Ker iz spisa ni razvidno, da bi šlo za spor iz zavarovalnega razmerja, ne gre pristojnost socialnega sodišča v smislu določil drugega odstavka 5. člena ZDSS. Zato je za rešitev tega spora, na kar kaže predvsem prvi del tožbenega zahtevka, ki predlaga razveljavitev odločbe, ki jo je izdala tožena stranka, ki je upravni organ, v obravnavani stvari pristojno specializirano upravno, ne pa specializirano socialno sodišče.
spor o pristojnosti - zavarovanje za primer brezposelnosti
Sporna pogodba med strankama je bila pogodba o medsebojnih pravicah in obveznostih strank pri usposabljanju brezposelnih, kar je ukrep aktivne politike zaposlovanja in ne zavarovanja za primer brezposelnosti. Zato v spornem primeru ne gre za spor, ki bi ga lahko po 3. točki drugega odstavka 5. člena ZDSS obravnavali kot spor s področja zavarovanja za primer brezposelnosti. Po presoji Vrhovnega sodišča gre za spor, ki ne izvira iz zavarovalnega razmerja, ampak za spor med dvema gospodarskima subjektoma, kot to določa prvi odstavek 481. člena ZPP. Zato je za rešitev tega spora pristojno redno, ne pa specializirano socialno sodišče. Specializirana sodišča so sodišča z ozkim področjem odločanja in pristojna samo za odločanje v sporih, za katere je tako določeno (določbe 5. člena ZDSS) s posebnimi predpisi (določba 1. člena ZPP).
Odlok o izplačevanju vojaških pokojnin ne določa, kakšne bi morale biti akontacije vojaških pokojnin za vojaške osebe s činom višjim od polkovnika. Odlok je leta 1998 prenehal veljati (kar sicer ne bi bila ovira za morebitno presojo ustavnosti), predvsem pa je ugotoviti, da pri njem ne gre za protiustavno določbo obstoječega besedila odloka, ampak za pravno praznino. Ker drugi odstavek 3. člena zakona o sodiščih (ZS - Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.) določa, da v primeru, če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, sodnik upošteva predpise, ki urejajo podobne primere ali splošna načela pravnega reda v skladu s pravnim izročilom in utrjenimi spoznanji pravne vede, se revizijsko sodišče ni odločilo za sprožitev postopka za oceno ustavnosti spornega odloka, ampak za uporabo citiranih določb ZS.
nadomestilo za začasno zadržanost z dela - odjava iz zavarovanja
Ne glede na določbo 34. člena ZZVZZ, da ima zavarovanec pravico do nadomestila do dneva, ko postane odločba o ugotovitvi invalidnosti I. kategorije pravnomočna, ki je uporabljiva za zavarovance v delovnem razmerju, saj jim s pravnomočnostjo odločbe ZPIZ delovno razmerje preneha po sili zakona, pa taka določba za zavarovance iz 5. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ ni vedno uporabljiva. Njihova odjava iz zavarovanja je odvisna tudi od postopkov tožene stranke, to pa pomeni, da mora za njih veljati samo določba 28. člena ZZVZZ, po kateri imajo ti zavarovanci pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo z dela.
Po določbi prvega odstavka 43. člena ZPIZ (1992) je pokojnina odmerjena od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec dobil v katerih koli zaporednih desetih letih zavarovanja po 1.1.1970. V to pokojninsko osnovo se po določbah 45. člena ZPIZ vštevajo tudi plače za čas prejemanja nadomestila plače po predpisih o zdravstvenem zavarovanju in otroškem varstvu, kar pomeni, da tožnica zaradi bolniškega staleža oziroma porodniške ni bila prikrajšana. Res je, da ji v pokojninsko osnovo niso bile vštete plače iz desetletnega obdobja, vendar zato, ker takega obdobja dela po 1.1.1970 ni imela. Pri odmeri invalidske pokojnine so bile upoštevane določbe 65. in 66. člena ZPIZ (1992), zato revizijsko sodišče po proučitvi celotne zadeve ugotavlja, da je sodišče tožnici priznalo oziroma odmerilo invalidsko pokojnino v skladu z veljavnimi predpisi.
pravica do starostne pokojnine pod ugodnejšimi pogoji
Določba iz prvega odstavka 404. člena je uporabljiva le v primerih, kadar so ugodnejši pogoji, določeni v posebnih predpisih, blažji od pogojev iz te zakonske (prehodne) norme. Če posebni predpis ne določa ugodnejših pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, novih pogojev iz prvega odstavka 404. člena ZPIZ ni mogoče uporabiti za priznanje te pravice.
invalidsko zavarovanje - pravica do nadomestila plače
Po določbi prvega odstavka 124. člena ZPIZ (1992) je imel pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu tudi delovni invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen. Ker je tožniku (tožnikova izjava na l. št. 9) delovno razmerje na drugem ustreznem delu prenehalo sporazumno, kar pomeni v skladu z njegovo voljo in torej ne neodvisno od njegove volje, ni bil izpolnjen pogoj za priznanje pravice do nadomestila plače, kar je pravilno odločila tožena stranka in obe nižji sodišči. Zato tudi revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi.
zdravstveno zavarovanje - izdaja odločbe - zdravniška komisija - sprememba zakona
ZZVZZ-F ne vsebuje nobene posebne prehodne določbe, ki bi določala, da se postopki, ki so bili ob uveljavitvi določb ZZVZZ-F že začeti po procesnih določbah starega prepisa, po teh tudi končajo. To pomeni, da je po stališču ustavnega sodišča tudi pri že začetih postopkih uporabiti določbe novega predpisa. Ker je z novimi predpisi prejšnji izvedenec postal organ, ki sam odloča in ker je bil postopek pri toženi stranki končan zaradi formalnih razlogov (zamuda roka) pred dokončno vsebinsko odločitvijo tožene stranke, sodišče ni imelo druge možnosti, kot da zaradi spremembe materialnega prava, ki ureja predhodni postopek, zadevo vrne v nov postopek toženi stranki, ki ga bo morala ponoviti ob upoštevanju novih določb ZZVZZ-F, ki ne pozna več zahteve za izdajo odločbe, kot jo je poznal prvi odstavek 83. člena ZZVZZ.
Zahteva, da mora tožeča stranka ugovore zoper izdano ji dokončno odločbo zavoda utemeljevati s konkretnimi dejstvi in s predlaganjem dokazov, s katerimi zatrjevana dejstva dokazuje, ni prevalitev dokaznega bremena na tožečo stranko.
pravna dejstva nastala pred uveljavitvijo zakona - pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji
Z zakonom je bila zagotovljena delavcem iz 7. člena pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, če izpolnjujejo v tej normi predpisane pogoje (starost, pokojninska doba, gostota dela pri azbestni proizvodnji in način prenehanja delovnega razmerja iz 8. člena). Ti zakonski pogoji so torej pravna dejstva, ki omogočajo uveljavljanje določene pravice. Vendar so vsa ta dejstva in okoliščine morale obstajati že pred sprejemom zakona, da so bili lahko z njegovo uveljavitvijo izpolnjeni pogoji za pridobitev v njem določenih pravic. Zato presoja obeh sodišč, da tožnik ni upravičen do uveljavljanja pravice iz razloga, ker mu je delovno razmerje prenehalo pred uveljavitvijo ZPPPAI, ni pravno pravilna.
zdravstveno zavarovanje - pravica do zdravstvenega varstva - dohodkovni pogoj
Ker je sodišče prve stopnje ob upoštevanju citiranih zakonskih določb in dejanskih ugotovitev glede tožnikovih sredstev ugotovilo, da tožnik za priznanje pravice iz 25. člena ZZVZZ ne izpolnjuje dohodkovnega pogoja, je upravičeno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek kot neutemeljen. Ker je sodišče pri tem upoštevalo določbe zakona, ki določa pogoje za priznanje pravice iz zdravstvenega zavarovanja, niso bile kršene določbe 50. oziroma 51. člena Ustave Republike Slovenije, saj je v njih določeno, da se pravice do socialne varnosti kot pravice do zdravstvenega zavarovanja priznavajo pod pogoji, ki jih določa zakon.
invalidsko zavarovanje - zmožnost opravljati drugo delo - kategorija invalidnosti
Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ko je bilo pri tožniku ugotovljeno, da je glede na svoje zdravstveno stanje še vedno zmožen v polnem delovnem času opravljati drugo ustrezno delo, ki ni na višini, ki ni v ropotu, na premičnih objektih in je enostavno in psihično nezahtevno, je že tožena stranka tožniku priznala ustrezne pravice iz invalidskega zavarovanja kot invalidu III. kategorije invalidnosti, ob upoštevanju določb 27., 34. in 116. člena ZPIZ (1992) od 4.1.1999 dalje. Ker je tožnik zmožen za opravljanje dela z omejitvami v polnem delovnem času, ni pogojev, da bi se mu priznale pravice delovnega invalida II. kategorije, še manj pa pravica do invalidske pokojnine kot delovnemu invalidu I. kategorije invalidnosti.
V socialnih sporih sodišče odloča o zakonitosti dokončnih aktov, ki jih v zvezi o pravicah do in iz invalidskega zavarovanja oziroma drugih socialnih pravicah izdajajo pristojni organi (določbe 5. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94, 20/98, ZDSS). Zato za odločitev sodišča praviloma ne morejo biti pomembna dejstva in dokazi, ki se jih pridobi ali nastanejo po dokončnosti izpodbijane odločbe. Če sodišče ugotovi, da odločitev ni zakonita oziroma pravilna, pa ima glede na določbo 35. člena ZDSS različne možnosti, vendar mora še vedno odločati ob upoštevanju časa dokončnosti odločitve v predhodnem postopku.
Ker se z ZPPPAI lahko rešuje samo socialna varnost delavcev, ki so delali neposredno pri proizvodnji azbesta ali v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov (kar v postopku tudi še ni bilo v celoti ugotovljeno), brez delovnega razmerja in brez možnosti, da se jim delovnopravni status ponovno vzpostavi, pred ugotovitvijo, da so izpolnjeni v zakonu določeni pogoji, ni mogoče odločati, da nekdo izpolnjuje pogoje do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji.
Tožena stranka je v postopku odmere pokojnine, pri izračunu pokojninske osnove, ki jo je določil minister, to osnovo zmanjšala na način, določen v 44. členu ZPIZ (1992), kot se pokojninske osnove oblikujejo na podlagi mesečnega povprečja plač iz katerega koli desetletnega zaporedja po letu 1970. Tak izračun pa ni v skladu z namenom določbe 108. člena ZObr, saj upravičenci do pokojnine s takim izračunom ne bi bili upravičeni do večje ugodnosti, ki jo upravičencem sicer omogoča upokojevanje po določbah ZObr. Do take ugodnosti bi upravičenci prišli le, če bi se jim pokojnine odmerile z neposrednim upoštevanjem pokojninske osnove v zadnjem koledarskem letu oziroma primerljive plače.
Za določitev višine nadomestila je pomemben samo čas do nastopa bolniškega staleža, saj normalno ni pričakovati, da bo zavarovanec, ki zaradi bolezni dohodka ne ustvarja več, v tem času spreminjal zavarovalno osnovo. Zato je utemeljen zaključek, da zakon kot osnovo, od katere je zavarovanec zavarovan v času zadržanosti od dela, tudi v tem primeru obravnava osnovo, od katere je bil zavarovanec zavarovan tik pred pričetkom zadržanosti od dela.
spor med delodajalcem in Zavodom za zaposlovanje - pristojnost
V obravnavani zadevi ne gre za socialni spor, ki bi bil izrecno naveden v 5. členu ZDSS, temveč gre za spor med delodajalcem in Zavodom iz naslova ukrepov aktivne politike zaposlovanja. Gre za ukrepe, ki jih država izvaja tudi preko Zavoda in mu v ta namen daje javna pooblastila. Na odločitev sodišča o pristojnosti ne more vplivati sicer izrecna določba drugega odstavka 13. člena Pravilnika o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja (Uradni list RS, št. 57/99) o pristojnosti socialnega sodišča. Pristojnost sodišč se lahko določa le z zakonom (prvi odstavek 126. člena Ustave) in je ne more določiti predpis, ki je po svoji naravi izvršilen predpis Ministrstva, ki za kaj takega v 51. členu ZZZPB tudi nima ne izrecnega ne smiselnega pooblastila. ZZZPB v 45. členu določa pristojnost socialnih sodišč le za spore iz zavarovanja za primer brezposelnosti in le za zavarovance oziroma druge brezposelne osebe.
zdravljenje v tujini - povračilo stroškov - pogoji za povračilo stroškov zdravljenja v tujini
Zavarovanec iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki se sam odloči za zdravljenje v tujini, nima pravice do povračila stroškov zdravljenja v višini, kot bi ti znašali, če bi se zdravil doma.