Kadar imajo zapuščino v posesti druge osebe, ki niso dediči, ali če sodedič posest utemeljuje na kakšni ne-dedni pravni podlagi, lahko dedič pravno varstvo uveljavlja z lastninsko tožbo v rokih po splošnih določbah stvarnega prava. Z dediščinsko tožbo po 141. členu ZD pa lahko pravno varstvo uveljavlja zoper druge dediče, ki posest tako kot on opirajo na določbe dednega prava. Katera pravila o zastaranju bo treba uporabiti, je tako odvisno od narave pravice. Ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da za uveljavljanje vseh navedenih pravic, ne glede na njihovo naravo, veljajo roki za obnovo postopka, ampak je pravilno stališče, da za uveljavljanje dediščinske tožbe, ne glede na to, ali jo dedič uveljavlja med ali po zapuščinskem postopku, veljajo zastaralni roki iz 141. člena ZD.
Že v času veljavnosti novele je treba ZPP-D upoštevati, da se določbi 286. in 286.a člena ZPP dopolnjujeta in da se sodišče pri odločanju o prepoznih navedbah stranke ne sme zadovoljiti le s presojo njene krivde, ampak mora presoditi tudi, ali bi dopustitev (pre)poznih navedb pomenila zavlečenje reševanja spora.
Po oceni Vrhovnega sodišča pa je bila napačna že presoja sodišča druge stopnje, da sta pravdni stranki navedbe v zvezi z začetkom teka subjektivnega zastaralnega roka podali prepozno.
Glede na to, da sodišče prve stopnje materialnega procesnega vodstva v zvezi z ugovorom zastaranja ni opravljalo, ker je bilo trdno prepričano, da to ni potrebno, sodišče druge stopnje pa je v razveljavitvenem sklepu zavzelo drugačno pravno stališče, bi sodišče druge stopnje moralo šteti, da sta se stranki šele takrat lahko seznanili s pravno pomembnostjo dejstev v zvezi s tekom subjektivnega roka. To pa pomeni, da bi moralo šteti, da je bila navedba trditev takoj po razveljavitvi prve sodbe sodišča opravičljiva in zato še pravočasna.
Dedni dogovor kot oblikovalna sodna poravnava o delitvi zapuščine lahko pomeni podlago za vknjižbo dogovorjenega načina delitve (pridobitve izključnih pravic) v zemljiško knjigo. Od vsebine konkretnega dednega dogovora je odvisno, kakšna je v njem zaobsežena vsebina pravnega varstva. Ni videti razumnih in stvarnih razlogov, da dediči z dednim dogovorom ne bi mogli doseči enakih učinkov, kot bi jih lahko dosegli v postopku razdelitve stvari, in da bi dedni dogovor (ob izpolnjevanju vseh potrebnih vsebinskih pogojev), vsebovan v sklepu o dedovanju, ne mogel pomeniti listine za vpis v zemljiško knjigo in/ali izvršilnega naslova za razdelitev stvari.
Vsebina obravnavanega dogovora je oblikovalna, ustanovitev služnosti pa način razdelitve dediščine. Ker je dedni dogovor sodna poravnava vsebinsko enakovredna oblikovalnemu sklepu o delitvi skupnega premoženja, pomeni ustrezno listino tudi za vpis pravice osebne služnosti rabe v zemljiško knjigo, in sicer po drugem odstavku 40. člena ZZK-1. Podlaga za vpis namreč ni ugotovitveni sklep o dedovanju, ampak njegov oblikovalni del (sodna poravnava), v katerem je povzet dedni dogovor o razdelitvi zapuščine in katerega neposredna posledica je nastanek osebne služnosti rabe.
Pri presoji ustreznosti trditvenega bremena za zahtevek po 32. členu ZD zadošča (če to omogoča identifikacijo zahtevka in učinkovito obrambo nasprotne stranke), da potomec opiše vrsto posameznega dela, ga časovno uokviri in navede vlaganja, s katerimi opiše svoj prispevek k povečanju/ohranitvi zapustnikovega premoženja, ter obenem oceni vrednost prispevka. Po naravi stvari gre namreč v tovrstnih pravdah za dolgoletno skupno pridobivanje, zato bi bilo od potomca neživljenjsko pričakovati, da bi moral podrobnosti navesti, koliko ur je porabil za določena dela. Tako stališče je v skladu s 23. členom Ustave.