OZ člen 104, 104/1, 104/2, 104/3, 105, 105/2, 105/3.
zamuda dolžnika – fiksni rok - dodatni rok za izpolnitev pogodbe – neizpolnitev pogodbe – razdrtje pogodbe po samem zakonu - pobotanje
Ker dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil niti v dodatnem, primernem roku, je pogodba razdrta po samem zakonu in njegov tožbeni zahtevek, ki temelji na razdrti pogodbi, ni utemeljen. Zato ni moglo priti do pobotanja dela tega zahtevka z zahtevkom po nasprotni tožbi. Ker pa ta ni bil pobotan, je toženec po nasprotni tožbi tožnici po nasprotni tožbi še vedno dolžan vrniti posojilo, kar pomeni, da je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi materialnopravno utemeljen.
pogojna terjatev – pobot v pravdi – prijava v stečajnem postopku
Pogojne terjatve, ki bo nastopila če in ko bo hipoteka realizirana, ni mogoče uveljavljati v pobot v pravdi, temveč jo je potrebno prijaviti v stečajni postopek.
SZ -1 člen 109, 196. SZ člen 56, 147, 147/3, 150, 150/1.
sklenitev najemne pogodbe po smrti najemnika – neprofitna najemnina – denacionalizirano stanovanje – imetnik stanovanjske pravice
109. čl. SZ-1 sicer določa, da je lastnik stanovanja po smrti najemnika dolžan skleniti najemno pogodbo z družinskim članom pod enakimi pogoji. Vendar še vedno veljavna določba 2. odst. 150. čl. SZ daje pravico do neprofitne najemnine zgolj bivšemu imetniku stanovanjske pravice. Tožnik, ki to ni, zato ni upravičen zahtevati sklenitve najemne pogodbe po neprofitni najemnini.
ZD člen 117, 117/1. ZIZ člen 168, 168/1, 168/3, 168/4. ZPP člen 81, 81/5.
smrt dolžnika - zavrženje predloga za izvršbo - zmotna ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s smrtjo dolžnika - pogodba o dosmrtnem preživljanju - izvršba na nepremičnine - lastninska pravica na nepremičnini - izvršba na nepremičnino, na kateri lastninska pravica v zemljiški knjigi ni vpisana na dolžnika
Iz prvega odstavka 168. člena ZIZ izhaja, da je mogoče predlagati izvršbo na določeno nepremičnino le, če je ta last dolžnika, pri čemer mora sodišče lastništvo preizkusiti po uradni dolžnosti. V skladu s tretjim odstavkom 168. člena ZIZ je izvršba na nepremičnino mogoča tudi, če je lastninska pravica pri tej nepremičnini vpisana na nekoga drugega, vendar upnik priloži listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice. V tem primeru opravi sodišče vpis lastninske pravice po uradni dolžnosti (četrti odstavek 168. člena ZIZ). Upnik, ki pa nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Sodišče prve stopnje naj zato razišče dejansko stanje glede lastništva nepremičnine, ki je predmet izvršbe.
Tožnik zoper toženo stranko uveljavlja terjatev, ki mu jo je s pogodbo odstopil delavec tožene stranke iz naslova odpravnine, plače, regresa za letni dopust, božičnice in zamudnih obresti. Kljub temu, da tožnik nima lastnosti delavca v razmerju do tožene stranke, je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča, ker uveljavlja terjatev kot pravni naslednik delavca.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. ZIS člen 78, 78/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zloraba pooblastil
Tožena stranka je tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja in sicer je zlorabil svoja pooblastila na delovnem mestu biljeter, ker je iz baze igralniške recepcije brez dovoljenja pristojnih služb in brez zakonske podlage izpisoval osebne podatke gostov in zaposlenih za lastne potrebe.
Preživnina mora biti primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka, določi pa se glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Slednje se ugotavljajo na podlagi podatkov o neto prejemkih zavezanca in celotnega njegovega premoženja, upoštevaje situacije, v katerih se nahaja glede na svojo delovno sposobnost, strokovno usposobljenost, zaposlitev, zdravstveno stanje.
Sodišče samo ugotavlja dejstva in izvaja dokaze, vendar le, kadar je to potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok.
Okoliščina, ki jo je imelo sodišče pred očmi ob določanju rente, je bila plača, ki bi jo pritožnica dosegala z 27 leti delovne dobe v nazivu predmetna učiteljica-svetovalka. S trditvijo, da je prišlo do povišanja plač, je pritožnica zatrjevala spremenjeno okoliščino, ki bi lahko bila podlaga za zvišanje rente. Ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da sta daljša delovna doba in rast plač okoliščini, ki sta predvidljivi in bi lahko bili upoštevani pri določitvi rente v letu 1998.
Določila pogodbe so sporna takrat, ko jim pogodbeni stranki pripisujeta različen pomen in si na ta način vsaka po svoje razlagata pravne posledice pogodbenega dogovora. Povedano drugače, določilo je sporno, če ena pogodbena stranka trdi, da ima določen pomen, druga pogodbena stranka pa trdi, da je njegov pomen drugačen. Pri razlagi pogodb obstajajo različne metode, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe, ki jih je prvo sodišče tudi uporabilo pri razlagi pogodbenih določb.
OZ člen 6, 131, 131/1, 131/2, 135, 171, 171/1. ZDR člen 43, 43/1. ZVZD člen 5, 5/1, 5/2. Pravilnik o merilih in načinu kategorizacije nastanitvenih objektov člen 1. ZPP člen 213.
povzročitev škode – krivdna odgovornost – kdaj je podana krivda – skrbnost – odgovornost delodajalca za zagotovitev pogojev za varnost in zdravje delavca – protipravnost – opustitev ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev – deljena odgovornost – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost – delo nočnega receptorja – rop – napad oboroženega roparja
Kljub obstoju okoliščin, kot so neučinkovit videonadzor, hramba večje količine denarja v sefu in neomejen dostop v hotel, tveganje za nastanek škode ni toliko večje od običajnega, da bi zadostovalo za opredelitev dela nočnega receptorja za nevarnega.
učinki obveznosti – upnikove pravice in dolžnikove obveznosti – izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – actio pauliana – kako se izpodbija – oblikovanje tožbenega zahtevka – učinek izpodbijanja
Tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve tistega pravnega dejanja, ki se izpodbija, ampak ima le relativne učinke – pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove obveznosti. Izven teh okvirov pa ostane izpodbijano pravno dejanje v veljavi, saj je upnikovo izpodbijanje omejeno samo na višino dolžnikove neizpolnjene obveznosti.
SPZ v 85. členu uzakonja tudi prepoved poglabljanja nepremičnine, vendar le v primeru, če je zaradi teh posegov sosednja nepremičnina izgubila trdnost, stabilnost ali oporo oziroma če ji taka nevarnost grozi.
predlog za vpis v zemljiško knjigo – listina, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo – identifikacijski znak nepremičnine – katastrski podatek – identiteta nepremičnine
Zemljiškoknjižno sodišče spremembo podatkov, katerih temeljna evidenca je kataster, v skladu z določbo 1. odstavka 115. člena ZZK-1 poočiti v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti na podlagi prevzema tega podatka iz katastra. Tudi podatek o zemljiški parceli oziroma številka zemljiške parcele je podatek, ki je izvorno katastrski. Če pride do njegove spremembe (golega preštevilčenja ali pa do delitve parcel, ki povzroči preštevilčenje), jo zemljiškoknjižno sodišče iz katastra “zajame“ po uradni dolžnosti. Če lahko stori to, lahko ob kasnejšem predlogu za glavni vpis tudi ponovno preizkusi, ali je nepremičnina, ki je v listini, ki je predložena za vpis, označena s starim podatkom o zemljiški parceli, tista, na katero se predlaga vpis in je v zemljiški knjigi po poočitbi že označena z novo parcelno številko.
motenje posesti – posestno varstvo - soposest - posest pravice - posest na delu nepremičnine
SPZ ne pozna več posesti pravice (služnosti) in za razliko od prej veljavnega ZTLR izrecno ne ureja posesti na pravici, vendar je uveljavljeno stališče, da opustitev ureditve posesti stvarne služnosti za imetnike le-te ne pomeni oženja pravnega položaja in izključitve posestnega varstva. Imetnik pozitivne stvarne služnosti namreč izvršuje dejansko oblast nad stvarjo na služečem zemljišču in mu je prek tega izvrševanja zagotovljeno posestno varstvo proti vsakomur, ki poseže v to izvrševanje. Na takšno razlago kaže tudi natančnejša opredelitev soposesti v SPZ, ki se lahko izvršuje v obliki deljene soposesti, kjer gre za delitev oblasti na stvari ali skupni soposesti.
javni uslužbenec – vojak – dejansko delo – prikrajšanje pri plači
Tožnik je v spornem obdobju na podlagi ukaza, ki ga je moral izvršiti, dejansko opravljal višje vrednoteno delo na dolžnosti načelnika odseka. Upravičen je do plačila prikrajšanja pri plači v razliki med količnikoma za določitev osnovne plače, kot sta določena za dolžnosti, na kateri je delo opravljal, in za dolžnost, na katero je bil razporejen.
pravica zahtevati razdružitev solastne stvari - delitev stvari v solastnini – fizična delitev stvari v solastnini – upravičen interes solastnika do določenega dela stvari – razdelitev v naravi
Navedena poravnava je uredila le razmerje med sedanjimi solastniki oziroma način njihove uporabe solastnih stvari. Solastnina pa je ostala nerazdružena. Zato imajo (sedanji) solastniki pravico, da zahtevajo njeno razdružitev v tem postopku, in sicer glede na višino svojih v zemljiški knjigi vpisanih idealnih deležev.
Primarni način delitve po 70. členu SPZ je fizična delitev v sorazmerju s solastninskimi deleži. Odločilni kriterij je upravičeni interes solastnika do določenega dela stvari.
Sodišče si mora prizadevati, da se stvari razdelijo v naravi, pa tudi, da se čimbolj približa volji solastnikov.
Tožnik je v tožbi opredelil odgovornost tožene stranke kot objektivno in krivdno. Navedel je namreč, da je tožena stranka kot strokovno neusposobljenemu delavcu odredila delo na nevarnem delovnem orodju, ne da bi ga poučila o varnem delu, da mu ni zagotovila primernih delovnih oblačil in obutve niti ga ni v delo uvedla in ga nadzorovala. Poleg tega je navedel, da se je poškodoval, ko se mu je rokav desne roke zataknil ob notranjo loputo bobna stroja za čiščenje avtodelov, v katerega je med obratovanjem moral nalagati avtodele, tako da je tožba sklepčna in je bila ob izostanku tožene stranke s poravnalnega oziroma prvega naroka za glavno obravnavo utemeljeno izdana zamudna sodba.
pogodba o organiziranju potovanja – tretje osebe - odškodninska odgovornost organizatorja potovanja– vzročna zveza
Organizator potovanja, ki je tretjim osebam zaupal posamezne storitve, potniku odgovarja za škodo le, če med ravnanjem tretjega in škodo obstoji vzročna zveza.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v:
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo odškodnine v višini 4.285,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Naložilo ji je še povrnitev stroškov postopka tožene stranke v višini 927,47 EUR v roku 15 dni.
Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, pri čemer se sklicuje na vse izpodbojne razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede razloga zmotne uporabe materialnega prava navaja, da se je sodišče sicer sklicevalo na 2. odstavek 892. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki je pravna podlaga v tem primeru, vendar ga ni pravilno uporabilo. Tožena stranka bi morala dokazati, da je pri izbiri oseb, ki so opravljale storitve, povezane z izvršitvijo potovanja, ravnala kot skrben organizator potovanja. Tega ni storila, sodišče pa je ne glede na to odločilo, da ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožnici. Sodišče bi moralo presojati, ali je toženka pri izbiri nadomestnega hotela dejansko ravnala kot skrben organizator potovanja, s čimer je povezana tudi hrana, ki jo v hotelu strežejo. Toženki je bilo glede na dejavnost, ki jo opravlja, nesporno znano, da je območje Karibskih otokov območje visokega tveganja za obolenje s potovalno drisko in je zato še toliko bolj pomembno, da sta hrana in pijača v hotelu neoporečni in ustrezni. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena. V obrazložitvi je namreč navedlo, da verjame tožeči stranki in priči J. M., da sta se prehranjevali le v hotelu in da na izlete nista hodili, pa je vseeno zaključilo, da ni dokazano, da je do okužbe prišlo s hotelsko hrano. Razlogi sodbe so si torej med seboj v nasprotju. Razloga sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, da tožeča stranka in priča o svojih težavah nista poročali nikomur v hotelu ter da iz dopisa A. C. zavarovalnice izhaja, da tedaj v hotelu niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano, sta v nasprotju z dejansko vsebino listin in zapisnikov o izvedbi dokazov. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 09.09.2008 nedvomno izhaja, da je tožnica o svoji bolezni obvestila zdravnico, J. M. pa recepcijo hotela in vodičko. Iz vsebine navedenega dopisa pa izhaja zgolj to, da so pri lokalnem vodstvu potovanja, torej vodiču, preverili, ali je ta v spornem obdobju prejel kakšno reklamacijo oziroma pritožbo v zvezi s hrano, ne pa dejstvo, da takrat niso zaznali nepravilnosti v zvezi s prehrano. Lokalno vodstvo potovanja, torej vodič, je zadolžen samo za goste, ki so v hotelu letovali z agencijo F. T. GmbH, in tako niti ni mogoče ugotoviti, da v hotelu niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano, saj je navadno število potnikov, ki potujejo tja, majhno. V takratni skupini sta bili samo tožnica in J. M.. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da ni dokazano, da je do okužbe tožnice prišlo zaradi hotelske hrane na podlagi razlogov, da obstaja veliko možnih načinov okužbe, da ni poročila o okužbah drugih gostov in da iz dopisa zavarovalnice izhaja, da niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnice, da se je kot izkušena popotnica držala vseh pravil, ki veljajo na takšnih potovanjih, torej okužba ni mogla biti posledica njenega ravnanja. Izključeni so bili vsi drugi možni vzroki okužbe razen hotelske hrane in pijače. Glede na to, da je izvedenec povedal, da se v 50% primerov ne odkrije povzročitelja potovalne driske, bi moralo sodišče upoštevati še vsa ostala odločilna dejstva, česar pa ni storilo. Tožnica iz navedenih razlogov predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru bistveno vprašanje vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem hotelirjev, za katerega odgovarja toženka. 2. odstavek 892. člena OZ sicer res nalaga dokazno breme organizatorju potovanja glede vprašanja skrbne izbire oseb, ki so izvršile storitve, povezane z izvršitvijo potovanja. Vendar je vzročna zveza med njihovim ravnanjem in nastalo škodo kljub temu pogoj za organizatorjevo odgovornost, vprašanje obstoja vzročne zveze pa je dejansko vprašanje. Glede tega se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih nepopolnosti ali napak pri ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče je upoštevalo, da je tožnica izkušena popotnica in da se je držala navodil, ki veljajo za potovanja v eksotične kraje, nato pa ustrezno obrazložilo, zakaj obstoja vzročne zveze kljub temu ni štelo za dokazanega. Pri tem se je oprlo zlasti na izvedenčevo mnenje, iz katerega izhaja, da je možnih povzročiteljev okužbe veliko, hotelska hrana in pijača v konkretnem primeru nista ostali edina neizključena vzroka. Do okužbe je lahko prišlo tudi z dotikanjem okuženih predmetov splošne rabe, kopanjem v bazenu ali morju ipd. Povzročitelja zato ni bilo mogoče identificirati. Tudi iz dopisa zavarovalnice A. C. izhaja, da v zvezi s prehrano v hotelu v tistem obdobju lokalno vodstvo potovanja ni zaznalo nepravilnosti. Če bi do njih prišlo, bi za to nedvomno vedelo. Glede na to, da so okužbe, kakršno je utrpela tožnica, tam tako pogoste (kot je potrdil izvedenec), zgolj obvestilo o njih na recepciji in pri vodički, ki je bila zadolžena za izlete, ni moglo zahtevati posebne pozornosti. Nedvomno bi, če bi bilo takšnih (hujših) primerov okužbe več, lokalno vodstvo to zabeležilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnice in priče J. M. ugotovilo, da je priča obvestila le vodičko zaradi storniranja izletov, na recepciji pa vprašala, kam naj tožnico odpelje, nikomur pa ni povedala za sum zastrupitve s hrano. Navedeno potrjuje zapisnik o zaslišanju obeh. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.
Tožničina navedba o nepravilni uporabi materialnega prava prav tako ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo relevantne materialnopravne določbe. Kot že navedeno, bi bil v tem primeru podlaga za toženkino odgovornost 2. odstavek 892. člena OZ, vendar je bil v tej zadevi vprašljiv že obstoj vzročne zveze. Če ta ni podana, toženki ni niti treba dokazovati skrbnega ravnanja pri izbiri oseb. Tožnica trdi, da bi moralo sodišče presojati, ali je toženka pri izbiri nadomestnega hotela ravnala s potrebno skrbnostjo. V to presojo se sodišču prve stopnje ni bilo treba spuščati, saj je odgovornost toženke izključilo že v fazi ugotavljanja obstoja vzročne zveze. Ne glede na to pa je ugotovilo, da se kvaliteta drugega hotela ni bistveno razlikovala od kvalitete hotela, najprej določenega za tožničino bivanje (oba sta imela tri ali tri in pol zvezdice). Do bistvenih odstopanj v kvaliteti storitev torej ni moglo priti.
Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka sama (154. člen v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).