Davčni organ ni izvedel presoje ali gre za prejemke, ki jih je tožnik dejansko dosegel s svojo aktivnostjo in ali je bila tožnikova aktivnost opravljena z namenom povečanja tožnikovega premoženja s pridobitvijo predmetnih prejemkov. Davčni organ tudi ni ugotavljal, ali sporni prejemki ne sodijo v nobeno izmed zakonsko opredeljenih vrst dohodka, tj. da se da ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter ne za dohodek iz kapitala in ne za dohodek, ki se ne šteje za dohodek po ZDoh-2 oz., da ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po ZDoh-2.
Brez pravne kvalifikacije podlage za obdavčenje, zgolj z ugotovitvijo nastale ekonomske koristi s prejemom dohodka, obdavčenje z dohodnino ni mogoče.
Tožnik v postopku ni dokazal, da je bilo predmetno dobavljeno blago in storitve uporabljeno za namene njegove obdavčljive dejavnosti, kar je eden od pogojev iz 63. člena ZDDV-1 za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Tožnik kljub pozivu davčnemu organu ni predložil verodostojnih listin, iz katerih bi izhajalo, da je blago in storitve, ki so ga dobavile slovenske družbe in navedene družbe iz Evropske Unije uporabil za namen svoje obdavčljive dejavnosti.