Čeprav ZPIZ-2 pravice iz naslova telesne okvare ne ureja več, je v prehodnih določbah (deveti odstavek 429. člena ZPIZ-2) predvidel uporabo določb 143. do 149. člena ZPIZ-1, do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, če gre za poškodbo pri delu in poklicno bolezen. Ker se na podlagi 429. člena ZPIZ-2 še vedno uporablja 145. člen ZPIZ-1, ki izrecno določa, da se invalidnina odmeri glede na vzrok nastanka telesne okvare v času njenega nastanka, je pri ugotavljanju, ali gre za poškodbo pri delu ali ne, relevanten vzrok telesne okvare v času njenega nastanka, kar posredno odkazuje na uporabo definicije iz 63. člena ZPIZ-1, če ta vzrok nastane pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Že ob samem nastanku poškodbe, ki je življenjski dogodek, je nastopila potreba po pravni kvalifikaciji vzroka te poškodbe, saj je pravo na to dejstvo, na podlagi različnih predpisov, vezalo različne pravne posledice. Dejstvo poškodbe je ob tem postalo pravno dejstvo, s tem pa je nastopila tudi potreba po pravni kvalifikaciji tega dejstva glede na veljavno abstraktno pravno normo.

Ker ZPIZ-2 glede uveljavljanja pravice do nadomestila za invalidnost (pravice iz invalidskega zavarovanja oziroma na podlagi invalidnosti) ne vsebuje izrecnih (prehodnih ali drugih) določb, po katerih bi bilo treba v primeru opredelitve vzroka poškodbe, ki je nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporabiti (novo) definicijo iz 66. člena ZPIZ-2. Zato je treba uporabiti pravilo, da se pravna kvalifikacija nekega dejstva opravi v trenutku, ko pravo na to dejstvo veže določene pravne posledice, kar predstavlja trenutek spremembe navadnega dejstva v pravno dejstvo.