Po prejšnji ureditvi upniki niso imeli nobene vloge pri odločanju o usodi zapuščine brez dedičev. Z novelo ZD-C pa se je odločanje o tem preneslo izključno na upnike. Po ZD-C je glede na 9., 142.a in 142b. člen ZD ključno, da sodišče po smrti zapustnika zapuščine brez dedičev objavi oklic s predpisano vsebino, o tem obvesti Republiko Slovenijo in (ne)znane upnike. Le ti morajo v roku, ki je glede na dikcijo 142.b člena ZD po stališču Vrhovnega sodišča prekluzivne narave, zahtevati, da se zapuščina brez dedičev prenese v stečajno maso zapuščine brez dedičev ter vložiti predlog za začetek njenega stečaja. Če tega ne storijo, postane zapuščina lastnina Republike Slovenije in ta ne odgovarja za zapustnikove dolgove.
Po stališču Vrhovnega sodišča je zakon izključil odgovornost države za prav vse zapustnikove dolgove, torej tudi tiste, zavarovane s hipoteko.
Spor, v katerem eden od dedičev zoper dolžnika (pa čeprav je to sodedič) uveljavlja kolektivno terjatev, ni spor med dediči o obsegu premoženja. Prav tako ne gre za primer, ko bi bil rezultat pravdnega postopka enak aktom razpolaganja, pri katerih morajo obvezno sodelovati vsi skupni lastniki. Pri uveljavljanju kolektivne terjatve ali pri uveljavljanju pravovarstvenih zahtevkov gre vselej le za povečanje ali ohranitev skupnega premoženja. Poleg tega ima tožnik prav, ko v reviziji opozarja tudi, da je dedič, ki se je dediščini odpovedal v korist sodediča, s tem tudi pokazal, da nima pravnega interesa za vodenje postopka v zvezi z uveljavljanjem terjatev zoper toženca. Ni pa mogoče na načelni ravni povsem izključiti primerov, ko bi bila tudi v teh primerih zaradi narave procesnih razpolaganj tožnika potrebna obvezna udeležba tudi ostalih skupnih lastnikov. Vendar v obravnavanem primeru takšnih okoliščin ni. V postopku, v katerem skupni lastnik zahteva varstvo lastninske pravice na celi stvari ali uveljavlja kolektivno terjatev je pomembno tudi, ali so interesi ostalih skupnih lastnikov zavarovani s pravilnim oblikovanjem tožbenega zahtevka. V obravnavani zadevi je tožnik tožbeni zahtevek oblikoval pravilno, saj zahteva vrnitev zahtevanega zneska v zapuščino. Ob vseh navedenih okoliščinah je bila pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je treba v tej konkretni zadevi pravici tožnika do učinovitega sodnega varstva dati večje varstvo kot pravici sodedičev do sodelovanja v postopku, saj njihovi interesi niso ogroženi. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaradi pomanjkanja prasivne legitimacije tožbeni zahtevek zavrnilo.
Po presoji Vrhovnega sodišča tožnikove trditve, če bi se izkazale za resnične, zadoščajo za sklep, da zloraba oporočno nesposobne osebe z namenom pridobiti si premoženjsko korist ter drugega izključiti iz dedovanja, lahko utemeljuje ničnostno sankcijo.
Smrt enega od pogodbenikov najemnega razmerja (bodisi najemodajalca bodisi najemnika) praviloma, torej če ni drugače dogovorjeno, ne vpliva na veljavnost pogodbenega razmerja in se ta nadaljuje z dediči umrlega pogodbenika (618. člen OZ). Enako izhaja že iz splošnega pravila, vsebovanega v 334. členu OZ, ki določa, da pogodbeno razmerje s smrtjo ne preneha, razen če gre za razmerje, sklenjeno glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank. Pri zakupu (najemu) običajno takšni (osebni) elementi niso izpolnjeni in se pravno razmerje v okviru univerzalne sukcesije zato praviloma prenaša. Takšno – običajno, neosebno – je bilo tudi obravnavano najemno razmerje, zato je pravico najema spornega zemljišča toženec podedoval po očetu (najemniku).
Res je sicer, da v sodni praksi velja stališče, da če oškodovanec opusti pravno varstvo, s katerim lahko uveljavi odpravo posledic protipravnega ravnanja nosilca oblasti, ima ta opustitev učinek pretrganja vzročne zveze (glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 827/2008, II Ips 1014/2007, III Ips 105/2007). Vendar pa to pravilo ni absolutno - vprašati se je treba, ali je imel udeleženec postopka na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim bi konkretno dosegel odstranitev protipravnega ravnanja in njegovih posledic.
Ustna oporoka je izredna oblika oporoke, ki jo lahko oporočitelj izjavi le v izrednih razmerah pred dvema istočasno navzočima pričama, pri čemer je bistveno, da oporočitelj ni mogel napraviti oporoke v pisni obliki. Izredne razmere so lahko objektivne ali/in subjektivne; gre za vprašanje okoliščin posameznega primera. Težišče pri presoji izrednih razmer je na stanju v trenutku, ko se je oporočitelj odločil, da napravi/izjavi ustno oporoko.