Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja ter je izključeno odločanje o pravici do posesti in pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti, ali odškodninskih zahtevkih.
Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje (dejansko) stanje (so)posesti in ne glede na morebitne pravice do posesti oziroma prenehanje teh pravic.
Ker zapuščinski postopek ne more biti namenjen ugotavljanju lastninske pravice med zapustnikom (oz. dediči) in tretjim, tudi sodišče ne more z izdajo dodatnega sklepa o dedovanju nadomestiti samega pridobitnega načina, četudi (bi) obstaja(la) volja zemljiškoknjižnega lastnika.
Pritožbeno sodišče tudi soglaša stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno razlikovati med stroški, ki se nanašajo na celo stvar in jih v skladu z 68. členom SPZ krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev, in individualnimi stroški posameznega solastnika, ki nastanejo v posledici njegovega delovanja in so vezani na dejansko uporabo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da stroški električne energije (omrežnina in obračunska moč) ter stroški kupljenega kurilnega olja za ogrevanje po računih z dne 6. 8. 2021, 18. 1. 2022, 22.8. 2022 in 20. 1. 2023 ne sodijo med bremena skupne stvari v smislu 68. člena SPZ, ker gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati glede na dejansko porabo.
Pritožbeno ni sporno, da v sporni nepremičnini, in sicer na delu, ki je v posesti toženke, od 1. 8. 2023 biva najemnik, s katerim je toženka sklenila najemno pogodbo. Sodišče prve stopnje se po mnenju pritožbenega sodišča glede zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka neutemeljeno sklicuje, da bi glede na določbo četrtega odstavka 24. člena SZ-1 tožnik moral najprej povrnitev tega stroška zahtevati od najemnika. Kajti navedena določba SZ-1 ureja razmerje med najemnikom in lastnikom stanovanja, na kar kaže umeščenost navedene določbe v II.3. poglavje SZ-1 z naslovom „Razmerje lastnik – najemnik“, v predmetni zadevi pa ne gre za takšno razmerje, temveč za razmerje med solastnikoma, za katero se kot lex specialis uporabi določba 68. člena SPZ. Ker je tožnik solastnik nepremičnine, spornega kurilnega olja za ogrevanje po naročilnici z dne 13. 7. 2023 pa ne bo koristil zgolj zase, temveč tudi toženka, ki bo na ta način svojemu najemniku zagotavljala ogrevanje preko skupne kurilne peči, gre pri teh stroških za stroške uporabe, ki se nanašajo na celo stvar (v smislu 68. člena SPZ). Zato jih je na podlagi 68. člena SPZ dolžna kriti tudi toženka.
Pritrditi je tudi pritožbi, da stroški pregleda kurilne naprave predstavljajo breme skupne stvari, saj gre za (eno) skupno kurilno napravo, ki služi za ogrevanje celotne stavbe, tožnik pa je v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ) v skladu s predpisi dimnikarju dve zaporedni leti omogočil, da pregleda kurilno napravo. Šlo je torej za dolžno ravnanje, ki ni vezano na pogostost uporabe kurilne naprave. Argument sodišča prve stopnje, da bi lahko toženka kurilno napravo (začasno) izbrisala iz evidence, če bi se tožnik izselil iz sporne nepremičnine, zaradi česar letni strošek pregleda kurilne naprave (v skladu s podzakonskim predpisom v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) ne bi nastal, ni življenjsko sprejemljiv, saj en solastnik od drugega solastnika ne more zahtevati (oziroma razumno pričakovati), da sporne nepremičnine sploh ne bo uporabljal.
Tožnik namreč navaja, da ga toženki protipravno ovirata pri izvrševanju solastninske pravice ter zahteva prenehanje vznemirjenja, prepoved bodočega vznemirjenja oziroma vzpostavitev prejšnjega stanja, kar po svoji vsebini predstavlja zahtevek za zaščito pred vznemirjanjem solastninske pravice. Tožnik torej uveljavlja negatorno varstvo po določbi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Za presojo utemeljenosti negatorne tožbe pa je predviden pravdni postopek.
Izhajajoč iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-591/10 z dne 2. 12. 2010 se je sodna praksa ustalila na stališču, da ima imetnik lastninske pravice v pričakovanju, ki ni vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo, prednost pred upnikom, ki je pridobil prisilno zastavno pravico v izvršilnem postopku oziroma takšna izvršba ni dopustna. Pričakovalna pravica varuje tistega, ki bi se do pridobitve zastavne pravice v izvršilnem postopku že lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik in za vknjižbo že izpolnjuje vse pogoje, izostal je le zemljiškoknjižni vpis. Navedeno pomeni, da morajo biti za pridobitev lastninske pravice v pričakovanju izpolnjeni naslednji pogoji: 1) veljaven zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prodajalca prenesti lastninsko pravico na kupca; 2) razpolagalna sposobnost prodajalca in 3) veljaven razpolagalni pravni posel v obliki zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim prodajalec dovoli vknjižbo lastninske pravico na kupca, pri čemer mora biti podpis prodajalca na zemljiškoknjižnem dovolilu notarsko overjen (23. člen SPZ in 41. člen ZZK-1). Za pridobitev pričakovalne lastninske pravice torej lahko izostane le četrti pogoj za siceršnjo popolno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - vpis v zemljiško knjigo.
V verigi pogodb za prenos lastninske pravice na nepremičninah morajo vse pogodbe same zase imeti naravo popolne oziroma perfektne listine, torej vsebovati tudi notarsko overjeno zemljiško knjižno dovolilo (prim. drugi odstavek 150. člena ZZK-1). V obravnavnem primeru tožnica zato ne more uspeti s sklicevanjem na popolnost listine med A. in C., če hkrati ne zatrjuje popolnosti naslednje prodajne pogodbe v verigi, to je med C. in njo samo.
Zato tožnica v času, ko je toženka na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi pridobila hipoteko na nepremičninah (12. 4. 2013), ni imela lastninske pravice v pričakovanju, na podlagi katere bi lahko preprečila izvršbo na te nepremičnine. Pritožnica ne izpodbija zaključka prvostopenjskega sodišča, da je lastninsko pravico na nepremičninah pridobila šele s sklepom o preizkusu terjatev in izločitvenih pravic v stečaju nad B. (z dne 7. 9. 2016), na podlagi katerega se je vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin, z začetkom učinkovanja vpisa 4. 4. 2017. Lastninsko pravico je zato pridobila potem, ko je toženka v svojo korist že imela vpisano zastavno pravico. Zato velja načelo vrstnega reda vpisov v zemljiško knjigo (10. člen ZZK-1), po katerem se vrstni red pridobitve stvarne pravice določi po trenutku, od katerega začne učinkovati vpis te pravice. V skladu s 170. členom ZIZ upnik z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino v zemljiško knjigo pridobi zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. Tožnica je zato postala lastnica nepremičnine, obremenjene z zastavno pravico v korist toženke, saj je slednja zastavno pravico pridobila, preden je tožnica postala lastnica.
Pravna podlaga za pridobitev stavbne pravice je veljavna pogodba o ustanovitvi stavbne pravice med lastnikom zemljišča (toženka) in imetnikom stavbne pravice (toženec), ki ima naravo zavezovalnega posla. Vpis stavbne pravice v zemljiško knjigo je konstitutiven in ima naravo razpolagalnega pravnega posla.
Ker iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da so nepremičnine vpisane kot solastno premoženje udeležencev, na katerem imata vsak 1/2 solastni delež, je zato pravica predlagatelja, ki temu oporeka in trdi, da ne gre za solastno temveč za skupno premoženje udeležencev, manj verjetna.
Sodišče prve stopnje je vestno in natančno izvedlo in dokazno ocenilo izvedene dokaze ter pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je dejansko dne 30. 11. 2023 opazil zatrjevano motenje, to je na novo nameščeno ključavnico na vratih kleti št. 1 ter novo nameščena vrata na stopnišču, kar pomeni, da je njegova tožba z dne 18. 12. 2023, s katero je zahteval varstvo svoje posesti pred tovrstnim motenjem, zagotovo prepozna. Pravilno je tudi zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je neposredno pred zatrjevanim motenjem imel posest nad kletjo št. 1 in tudi nad delom stopnišča, ki se nadaljuje od spornih vrat, kakor tudi, da namestitev kolesa na vrata oziroma na vhodu v kletne prostore predstavlja pravno upoštevno motenje. Zato je utemeljeno tožnikov zahtevek za motenje posesti zavrnilo.