pogodba o prenosu nepremičnine – ena oseba kot pogodbenik pogodbe o prenosu nepremičnine – realizacija pogodbe o prenosu nepremičnine – ustna pogodba – načelo vestnosti in poštenja
Če pri pravnem poslu o prenosu nepremičnine nastopa le ena oseba tako na strani odsvojitelja kot na strani pridobitelja, je pogodba lahko sklenjena le pisno, ne pa ustno.
V konkretnem primeru, ko je tožeča stranka, glede na njen končni tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine v višini 35.221,16 EUR uspela z zneskom 3.912,48 EUR, torej z 11% svojega zahtevka, ob pravilni uporabi citirane določbe 154. člena ZPP, ni podlage za odločitev, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. Takšna odločitev tudi nima podlage v uporabi standarda „upoštevanja vseh okoliščin primera“, ki omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki. V konkretnem primeru gre za klasičen denarni zahtevek. Takšnega zahtevka ni mogoče vzporejati z odškodninskimi zahtevki, pri katerih se v sodni praksi pod določenimi pogoji stroški presojajo tako, da se upošteva pri tem posebej uspeh po temelju in posebej uspeh po višini.
vpis lastninske pravice v primeru več zaporednih prenosov - vknjižba solastninske pravice na funkcionalnem zemljišču
V obravnavanem primeru je bilo več zaporednih prenosov pravice, ki pa niso bili vpisani v zemljiško knjigo, zato bi bil predlog predlagateljice ob upoštevanju citiranega 2. odstavka 150. člena ZZK-1 utemeljen le v primeru, če bi predlagateljica v ustrezni obliki predložila listine o vseh sklenjenih pravnih poslih.
Predlagateljica ni bila imetnica pravice uporabe v času uveljavitve ZLNDL, zato vknjižba lastninske pravice direktno na podlagi tega zakona ni mogoča. ZZK-1 namreč določa, da se vknjižba pravic lahko dovoli le na podlagi listin, naštetih v 1. in 2. odstavku 40. člena ZZK-1, med katerimi je sicer navedena tudi odločba državnega organa (8. točka), vendar pa takšna odločba za obravnavano sporno razmerje očitno ni bila izdana, saj se nanjo ne sklicuje niti predlagateljica niti sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Iz podatkov v spisu pa tudi ne izhaja, da bi bil za ureditev spornega razmerja izpeljan kakršenkoli postopek, predviden po citiranih 2. in 3. odstavku 190. člena SZ-1.
tekst :
Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se predlog za vknjižbo lastninske pravice in predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine zavrneta.
Dovoli se izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa zemljiškoknjižnega sodnika in izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.
Predlagateljica sama nosi stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve je z izpodbijanim sklepom dovolilo vzpostavitev zemljiškoknjižne listine – pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja, sklenjene med prodajalcem AA in kupcema BB in CC dne 13.2.1978. Predmet prodaje po navedeni listini je stanovanje št. 17 v izmeri 60,67 m2, ki se nahaja v 3. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu ..... z identifikacijsko št. stavbe 448.ES, stoječe na parc. št. 127/18 in 127/25 k.o. X. Stanovanje je vpisano v vl. št. 1693/18 k.o. X. v korist in na ime DD in EE, za oba do 1/1 skupne lastnine. Predlagateljica je pravna naslednica na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja, sklenjene med prodajalcem AA in kupcema BB in CC ter kupoprodajne pogodbe z dne 4.9.1995. Na podlagi člena 190 SZ-1 je predlagateljica solastnica zemljišča, na katerem stoji večstanovanjska stavba in nepremičnine 448.ES, ki so vse vpisane v vl. št. 1693 k.o. X. do 363/10000. Na podlagi vzpostavljene kupoprodajne pogodbe z dne 13.2.1978, kupoprodajne pogodbe z dne 4.9.1995 in člena 190 SZ-1 je sodišče dovolilo vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice.
Proti navedenemu sklepu se pritožuje udeleženec EE in uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da se pritožbi ugodi in predlog za vknjižbo lastninske pravice zavrne. V pritožbi pojasnjuje, da se v obravnavanem primeru predlaga vknjižbo lastninske pravice na posamezno enoto v stanovanjski hiši ..., ki stoji na parc. št. 1639/1 k.o. X. Ta parcela je v zemljiški knjigi še vedno vknjižena kot skupna lastnina DD in EE, torej pritožnika. Pritožnik je vknjižen kot lastnik nepremičnine in ni nikoli nastopal kot prodajalec, čeprav je po stanju zemljiške knjige on lastnik parcele. Sklep o vknjižbi ne izkaže pravnega nasledstva. Vknjižbo lastninske pravice se lahko opravi samo, če je izkazano pravno nasledstvo v razmerju do zemljiškoknjižnega lastnika. Sklep naslovnega sodišča se neutemeljeno sklicuje na člen 8 SPZ. Ta člen določa povezanost zemljišča in objekta in sicer vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. Nepremičnina je zemljišče. Po zemljišču se odloča ravno usoda tistega, kar je zgrajeno na zemljišču. Prenos lastnine lahko dovoli samo zemljiškoknjižni lastnik. To je edina podlaga za vknjižbo lastninske pravice na novega pridobitelja od dosedanjega lastnika, ki je vknjižen kot lastnik. Izpodbijani sklep ne more biti dopusten, saj ni izkazano pravno nasledstvo in ne obstojijo listine, ki bi dopuščale pravni prenos lastninske pravice na konkretnih nepremičninah v korist novih lastnikov brez sodelovanja pritožnika.
Predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.
Pritožba je utemeljena.
Iz ugotovitev prvostopnega sodišča, podatkov v spisu ter podatkov zemljiške knjige, ki jih je vpogledalo drugostopno sodišče izhaja, da je predlagateljica predlagala vknjižbo lastninske pravice pri nepremičnini – stanovanju št. 17, vpisani v podvložek 1639/18 k.o. X.. Ker ni razpolagala z ustrezno listino, ki je lahko podlaga za vknjižbo lastninske pravice v smislu določb 40. in 41. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003, v nadaljevanju ZZK-1), je hkrati predlagala tudi vzpostavitev zemljiškoknjižne listine – pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja, sklenjene med prodajalcem AA in kupcema BB in CC dne 13.2.1978. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku dovolilo predlagano vzpostavitev zemljiškoknjižne listine in tudi predlagano vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice. Pritožbeno sodišče je že ob prvi razveljavitvi sklepa prvostopnega sodišča dne 13.2.2008 pojasnilo, da se v takšnem primeru kot je obravnavani, vknjižba lastninske pravice v korist predlagatelja lahko dovoli le, če so izpolnjeni tudi drugi pogoji za dovolitev vknjižbe lastninske pravice v korist predlagatelja, določeni v ZZK-1. Pogoji za dovolitev vpisa po 148. členu ZZK-1 so, da izhaja utemeljenost zahtevka za vpis iz listine, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom vpis zahteva, da listina, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis oziroma na podlagi katere zemljiškoknjižno sodišče o vpisu odloča po uradni dolžnosti, po vsebini in drugih lastnostih ustreza pogojem, ki jih ta zakon določa za listine, ki so podlaga za vpis, da je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen, da po stanju zemljiške knjige ne izhaja druga ovira za vpis in da so izpolnjeni drugi pogoji za dovolitev vpisa, ki jih za posamezno vrsto vpisa določa ta zakon. Ob upoštevanju določbe 150. člena ZZK-1 je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena ali predznamovana ali se hkrati vknjiži oziroma predznamuje pravica, glede katere se bo opravil vpis in če je ta oseba izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis. Pri večkratnih zaporednih prenosih pravice, ki niso vpisani v zemljiški knjigi, lahko zadnji pridobitelj pravice zahteva vknjižbo oziroma predznambo pravice neposredno v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega pravnega prednika. S to določbo se varuje načelo pravnega prednika, ki je uzakonjeno v 9. členu ZZK-1.
AA ni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, pri kateri se predlaga obravnavani vpis, saj je bila pred spornim vpisom pri nepremičnini vl. št. 1639/18 k.o. X. vpisana skupna lastnina v korist DD in EE, kar ugotavlja tudi prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu. Predlagateljica za prehod pravice med njima in AA ni predložila nobene listine. To pa pomeni, da oseba, proti kateri se predlaga vpis, ni izstavila zemljiškoknjižnega dovolila ali listine, ki bi bila lahko podlaga za vknjižbo pravice v korist AA. V obravnavanem primeru je bilo več zaporednih prenosov pravice, ki pa niso bili vpisani v zemljiško knjigo, zato bi bil predlog predlagateljice ob upoštevanju citiranega 2. odstavka 150. člena ZZK-1 utemeljen le v primeru, če bi predlagateljica v ustrezni obliki predložila listine o vseh sklenjenih pravnih poslih. Očitno te listine ni ali z njo ne razpolaga, na kar je mogoče sklepati tudi glede na okoliščino, da je predlagateljica zoper EE že vložila tožbo, s katero uveljavlja lastninsko pravico na sporni nepremičnini. To je tudi prava pot za rešitev spornega razmerja, saj vknjižba solastninske pravice na zemljišču, na katerem stoji večstanovanjska stavba, v kateri se nahaja stanovanje, za katerega se predlaga vknjižba lastninske pravice, na podlagi določbe 190. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/2003, v nadaljevanju SZ-1) po presoji pritožbenega sodišča ni mogoča. Citirano zakonsko določilo namreč pravi, da med skupne dele večstanovanjske stavbe spadajo zemljišča, na katerih so imeli na dan uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZLNDL) pravico uporabe etažni lastniki ne glede na to, ali so bila ta zemljišča določena kot funkcionalna zemljišča ali ne. Takšno zemljišče je v solastnini etažnih lastnikov (1. odstavek). V vsakem primeru se šteje, da je skupni del večstanovanjske stavbe zemljišče, na katerem stoji stavba. Parcelacija zemljišča, na katerem stavba stoji, se lahko izvede na zahtevo upravnika brez parcelacijskega dovoljenja. Vlogo za parcelacijo lahko da upravnik brez soglasja lastnikov zemljišč (2. odstavek). Če v zemljiški knjigi pravica uporabe ni vpisana v korist etažnih lastnikov, se pravica uporabe na dan uveljavitve ZLNDL ugotavlja na podlagi dokumentov in pravnih aktov, na podlagi katerih je potekala gradnja večstanovanjske stavbe. Če na območjih, kjer je bilo zgrajeno več večstanovanjskih stavb te pravice ni mogoče ugotoviti, se smiselno uporabijo določbe o pogodbeni komasaciji. Če je v večstanovanjski stavbi obvezno imenovanje upravnika, etažni lastniki ne morejo samostojno nastopati v komasacijskem postopku, ampak jih zastopa upravnik (3. odstavek). V obravnavanem primeru predlagateljica ni bila imetnica pravice uporabe v času uveljavitve ZLNDL, zato vknjižba lastninske pravice direktno na podlagi tega zakona po presoji pritožbenega sodišča ni mogoča. ZZK-1 namreč določa, da se vknjižba pravic lahko dovoli le na podlagi listin, naštetih v 1. in 2. odstavku 40. člena ZZK-1, med katerimi je sicer navedena tudi odločba državnega organa (8. točka), vendar pa takšna odločba za obravnavano sporno razmerje očitno ni bila izdana, saj se nanjo ne sklicuje niti predlagateljica, niti sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Iz podatkov v spisu pa tudi ne izhaja, da bi bil za ureditev spornega razmerja izpeljan kakršenkoli postopek, predviden po citiranih 2. in 3. odstavku 190. člena SZ-1.
Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ugotavlja, da vpis lastninske pravice v korist predlagateljice ni dovoljen, saj sodišče zaradi formalnosti zemljiškoknjižnega postopka in načela pravnega prednika ne sme dovoliti vpisa, če predlagatelj ne izkaže vseh pogojev oziroma predloži listin, ki bi jih moral. Ker sta postopka za vpis lastninske pravice in za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine povezana postopka in je glede obeh mogoča le enaka odločitev, je bilo potrebno zavrniti tudi predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine, saj če ni pogojev za vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice, potem tudi odločanje o vzpostavitvi zemljiškoknjižne listine ni dovoljeno. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 3. točke 3. odstavka 161. člena ZZK-1 pritožbi udeleženca ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo predlagani zemljiškoknjižni predlog ter hkrati dovolilo izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa zemljiškoknjižnega sodnika in izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.
Ob upoštevanju določbe 2. odstavka 120. člena ZZK-1 se v zemljiškoknjižnem postopku glede vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom, uporabljajo splošne določbe Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Ker ZZK-1 nima posebnih določb o stroških zemljiškoknjižnega postopka, je potrebno uporabiti določbo 35. člena ZNP glede stroškov postopka, ki v 1. odstavku pravi, da v nepravdnem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ob upoštevanju navedenih zakonskih določil predlagateljica sama nosi stroške, ki so ji nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1. Kolektivna pogodba dejavnosti vzgoje in izobraževanja člen 38.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – kriteriji za izbiro delavcev – kolektivna pogodba
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, ker tožena stranka pri izbiri delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno, ni upoštevala kriterijev po veljavni kolektivni pogodbi. Kriterije oziroma kolektivno pogodbo bi morala upoštevati, saj zavezuje vse delodajalce in delavce v okviru posamezne dejavnosti, in to tudi tedaj, ko podaja odpoved le enemu delavcu na delovnem mestu, na katerem je več izvajalcev.
ZFPPIPP člen 301, 301/1, 301/2, 301/3, 301/7, 301/8. ZPP člen 208, 208/1.
prekinitev pravdnega postopka zaradi nastopa pravnih posledic začetka stečajnega postopka – nadaljevanje prekinjenega postopka
Ker je ZFPPIPP nasproti ZPP specialni predpis, je glede prenehanja razloga za prekinitev postopka in nadaljevanje prekinjenega postopka uporabiti določbo 301. člena ZFPPIPP, v kolikor je v njej drugače določeno kot v 1. odstavku 208. člena ZPP.
plača – delo preko polnega delovnega časa – prerazporeditev delovnega časa
Ker tožena stranka ni dokazala, da je šlo za prerazporeditev delovnega časa, ki se izenači v obdobju šestih mesecev, je dolžna tožniku plačati delo, ki ga je opravil preko polnega delovnega časa.
vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL - upravičeni predlagatelj
Iz dikcije 3. člena ZVEtL jasno izhaja, da je predlagatelj postopka po tem zakonu pridobitelj, to je tisti, ki izkazuje (zatrjuje) upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, ne pa tisti, ki ima lastninsko pravico že vknjiženo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – pogoj za opravljanje dela
Ker za delovno mesto cestarja II, za katero je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, kot poseben pogoj dela ni bilo določeno delo z asfaltom in tudi ne posebne zdravstvene zahteve s tem v zvezi, tožena stranka ni imela podlage, da je omejitve pri delu z asfaltom tožnika štela kot razlog nesposobnosti za opravljanje dela na tem delovnem mestu.
pravni interes za pritožbo – pritožba v svojo škodo
Pritožnica kot dedinja meni, da kasneje najdeno premoženje ne sodi v zapuščino. Trdi, da je kasneje najdeno premoženje last tretjega. Za pritožbo, podano v svojo škodo, pritožnica nima pravnega interesa.
Dokaz je očitno neprimeren, da bi se lahko dovolila obnova tedaj, če se ne nanaša na odločilna dejstva, če potrjuje nekaj, kar je sodišče v pravnomočni odločbi že upoštevalo ali tedaj, ko bi bili predlagani dokazi takšni, da bi potrjevali navedbe vložnika zahteve, vendar to ne bi nasprotovalo dejstvom, ki so v sodbi nedvoumno ugotovljena. Drugače povedano, dokaz bo očitno neprimeren tudi, če bi šteli, da je to, kar navaja vložnik zahteve za obnovo, resnično, pa to ne bi pripeljalo do drugačne odločitve glede na druge dokaze, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno dejansko stanje.
oškodovanje tujih pravic – zakonski znaki kaznivega dejanja – uporaba milejšega zakona
Neprepričljivo in nesprejemljivo je stališče prvostopenjskega sodišča, da je določba 1. odst. 223. čl. KZ-1, ki je začel veljati 1. novembra 2008 bistveno spremenjena, saj ne inkriminira več odtujitve storilčevega premoženja (odtuji, uniči, poškoduje ali vzame njegovo stvar). Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo le iz jezikovne razlage kazenskopravne norme, kar pa ni v duhu ustvarjalne in zakonite uporabe kazenskega prava, ki terja uporabo tudi drugih metod: logične, sistematične, primerjalne, zgodovinske, teleološke in racionalne metode za razlago kazenskega zakona.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0058808
ZIZ člen 62, 62/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 376, 381.
stroški izvršilnega postopka kot pravdni stroški – zamudne obresti – pravilo ne ultra alterum tantum
Ker je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki priznalo izvršilne stroške, odmerjene v sklepu o izvršbi, kot del njenih pravdnih stroškov, je s tem, ko je v izreku izpodbijane sodbe zavrnilo zahtevek za plačilo 62,76 EUR stroškov izvršilnega postopka, zagrešilo uradoma upoštevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Izrek sodbe namreč nasprotuje njenim razlogom. Zahtevka za plačilo izvršilnih stroškov tožeče stranke namreč sodišče ni zavrnilo, temveč jih je materialnopravno pravilno upoštevalo v okviru dosoje stroškov celotnega postopka. Zato bi moralo zgolj razveljaviti tisti del sklepa o izvršbi, s katerim je izvršilno sodišče odmerilo stroške upnika.
ZPP člen 95, 95/1. ZST-1 člen 5, 5/2, 5/2-1, 13, 13/1, 18, 18/1.
pooblastilo – predlog za oprostitev plačila takse – predlog za obročno plačilo
Tožnikova trditev, da se pooblastilno razmerje nanaša le na to pravdo, ne pa tudi na vložitev predloga za oprostitev plačila taks, ne zdrži kritične presoje, saj predlog za oprostitev plačila taks ni samostojen postopek.
Tožnik je predlagal le oprostitev plačila taks, ne pa tudi obročnega plačila (ali odloga plačila), zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem obročnega plačila.
ZIZ člen 33, 33/1, 33/3, 33/7, 226, 226/1, 226/2, 227, 230, 231, 232. Pravilnik o delovni knjižici člen 14.
denarna kazen – pogoji za izrek (nove) denarne kazni – nenadomestno dejanje – konkretizacija dejanj, za katera se izreče denarna kazen
Denarna kazen se izreče s sklepom. Zato bi moralo biti jasno, da sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku izreka tudi denarno kazen. Izrek denarne kazni je namreč odločitev sodišča. Sodišče je tisto, ki določi primeren rok za izpolnitev in določi višino denarne kazni, če dolžnik v določenem roku obveznosti ne bo izpolnil.
prepozen predlog za odlog plačila sodne takse – nastanek taksne obveznosti - ugovor zoper plačilni nalog
ZST-1 veže učinke sklepa o obročnem plačilu sodne takse le na tiste vloge, glede katerih je taksna obveznost nastala istega dne, ko je bila zahteva podana, ali pozneje.
Dejstvo, da je tožeča stranka vložila ugovor zoper plačilni nalog, ne vpliva na vprašanje nastanka taksne obveznosti, pač pa na postopek izterjave sodne takse in na izvršljivost plačilnega naloga.
Sodišče prve stopnje je razveljavilo izdani plačilni nalog, ker je ugotovilo, da tožeča stranka tožbi ni priložila verodostojne listine v pomenu 431. člena ZPP, zaradi česar ni bilo zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga.
odškodninska odgovornost – nevarna dejavnost – objektivna odgovornost – krivdna odgovornost – varno delo
Čeprav predstavlja delo z viličarjem delo s povečano nevarnostjo, prvotožena stranka ne odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, ker do škodnega dogodka ni prišlo zaradi delovanja viličarja, ampak zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, ki je v trenutku, ko je ugotovil, da se ena izmed bal prevrača, v nasprotju s pravili varne vožnje sestopil z viličarja, da bi balo ujel.
Prvotožena stranka od delavcev ni zahtevala niti jih ni opozarjala, da bi se bale med prevozom privezale, da bi bil tovor stabilen in da med prevozom ne bi prišlo do padca, delavcem pa tudi ni dala pisnih navodil in sicer ni predpisala, katere dimenzije blaga se nalagajo v boks palete in katere je treba ob nalaganju na ravne palete povezati s folijo. Z opisanimi opustitvami ni zagotavljala varnega dela, zaradi česar za škodo, ki jo je tožnik utrpel, krivdno odgovarja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Očitane kršitve – neprimeren odnos tožnice do nadrejene delavke, konkretno grožnja, da bo ostala brez dela, ki je ni mogoče šteti za resno – niso takšne narave, da dejansko onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu čistilke, zaradi česar redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni zakonita.
ZPP člen 98, 98/5, 277, 277/2, 318. ZPP-D člen 17, 17/1, 62, 73.
odgovor na tožbo - poziv za odgovor na tožbo - pravni pouk - pooblastilo odvetnika - zamudna sodba
Na vlogi „odgovor na tožbo“ zapisano besedilo „pooblastilo priloženo“ ni pravnorelevantno, ker je to očitno napačna navedba, saj pooblastilo dejansko ni bilo priloženo, kar potrjujejo vsebina dohodnega žiga na vlogi in priloge.
Obvezno vsebino pravnega pouka toženi stranki za odgovor na tožbo določa 277. čl. ZPP, za odvetnika se upravičeno domneva, da pozna osnovna pravila postopka, da mora pri prvem pravdnem dejanju, opravljenem za stranko, predložiti pooblastilo za zastopanje. Če odgovoru na tožbo, ki ga je vložil odvetnik, ni priloženo pooblastilo, sodišče izda zamudno sodbo (ob obstoju pogojev iz 318. čl. ZPP).
ZPIZ-1 člen 68, 71, 71/1, 91, 93, 159, 163, 163/2.
invalid III. kategorije – pravica do dela s krajšim delovnim časom – delna invalidska pokojnina – pogoji za priznanje – izplačevanje
Pravica do premestitve na drugo delovno mesto se ne more sočasno kumulirati s pravico do dela s krajšim delovnim časom, kar pomeni, da je treba tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ob ugotovitvi, da je zmožen za delo v svojem poklicu v skrajšanem delovnem času, priznati pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega skupaj s pravico do delne invalidske pokojnine.