Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da fizična delitev s predelavo po ustaljeni sodni praksi ni mogoča brez soglasja solastnikov. Ker predlagateljica s predvidenimi obsežnimi gradbenimi posegi, za katere bi bilo potrebno tudi gradbeno dovoljenje, ni soglašala, njenega soglasja pa ni mogoče nadomestiti s sodno odločbo, je neutemeljena pritožbena navedba o možnosti fizične delitve.
Udeleženca sta se strinjala, da se postavi še tretji izvedenec, ki bo ocenil vrednost nepremičnin. Mnenje izvedenca A. A. je časovno najbližje dnevu, ko je sodišče prve stopnje odločilo v zadevi, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča ocena tega izvedenca edina relevantna. Ostala dva izvedenca (B. B. in C. C.) sta namreč pojasnila, da sta njuni cenitvi že zastareli in bi bilo treba narediti novo. Izvedenec B. B. tudi ni znal pojasniti, zakaj tolikšna razlika med njegovo oceno vrednosti nepremičnin v osnovnem mnenju in dopolnitvi mnenja, ki sta bili izdelani v razmiku 10 mesecev. Glede na to je neutemeljena pritožbena navedba, da ni bilo razloga za postavitev drugega izvedenca.
Zaključek, da sprememba uporabe parkirne površine iz izključujoče v dostopno širšemu krogu oseb, tako spremeni način izvrševanja posesti, da ustreza definiciji motenja, je materialno pravno pravilen.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je naloga izvedenke za urbanizem bila, da sodišču pomaga pri razlagi aktov in načrtov, ki so potrebni za pravilno uporabo 43. člena ZVEtL-1.
Tožnica lastninske pravice na zarubljenem govedu ni pridobila (1) niti sama z zavezovalnim pravnim poslom (ker goveda nikoli ni kupila), (2) niti preko zastopnika (ker pogodbeniki A. A. niso mogli sklepati, da deluje v tožničinem imenu - v času nakupov v potnih listih namreč kot imetnica goveda ni bila navedena tožnica, temveč A. A.), (3) niti, ker je bilo govedo skoteno na njeni kmetiji (ker krave, ki so to govedo povrgle, niso bile v njeni lasti). Ker tožnica ni dokazala, da je lastnica zarubljenega goveda, ne obstoji pravica, ki preprečuje izvršbo na njem.
Kot bistvena za posestno motitveno pravdo je sodišče, v okviru trditvene in dokazne podlage pravnih strank, ugotavljalo dejstva glede posesti tožnikov nad sporno garažo pred očitanim motilnim ravnanjem, ki je bilo izvršeno 7. 4. 2025, pri čemer samo dejanje, ki ga tožnika navajata kot motitveno, ni bilo sporno niti v postopku pred sodiščem prve stopnje.
V sodni praksi se postopoma opušča (vsebinsko) obravnavanje ugotovitvenega zahtevka. V primerih, ko ga sodišče obravnava po vsebini, odločitev deli usodo odločitve o restitucijskem ali prepovednem zahtevku. Tudi v teh primerih ugotovitveni del služi zgolj jasnejši vsebini dajatvenih zahtevkov. Samostojnega pravnega interesa za odločitev o ugotovitvenem delu tožnik nima.
Ker nujnost v SPZ ni posebej opredeljena kot pogoj za izjemno dopustitev samopomoči, je treba ta standard razlagati omejujoče, a razumno v vsakem primeru posebej, glede na vse okoliščine, in sicer v odnosu na posest kot varovano dobrino. Nujno je tako zlasti ravnanje, brez katerega posesti objektivno ni mogoče ohraniti in gre za akutno potrebo po obrambi posesti.
Dejstvo, da je dober teden zatem, ko je tožnik vlomil v klet, ki jo je imel v mirni posesti toženec, slednji od tožnika kot vicioznega posestnika klet sam vzel nazaj, je treba glede na vse okoliščine primera izjemoma šteti kot dovoljeno (takojšnjo, nujno in primerno) ofenzivno samopomoč.
Tudi sedaj veljavna izrecna določba 79. člena DZ, ki je v veljavi od 15. 4. 2017, splošne ureditve iz 48. člena SPZ v ničemer ne spreminja, ampak jo le dopolnjuje. Po SPZ je za primer skupnih gradenj na nepremičninah, ki so last le enega zakonca (zunajzakonskega partnerja), kot primarna pravna posledica, ki naj premoženjsko izravna položaj, predviden obligacijski zahtevek. Stvarnopravne posledice pa so izjema, pridržana za položaje, ko obstaja izrecen dogovor (drugi odstavek 48. člena SPZ).