Namen denarne kazni ni v kaznovanju, ampak v vplivanju na voljo toženca, da izvrši obveznosti iz začasne odredbe.
Ne glede na objektiviziran pojem nevarnosti pri začasnih odredbah za zavarovanje nedenarnih terjatev je treba kljub vsemu za verjetne izkazati vsaj okoliščine, ki to nevarnost povzročajo. Upnik mora izkazati nekaj več, kot le možnost, da bo dolžnik s spornim predmetom razpolagal. Tožnik tega ni uspel dokazati s stopnjo verjetnosti.
Vožnje in parkiranje na nepremičninah tožnice v obsegu 3 metre v širino in dolžino na eni parceli ter v širini 3 do 5 metrov na drugi parceli, četudi bi bilo občasno in ne vsakodnevno, ni neznatno in benigno, da bi ga morala tožnica zaradi socialne funkcije lastnine preprosto tolerirati.
Četudi je prišlo do delitve stavb okrog dvorišča, je bila parcela 46/1, ki je predstavljala dvorišče, namenjena enaki uporabi vseh lastnic, zato ni utemeljen očitek pritožbe, da je dvorišče delilo različno lastninsko usodo kot preostali deli obravnavanega kompleksa v lasti družine D.
Pri izkazovanju pravnoposlovne pridobitve je pomembno, da lahko kupec pridobi lastninsko pravico le na tistih delih stavbe, ki so opredeljeni kot posamezni deli, medtem ko skupni prostori ostanejo v solastnini vseh etažnih lastnikov (kar je izraz pravila, da na pravnega naslednika ne more preiti več pravic, kot jih je imel njegov pravni prednik).
Pritožba utemeljeno opozarja, da ne gre za isti stranki.
Subjektivna identiteta (istovetnost strank) ni podana, ker etažni lastnik in skupnost etažnih lastnikov (ki ji je bila podeljena sposobnost biti stranka v pravdnem postopku) v konkretnem primeru ne predstavljala iste stranke, in sicer niti v procesnem niti v materialnem smislu.
Obiskovanje matere v stanovanju v okviru izvajanja skrbi za njeno varnost in dobrobit, tudi če se je izvajalo vsakodnevno, po splošnem prepričanju ne izpolnjuje pravnega standarda tožnikove dejanske (so)posesti nad stanovanjem.
Ugotovljena enkratna košnja ozkega zelenega pasu neposredno ob ograji in enkratna hoja po betoniranem dvorišču zaradi pometanja pokošene trave za tožnika nima nobenega praktičnega (ekonomskega) pomena. Nobeno od navedenih dejanj ni oviralo izvrševanja tožnikove posesti.
Golo dejstvo lastništva enega izmed stanovanj v sporni stavbi samo po sebi še ne izkazuje verjetnosti obstoja terjatve. Za izpolnitev predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ bi moral predlagatelj izkazati verjetnost obstoja terjatve po tožbenem zahtevku, torej da je oziroma bo njegov zahtevek za ugotovitev neveljavnosti sklepa etažnih lastnikov (verjetno) utemeljen, ker sklep ni bil oziroma ne bo sprejet z ustrezno večino glasov etažnih lastnikov.
Pravilnosti in zakonitosti odločitve se tudi po ponovljenem postopku ne da preizkusiti, kršena pa je še vedno pravica do obravnavanja strankinih ugovorov, tem sta ponovno storjeni dve absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, iz 14. in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ti sta ponovno terjali razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek pred sodišče prve stopnje.
Če sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje, lahko odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom (356. člen ZPP). Pritožbeni senat se je v tej zadevi odločil za to sicer v praksi izjemno pooblastilo, saj sodišče prve stopnje v prvič ponovljenem postopku ni upoštevalo jasnih in izrecnih navodil iz prejšnjega pritožbenega postopka.
ZVEtL-1 določa dokazna pravila in domneve, na podlagi katerih se vzpostavi etažna lastnina, upoštevanje solastniškega deleža pa ni predvideno. Če je vknjižena solastnina navidezna in gre za dejansko etažno lastnino, je treba nepremičnino razdeliti glede na pravne naslove strank za pridobitev posameznih delov nepremičnine, ne pa glede na velikost solastninskih deležev.
Zgolj neskladje med pogodbeno navedeno in dejansko izmerjeno površino stanovanja ne more predstavljati pravne podlage za samovoljno razširitev posameznega dela na račun skupnega prostora oziroma za ugotovitev, da je novo nastali prostor posamezen del stavbe v lasti predlagateljice.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pravni prednik drugega nasprotnega udeleženca in tretje nasprotne udeleženke imel na podstrešju svoje stvari, da je vstop na podstrešje mogoč le iz stanovanja v nadstropju in da prebivalci v pritličnih stanovanjih podstrešja niso nikoli uporabljali. Dejanska raba podstrešja je razumljiva ob vpogledu v pravne naslove predlagateljice in njenih pravnih prednikov: z njimi ni bila prenesena nikakršna pravica do uporabe podstrešja, vse pravice se nanašajo izključno na pritlično stanovanje in dostop z dvorišča. Nasprotna udeleženca torej podstrešja nista uzurpirala; podstrešje je vedno bilo njuna last oziroma last njunih pravnih prednikov.
Dobra vera je posameznikovo subjektivno zavedanje o tem, da je lastnik nepremičnin. Ob tem, da je tožnik nepremičnine kupoval postopoma in mu je bilo povsem jasno njihovo lastništvo (če bi bile že njegove, potrebe po nadaljnjem nakupu ne bi bilo), pa je zaključek, da v dobri veri ni mogel biti, materialno pravno pravilen.
O ekonomskem in s tem pravnem interesu za motenjsko varstvo ni mogoče govoriti v primerih, ko motilno ravnanje pomeni zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in le neznatno ovira izvrševanja tožnikove posesti.
Tožnica lahko vknjižbo izbrisa na parcelah, ki so nastale s parcelacijo po pravnomočnosti sodbe, doseže s pravnomočno sodbo, čeprav je v njej navedena parcela, kakršna je bila v času pravnomočnosti sodbe, torej pred parcelacijo.
Gre za motilno dejanje, ki terja posredovanje sodišča. Tožnica opravlja transportno dejavnost, zaprtost njenega parkirišča pa grobo posega v njen dosedanji način izvrševanja posesti.
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 77. člena SPZ ter svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje izvedenca geodetske stroke.