Dolžnost pozitivnega ravnanja je bremenila tožnico tako, da bi morala zavarovalnici prepustiti vodenje pravde ne zgolj na podlagi njene udeležbe kot prve tožene stranke, temveč tudi kot tiste, ki bi ji celo morala izbrati odvetnika za njeno (tožničino) zastopanje. Tožnica pa je ravnala drugače. Odločila se je, da pooblasti za zastopanje v pravdi odvetnika, ki si ga je sama izbrala. S tem pa je prevzela tveganje procesnih opustitev oziroma nestrokovnega ravnanja izbranega odvetnika v pravdi izključno v svoje breme. Čeprav je prva tožena stranka vedela, da je tožena tudi tožnica, ni bila dolžna tožnici izbirati drugega – dodatnega odvetnika. Tudi ni imela razumnih razlogov, da bi tako ravnala. Ni ji namreč mogoče naložiti take skrbnosti, ki bi temeljila na predvidevanju, da s strani zavarovanca izbrani odvetnik v pravdi ne bo ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, na primer: da niti ne bo vložil pritožbe na podlagi predhodne strokovne ocene o primernosti pred sodiščem prve stopnje prisojene višine odškodnine. Posledično njena skrbnost v razmerju do tožnice prav tako ni bila tako dalekosežna, da bi jo morala še posebej opozarjati na vložitev pritožbe, ob razumnem pričakovanju, da bo tožničin pooblaščenec kot strokovnjak enako poskrbel za tožničine interese, kot je to zanjo storil njen pooblaščenec.

Oškodovanec kot tožilec je vložil obtožnico zoper dva višja sodnika, ki odločata v kazenskih in prekrškovnih zadevah. Že okoliščina, da gre za dva izmed (petnajstih) sodnikov Višjega sodišča v Kopru, ki je pristojno odločati o vloženi pritožbi, predstavlja tehten razlog zaradi katerega bi bil lahko ustvarjen videz pristranskosti Višjega sodišča v Kopru kot celote.

Pri kaznivem dejanju šikaniranja gre za tako imenovano tiho blanketno normo, ki ne vsebuje neposredne napotitve na drug predpis, vendar je za ugotovitev, ali je storilec izpolnil določen zakonski znak, treba uporabiti predpise iz drugih pravnih področij. Tako je glede zakonskega znaka spolnega nadlegovanja treba upoštevati opredelitev iz prvega odstavka 7. člena ZDR-1. Ta spolno nadlegovanje opredeljuje kot kakršnokoli obliko neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Pri tožniku je šlo za neželeno verbalno ravnanje, ki je prizadelo dostojanstvo varnostnic, kar povsem nedvomno izhaja iz njihovih pisnih izjav. Navedeno pomeni, da je bil izpolnjen tudi nadaljnji zakonski znak kaznivega dejanja šikaniranja, to je povzročitev ponižanja ali prestrašenosti drugemu zaposlenemu.