To, da je z namensko razlago zakona mogoče sklepati o tem, kdo je mišljen kot davčni zavezanec, materialnopravno še ne vzpostavlja njegove javnopravne (davčne) obveznosti. Ta mora biti določena z jasnim in nedvoumnim zakonskim pravilom. Ker v konkretnem primeru zavarovančeva obveznost ni določena na takšen način, slednjega ni mogoče šteti za davčnega zavezanca. Čim je tako, pa ni podlage za to, da bi zavarovalnica lahko zmanjšala svojo pogodbeno obveznost v razmerju do zavarovanca oziroma da bi jo transformirala na način, da bi del obveznosti poravnala direktno njemu, preostali del pa tako, da bi zanj plačala sporni davek.
Zahteva, da bi morala tretja toženka poskrbeti, da se mesto tožnikovega padca v zimskih razmerah še dodatno posipava s peskom in soljo, nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča iz zadeve II Ips 353/2009. V konkretnem primeru ne gre za škodni dogodek, za katerega odgovarja tretja toženka po pravilih o krivdni odgovornosti. Niti iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč niti iz tožnikove trditvene podlage ne izhaja zaključek, da je tretja toženka opustila skrb za primerno in pravočasno čiščenje funkcionalnih površin, namenjenih za dostop do vrtca. To pomeni, da vzrok za tožnikov padec ne izvira iz njene sfere. Glede na dejstvo, da je tožnik hodil v zgodnjih jutranjih urah in v zimskih razmerah, bi poledenela tla moral pričakovati in se gibati z ustrezno previdnostjo.