Predlog je vsebinsko prazen, podprt zgolj s predlagateljevo nejevoljo, ki jo že dolga leta goji in krepi do Višjega sodišča v Ljubljani. Da se je medtem zamenjala že cela generacija sodnikov, pri njegovem odnosu ne igra nikakršne vloge. Gre za vzorec vloge, kakršno je že v številnih drugih zadevah na podlagi 67. člena ZPP pred Vrhovnim sodiščem sprožil isti predlagatelj. Tudi tokrat je zato Vrhovno sodišče njegov predlog zavrnilo.
Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da delegacija pristojnosti ni sredstvo za odpravo morebitnih nepravilnosti pri delu sodišča, niti sankcija za morebitno sodnikovo nevestno delo ali zavlačevanje postopka, saj imajo stranke v teh primerih na voljo z zakonom predvidena (redna in izredna) pravna sredstva ter druge procesne institute.
Okoliščina, da toženka v zvezi z delom pristojnega in Višjega sodišča v Ljubljani uveljavlja odškodninske zahtevke zoper Republiko Slovenijo, objektivno gledano ne krni videza nepristranskosti pristojnega sodišča v konkretni zadevi. V konkretni pravdi zaradi razveze zakonske zveze, zaupanja mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine namreč pristojno sodišče glede na vsebino spora ne bo odločalo o utemeljenosti očitkov o nezakonitem postopanju navedenih sodišč kot podlagi za toženkine odškodninske zahtevke zoper Republiko Slovenijo. Zgolj subjektivni občutek stranke, da pristojnemu sodišču ne more zaupati, pa ne predstavlja "drugih tehtnih razlogov" v smislu 67. člena ZPP.
Kazenska ovadba je obvestilo (naznanilo) pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (145. do 147. člen ZKP). Vložitev ovadbe sodi v fazo predkazenskega postopka, presojo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ob vložitvi ovadbe opravi ovaditelj - v obravnavanem primeru torej toženec sam. Zato zgolj dejstvo, da je podal kazenske ovadbe v zvezi z delom pristojnega sodišča ter Okrožnega sodišča v Mariboru, še ne utemeljuje delegacije pristojnosti. Drugačna razlaga bi namreč omogočila izigravanje tega instituta.
Prav tako okoliščina, da je toženec vložil odškodninsko tožbo zoper Republiko Slovenijo zaradi domnevno nezakonitega in pristranskega sojenja pristojnega sodišča (ki se po navedbah toženca obravnava pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani), objektivno gledano ne krni videza nepristranskosti pristojnega sodišča v konkretni zadevi. V konkretni pravdi zaradi plačila neporavnanih obveznosti v zvezi s pogodbo o odprtju in vodenju TRR namreč ne gre za primer, ko bi se moralo pristojno sodišče glede na vsebino spora opredeljevati do njemu oziroma njegovim sodnicam in sodnikom namenjenih očitkov nezakonitega postopanja kot trditvene podlage za tožnikov odškodninski zahtevek. Zgolj subjektivni občutek stranke, da pristojnemu sodišču ne more zaupati, pa ne predstavlja "drugih tehtnih razlogov" v smislu 67. člena ZPP.
Sam pričetek postopka pred ESČP ni razlog, da bi se izločil katerikoli sodnik, še manj pa celotno sodišče, kot to predlaga toženka v svojem predlogu. Utemeljevanje, kot ga ponuja toženka, bi pomenilo, da bo krajevno pristojno nižje sodišče stvarno nepristojno zgolj zaradi dejstva, ker je ena izmed strank vložila pravno sredstvo zoper njegovo odločitev. Takšna razlaga je v nasprotju s temeljno logiko (ne)pristranskosti “sodišča”, ki izvira v sodišču samem, ne pa v ravnanju stranke (vložitev pravnega sredstva).
Očitki predlagateljice, ki smiselno trdi, da ji ne smejo soditi sodniki, ki naj bi že povzročili škodo, so usmerjeni zoper posameznega sodnika, ki je odločal v predhodnem postopku. Z njimi pa ni mogoče utemeljiti dvoma o videzu nepristranskosti sodnega odločanja oziroma o objektivni nepristranskosti vseh sodnikov določenega stvarno pristojnega sodišča. Gre za razloge, ki bi jih bilo mogoče umestiti le v okvir izločitvenih razlogov iz 6. točke 70. člena ZPP.