Okvir javne službe urejanja pokopališč ne zagotavlja varstva pred tatvinami z grobov.
Odgovor na dopuščeno vprašanje se torej glasi: sodišče lahko o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo odloči tudi brez izvedenca, če in kolikor lahko upoštevajoč trditveno in dokazno podlago pravdnih strank (prvi odstavek 7. člena ZPP) in prosto presojo izvedenih dokazov (8. člen ZPP) zanesljivo (215. člen ZPP) ugotovi obstoj in obseg (vsaj nekaterih) oblik nepremoženjske škode. Če in kolikor tega ne more zanesljivo ugotoviti, odloči o tožbenem zahtevku upoštevajoč pravilo o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).
Če sodišče ugotovi, da je izvid nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, mora te pomanjkljivosti po uradni dolžnosti odpraviti. Tudi če stranke posebej zahtevajo dopolnitev izvedenskega mnenja ali izvedenčevo dodatno zaslišanje, je to le opozorilo sodišču, naj stori, kar bi že tako moralo storiti.
Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja posamičnih sodnikov so namenjena redna in izredna pravna sredstva zoper sodniške odločitve, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika. Predlog za delegacijo je zato neutemeljen.
V primeru dejanske razlastitve razlastitvenemu zavezancu pripada odškodnina v višini valorizirane tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, z obrestmi od dejanskega odvzema do plačila odškodnine.
O odškodnini za razlaščeno zemljišče in obrestih od nje tudi v takem primeru odloča nepravdno sodišče.