Aktivno legitimiran za vložitev tožbe je izvršilni upnik, ki je izpodbijal terjatev drugega izvršilnega upnika, pasivno legitimiran pa izvršilni upnik, katerega terjatev je bila izpodbijana. Pritožba ima prav, da odločitev v pravdi, na katero je bil v skladu z 202. členom ZIZ napoten izvršilni upnik, veže vse stranke izvršilnega postopka, tako druge izvršilne upnike kakor tudi izvršilnega dolžnika. Vendar to ne pomeni, da ima ima izvršilni dolžnik v tej pravdi status nujnega sospornika, kot napačno sklepa pritožba, temveč ima status sosporniškega intervenienta. Glede na to, da ima sosporniški intervenient položaj stranke, in to celo položaj enotnega sospornika, je napačno naziranje sodišča prve stopnje, da tožnik nima pravnega interesa vložiti tožbo zoper izvršilnega dolžnika (tretjetoženca).
SPZ, ki je stopil v veljavo 1. 1. 2003, za nastanek etažne lastnine poleg pravnega posla ali odločbe predpisuje tudi vpis v zemljiško knjigo, a ta zakon zatečenega stanja glede prej nastale etažne lastnine ni ukinil. Tako nastalo etažno lastnino je sodna praksa ves čas priznavala in ji nudila ustrezno pravno varstvo.
Iz dejstva, da je na obravnavani stavbi vzpostavljena dejanska etažna lastnina oziroma le navidezna solastnina, pa nadalje izhaja, da so posamezni dejanski etažni lastniki solastniki skupnih delov (glej prvi odstavek 105. člena SPZ), pri čemer gre za posebno obliko solastnine, saj njena delitev (praviloma) ni mogoča (glej peti odstavek 105. člena SPZ). Etažni lastnik s tem, ko pridobi lastninsko pravico na posameznem delu, nujno in neodvisno od svoje volje postane član posebne solastninske skupnosti z drugimi etažnimi lastniki, ki ne more prenehati, dokler etažna lastnina obstaja.
Etažni lastniki so notranja razmerja glede uporabe, uživanja in upravljanja solastnih (skupnih delov) uredili s pogodbo o vzajemnih razmerjih, iz katere med drugim izhaja, da ima skupnost etažnih lastnikov oziroma solastnikov skupnih delov svoje organe (skupščina in upravni odbor) in dogovorjen mehanizem odločanja, kar jo v tem pogledu približuje pravnim osebam.
Na podlagi 199. člena OZ se je tujega posla dovoljeno nepoklicano lotiti (poslovodstvo brez naročila - gestija) samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist, iz česar izhaja, da je gestija dopustna zgolj takrat, ko in kadar je nujna ali koristna.
Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da tožnik take nujnosti del ni izkazal, zlasti, ker je, kot je sam navajal, zalivalo že prej, da se del brez soglasja pokojnega očeta niti ne bi lotil, navsezadnje pa je pravilna tudi presoja sodišča, da enoletni odlog del kaže na to, da dela niso bila tako nujna, da bi upravičevala opravljanje tujega posla brez soglasja toženke.
Bistveno vprašanje pri opravljanju (delno) tujega posla je, ali bi bila zamujena očitna korist, če dela ne bi bila opravljena takrat in brez soglasja toženke.
Vsaka vloga mora biti razumljiva in obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Ena od teh osnovnih predpostavk je tudi pravilna in popolna opredelitev strank (nasprotnega udeleženca). Na tej podlagi je mogoče ugotoviti, kdo je ta oseba, ali sploh obstaja, ali je še živa in kje prebiva.
Neustrezne označbe stranke oziroma nepopolnosti predloga ni mogoče sanirati s postavitvijo začasnega zastopnika.
Sodišče prve stopnje svoje ocene, da je bila tožnikova posest na spornem stanovanju zakonita in dobroverna, ni temeljilo zgolj na navedeni Predpogodbi z dne 4. 11. 1997 in Pogodbi o izpolnitvi prodajne pogodbe z dne 23. 6. 1998, temveč na vrsti dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovilo (poleg pogodb, plačila kupnine, dejstva, da toženčevi (posredni) posesti ni nihče nasprotoval, neobstoju etažne lastnine), ki tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena. Dejstvo o njenem obstoju izhaja iz več strani sodišča prve stopnje pravilno ocenjenih dokazov.
Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da iz obeh pogodb, ki ju je tožnik sklenil z B. B., izhaja, da je bila volja pogodbenih strank, da B. B. na tožnika prenese lastninsko pravico na spornem stanovanju ter da je bil tožnik v dobri veri glede lastninske pravice svojega (posestnega) prednika, glede na to, da je ta imel od leta 1992 posest nad spornim stanovanjem. Na podlagi ocene izpovedb zaslišanih prič je tudi pravilno zaključilo, da je tožnik nad stanovanjem izvrševal lastniško (posredno) posest (ki ima v primeru priposestvovanja enake učinke kot neposredna posest), kar naj bi dodatno potrjevali dejstvi, da je imel pri zavarovalnici od 24. 6. 1998 dalje sklenjeno za stanovanje požarno zavarovanje in da je plačeval stroške, potrebne za obnovo strehe in zamenjavo oken.