Kadar je upnik vložil predlog za izvršbo in plačal takso za ta predlog in za sklep o predlogu za izvršbo in je nato sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavrglo, sodišče druge stopnje pa je ta njegov sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, upnik pa je nato umaknil predlog za izvršbo, niso podani pogoji za vrnitev sodne takse, plačane za sklep o predlogu za izvršbo.
Pravdni stranki sta ne glede na nasprotno ponudbo tožnice po 41.čl. ZOR že tedaj (torej takoj) dosegli soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe - t.j. višini odškodnine za škodo, ki jo je tožnica utrpela v prometni nesreči. Znesek, naveden v predlagani poravnavi, se z izjemo odvetniških stroškov, ni nanašal na posamezne odškodninske postavke, temveč na celotno v škodnem dogodku utrpelo škodo in ta znesek je tožeča stranka sprejela kot primerno odškodnino. Smisel poravnave je tudi bil z vzajemnim popuščanjem odpraviti negotovosti glede višine te odškodnine (1089. čl. ZOR). Odvetniški stroški pri tem ostajajo le stranska točka pogodbe. To pa pomeni, da je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na 2. odst. 32. čl. ZOR pravilno.
Za stroške obratovanja hiše, ki jih terja upravnik zoper etažnega lastnika na podlagi pogodbe o opravljanju storitev upravljanja velja splošni petletni zastaralni rok.
Tudi oseba, ki po volji lastnika motornega vozila - sklenitelja zavarovalne pogodbe z zavarovalnico upravlja s tem vozilom, je zavarovanec v smislu Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti in je torej tudi oseba, katerih premoženjski interes je zavarovan. Zato, čeprav ni sklenila z zavarovalnico zavarovalne pogodbe, ima zavarovalnica od te osebe pravico zahtevati povračilo zneskov odškodnine, ki jih je plačala tretji osebi, če obstoje okoliščine, ki imajo po Pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti za posledico izgubo zavarovalnih pravic.
Če sodišče podvomi v pristnost predloženega pisnega pooblastila, s sklepom naloži pooblaščencu, da predloži overjeno pooblastilo. Če pooblaščenec v roku, ki mu ga je postavilo sodišče, ne predloži overjenega pooblastila, vlogo zavrže.
Kljub olajševalnim okoliščinam na strani obdolženca teža kaznivega dejanja, stopnja krivde in ogroženost več oseb ob tem, da je vozil vinjen tudi še po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, ne dopušča izrek milejše kazenske sankcije - pogojne obsodbe.
Sodišče prve stopnje je po razveljavitvi prve sodbe nadaljevalo s postopkom in prvo glavno obravnavo razpisalo šele po enem letu in treh mesecih, zaradi česar ni mogoče pripisati v krivdo oškodovancu kot tožilcu, da je kazenski postopek zastaral zaradi njegovega zavlačevanja. Zato je višje sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo in izreklo, da vsi stroški kazenskega postopka, obdolženca, njegovega zagovornika, oškodovanca kot tožilca in njegovega pooblaščenca, bremenijo proračun.
Če oškodovanec kot tožilec v prošnji za vrnitev v prejšnje stanje ni navedel vzroka, zaradi katerega ni mogel sporočiti sodišču spremembe bivališča, pač pa v nasprotju z dokazi zatrjuje, da je bival na istem naslovu, na katerem pa vabila za glavno obravnavo ni bilo mogoče vročiti prav zaradi spremembe bivališča, takšni prošnji ni mogoče ugoditi.
preklic pogojne obsodbe - neizpolnitev pogoja - pritožbeni postopek
Če je sodišče prve stopnje pogojno obsodbo zaradi neizpolnitve posebnega pogoja, ki ga je obsojenec izpolnil šele v pritožbenem postopku, je plačilo lahko razlog za razveljavitev sodbe o preklicu pogojne obsodbe in za ustavitev preklicnega postopka. Tudi z zamudno izpolntivijo posebnega pogoja je dosežen namen pogojne obsodbe.
Do prometne nesreče je prišlo, ko je štiriinpol letni otrok pritekel na cesto in ga je voznik zaradi visokega grmovja ob cesti zagledal šele na razdalji 2,2 m oziroma 0,8 sekunde pred trčenjem. Nesrečo bi lahko preprečil le če bi vozil 16 km/h. Cesta, po kateri je vozil, ni šla skozi strnjeno naselje, hitrost je bila omejena na 80 km/h, voznik pa je peljal 60 km/h. Ob takšnih dejanskih okoliščinah vozniku ni mogoče očitati, da bi lahko nesrečo preprečil. Pojav otroka na cesti je bil na tem mestu nepričakovan, za voznika nepredvidljiv in neodklonljiv dogodek, zaradi katerega je siceršnja voznikova objektivna odgovornost ugasnila (2. odst. 177. člena ZOR).
Dejanje, s katerim se prepreči vožnjo po spornem zemljišču, ki se že izvaja v daljšem časovnem razdobju, ne predstavlja samopomoči v smislu določb 76. člena ZTLR.
pozneje najdeno premoženje - dodatni sklep o dedovanju
Dedič ima pravni interes za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju ne glede na to, da z denarjem, ki je pripadal zapustniku in za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, razpolagajo drugi zapustnikovi dediči.
dolžnost pričanja - branje zapisnika o izpovedbah - vabilo na glavno obravnavo - bistvena kršitev določb postopka
Pri navajanju dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi je sodišče prve stopnje navedlo, da je prečitalo tudi izpovedbo priviligirane priče, čeprav ta ni bila vabljena na glavno obravnavo, s čimer je ravnalo v nasprotju z določbo 3. točke drugega odstavka 340. člena ZKP. V izpodbijani sodbi je pričino izpovedbo omenilo v zvezi z ugotavljanjem pravno nepomembnih okoliščin, zaradi česar ni mogoče trditi, da se sodba opira na ta dokaz (izpovedbo priviligirane priče) in da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
če sodišče prve stopnje obsojenčev odgovor na pritožbo oškodovanca v postopku za preklic pogojne obsodbe napačno šteje kot pritožbo zoper sodbo in jo zavrže kot prepozno, višje sodišče na obsojenčevo pritožbo takšen sklep zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ob pravilni uporabi zakona razveljavi.
Če nasprotna stranka prekorači 8 dnevni rok za vložitev odgovora na pritožbo sodišče takšnega odgovora ne zavrže, ker gre za procesni in ne prekluzivni rok in ker v zakonu nima pooblastila.
Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je obdolžencu naložilo plačilo razmeroma visokih stroškov kazenskega postopka z utemeljitvijo, da se bo obdolženec moral potruditi in najti delo. Odločitev o dolžnosti plačila stroškov postopka sme temeljiti le na okoliščinah, ki so podane ob izdaji odločbe o stroških, ne pa na bodočih, negotovih okoliščinah zaradi katerih obstaja dvom v realne zmožnosti obtoženca, da plača stroške postopka.