Neutemeljene so pritožbene navedbe o postopkovni kršitvi po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da je z izpodbijano sodbo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno.
V pravdi zaradi motenja posesti je pasivno legitimiran tudi tisti, ki motilno dejanje odobri ali ga dopušča oziroma ima od njega koristi. Čeprav toženec ni neposredno sodeloval pri prestavitvi ograje, je kot predsednik Agrarne skupnosti planina A. in predsednik njenega gospodarskega odbora tisti, ki je to odločitev (so)sprejemal, jo odobraval ter je v imenu te agrarne skupnosti o nameri prestavitve ograje tudi seznanjal Agrarno skupnost planina B. Glede na navedeno odločitev sodišča ni v nasprotju z ustaljeno razlago storilca motilnega ravnanja iz 32. člena SPZ.
Trditve toženk o sklenjeni najemni pogodbi s takratno lastnico spornih nepremičnin so dopustne, za odločitev (glede na citirane določbe 107. člena SZ-1 in 175. člena ZIZ) relevantne in ob zgoraj navedenih nespornih dejstvih (strinjanje takratne lastnice spornih nepremičnin s selitvijo toženk vanje v letu 2013 v zvezi s posojilnimi pogodbami s tožničinim direktorjem) tudi ne očitno neutemeljene. Zato bi se moralo sodišče prve stopnje do teh trditev toženk opredeliti. Ker se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo in ni ugotavljalo nobenih dejstev glede vprašanja obstoja najemne pogodbe, sklenjene med partnerko tožničinega direktorja kot takratno lastnico spornih nepremičnin in toženkama, je kršilo njuno pravico do izjavljanja, saj je prezrlo njune bistvene navedbe in onemogočilo njihovo dokazovanje. Zato je podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožnica, ki je zahtevala ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ni dokazala svoje dobroverne lastniške posesti.
Kot izhaja iz 99. člena SPZ je pasivno legitimiran vsakdo, ki vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika v izvrševanju njegove lastninske pravice oziroma kvalificirane posesti. Poleg neposrednega motilca (v tem primeru toženka) je lahko tožen tudi tisti, ki je nekomu drugemu naročil, naj vznemirja lastnika oziroma domnevnega lastnika stvari v njegovi pravici, ali pa tisti, ki ima od takšnega vznemirjanja korist (lastniki objekta).
V obravnavani zadevi ne gre za nadaljevalno motilno ravnanje, kot zmotno navaja pritožba, saj dejanji zamenjave ključavnice in dejanje porušenja objekta nikakor ne predstavljata istovrstnega motilnega ravnanja. Zato je ravnanje sodišča prve stopnje, ki je pri ugotavljanju pravočasnosti tožbe štelo, da 30-dnevni subjektivni rok za vložitev tožbe teče od dne 27. 9. 2023, pravilno.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da cesta kljub temu, če je razglašena za kategorizirano javno cesto, ni javno dobro, če del nepremičnine, po kateri cesta teče, še ni razlaščen. Ustavno sodišče je obravnavalo številne zadeve, v katerih so bili izpodbijani občinski predpisi o kategorizaciji javnih cest; v njih je sprejelo vsebinsko enake odločitve in stališče, da so takšni predpisi v neskladju z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma lastnika ni razlastila.
Toženec z nasprotno tožbo uveljavlja zahtevek, da se ugotovi, da je služnostno pravico (ob upoštevanju spremenjenih okoliščin) priposestvoval, če bo sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da so izpolnjeni pogoji za prenehanje služnosti zaradi spremenjenih okoliščin, kot so bile določene v pogodbi, s katero je bila služnost ustanovljena. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju upoštevati te predpostavke, ko bo odločalo, ali bo zahtevek toženca iz nasprotne tožbe obravnavalo skupaj z zahtevkom tožnika iz tožbe.
Pritožbeno sodišče načeloma pritrjuje, da je varstvo lastninske pravice lastnika služeče nepremičnine pomembna predpostavka, ko se zahteva prenehanje stvarne služnosti zaradi spremenjenih okoliščin, v katerih je bila služnost ustanovljena, ko pa se presoja ukinitev služnosti zaradi nekoristnosti za gospodujočo nepremičnino, mora biti nekoristnost objektivna in popolna. Stvarna služnost poti čez služeče zemljišče je lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav to zemljišče pridobi tudi drugačno možnost povezave. Služnostna pot je lahko za lastnika gospodujočega zemljišča enostavnejša in zahteva manj napora. Zato zmanjšane koristnosti ne smemo šteti kot razlog, zaradi katerega je mogoče zahtevati prenehanje služnosti zaradi nekoristnosti. Temelj ustanovitve in ohranjanja stvarne služnosti je namreč v ekonomskem izkoriščanju gospodujoče stvari, s tem, da mora biti služnost objektivno koristna, prenehanje te objektivne koristi pa je lahko upravičen razlog za prenehanje služnosti, ker je lastnik gospodujoče nepremičnine izgubil ekonomski interes za nadaljnjo uporabo poti. Lastnik služeče stvarni iz teh razlogov lahko zahteva, da služnost preneha samo takrat, kadar ta postane za izkoriščanje gospodujoče stvari nepotrebna oziroma kadar preneha drugi razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Pri stvarni služnost gre za vsakršno uporabo, ki ima razumen pomen in namen. Ob kritičnem vrednotenju vseh teh okoliščin je treba upoštevati tudi ravnanja lastnika služečega zemljišča in razloge, zaradi katerih je dalj časa dopuščal izvrševanje služnosti, čeprav so se spremenile okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena.