Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dejanje, ko je obtoženec oškodovanki vzel torbico iz rok in jo odnesel, ni bilo storjeno na posebno predrzen način, pač pa le na predrzen način, in da je zato pravilna pravna opredelitev obtoženčevega ravnanja, to je, da je storil kaznivo dejanje tatvine po členu 211/1 KZ, ne pa kaznivo dejanje velike tatvine po členu 212/1 točka 3 KZ. Obtožencu so bile izrečene pravične kazenske sankcije.
Pravilnost izreka pogojne obsodbe obtoženi potrjujejo, kljub teži kaznivih dejanj, okoliščine iz njenega prejšnjega življenja, saj je več kot očitno, da je zašla na pot kriminala zaradi odvisnosti od sedaj že pokojnega sostorilca. Sama zase pa kaznivih dejanj ni izvrševala.
Šele na podlagi rekonstrukcije prometne nesreče bo mogoče ugotoviti, kateri udeleženec (obdolženi, oškodovanka) je odgovoren zanjo oz. katere kršitve določb Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) je obdolžencu sploh mogoče očitati.
Izpovedbo priviligirane priče je mogoče prebrati na glavni obravnavi le v primeru, da je bila takšna priča na glavno obravnavo pravilno vabljena, pa se vabilu ni odzvala, ker tako velja domneva, da se je pravici do oprostitve dolžnosti pričevanja izrecno odrekla.
Priviligirano pričo je tako potrebno vabiti na vsako glavno obravnavo, saj če je priča že enkrat podala svojo izjavo in se pravici do oprostitve dolžnosti pričevanja ni odpovedala, lahko kasneje torej na naslednjem naroku, na katerem je zaslišana, izrabi pravico, da ji ni potrebno pričati. Ker priča I.K. ni bil vabljen na glavno obravnavo, tako ni imel možnosti, da se izrecno odpove pravici iz 236. čl. ZKP. Sodišče prve stopnje zato na izpovedbo te priče ne bi smelo opreti svoje odločbe. Sodba sodišča prve stopnje se tako opira na dokaz, na katerega se po določbah Zakona o kazenskem postopku ne more opreti, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. tč. I. odst. 371. čl. ZKP.
Navidezna pogodba je pogodba, pri kateri stranki sporazumno izjavita nekaj, česar nočeta in če pri tem prikrivata drugo pogodbo, ki jo dejansko hočeta skleniti. Če je pravni prednik tožnikov pogodbo o prodaji zemlje sklenil zato, da bi pridobil otroški dodatek, to še ne pomeni, da gre za simuliran pravni posel.
napoved pritožbe - vabilo na glavno obravnavo - sojenje v nenavzočnosti - odpoved pravici do pritožbe
Obdolženec je bil pravilno obveščen o glavni obravnavi, katere se pa ni udeležil. Ker je bil obveščen po členu 439/2, da bo glavna obravnava opravljena tudi v njegovi nenavzočnosti in da se bo štelo, da se je odpovedal do pravici do pritožbe, če najkasneje v 8 dneh od dneva razglasitve pritožbe ne bo napovedal, je zato pravilna odločitev prvostopejskega sodišča, ki obdolžencu ni dovolilo vrnitve v prejšnje stanje, t.j., da bi napovedal pritožbo zoper sodbo, saj se je glede na navedeno zakonito določilo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, ker je ni v roku napovedal
Če je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženka povzročila pretep z oškodovanko s tem, da jo je prva udarila z roko, med obračunavanjem pa še z glavo po zobeh, se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na silobran, četudi je bila v pretepu tudi ona poškodovana. Fizični obračun izključuje silobran na obeh straneh.
Kljub ugotovitvi izvedenca cestno-prometne stroke, da je ob tem, ko sta oba voznika prešla sredinsko črto, to storil v večji meri oškodovanec, ki je prevozil sredinsko črto za 10 cm, za razliko od obdolženca, ki jo je prevozil za 5 cm, je treba opozoriti, da ne gre za tolikšno razliko, ki bi, če bi bilo to ob ugotovljenem načinu vožnje obeh udeležencev sploh mogoče, mogla utemeljevati zaključevanja o tem, da naj bi nastalo prometno nesrečo povzročil izključno oškodovanec oziroma da je zaradi njegovega ravnanja prišlo do pretrganja vzročnosti med vožnjo obdolženca in nastalo prepovedano posledico v tej posledici do izključitve odgovornosti obdolženca zanjo.
Nepravilno je stališče izpodbijane sodbe, da storilčeva nekaznovanost ne more predstavljati olajševalne okoliščine, ker se od državljanov pričakuje, da se ne ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo. V okviru splošnih pravil za odmero kazni (čl. 41 KZ) je sodišče dolžno ovrednotiti tudi prejšnje življenje storilca. Če je to tudi v kazenskopravnem smislu pozitivno, kar pomeni, da spoštuje pravne norme, je sodišče dolžno tudi takšen podatek ovrednotiti v korist obtoženca, torej kot olajševalno okoliščino.
Zadrževanje oškodovanke kot tožilke v pisarni zaradi razčiščevanja nepravilnosti v podjetju lahko pomeni motiv za obravnavano ravnanje obeh obdolžencev, ne more pa pomeniti razloga, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da protipravnega stanja (omejitve svobode gibanja oškodovanki) ni bilo, ter da se obdolženca protipravnosti svojega ravnanja nista zavedala.
Tudi, če je sodišče 1. stopnje navedlo na izpodbijanem sklepu napačni pouk o pritožbi, in se je oškodovanec zato pravočasno pritožil, se takšna pritožba v postopku na 2. stopnji zavrže kot nedovoljena, ker oškodovancu pravica do pritožbe ni pripadala.
Šteje se, da vsebuje telegramska pritožba vse bistvene pritožbene elemente in je zato ni dopustno vsebinsko dopolniti z naknadno obrazložitvijo po preteku pritožbenega roka.
Zgolj navedbe v obrazložitvi sodbe, da sodišče opira dokazni zaključek na izpoved oškodovanca, zagovor obdolženca in mnenje izvedenke sodnomedicinske stroke, pri tem pa se zagovor in izpoved oškodovanke razlikujeta, nejasno pa je tudi mnenje sodnomedicinske izvedenke, pomeni bistveno kršitev določil kazenskega postopka po členu 371/I tč. 11 ZKP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.
Za pravilno presojo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja zatajitve je pomembna tudi pravilna vrednost zatajenega predmeta, predvsem zaradi tega, ker je bila škoda oškodovancu prisojena, obdolženemu pa naložena kot dodatni pogoj v izrečeni mu pogojni obsodbi.
Napake na fasadi zgradbe v obliki razpok ne ogrožajo stabilnosti gradbe, zato uporaba 644. člena ZOR ne pride v poštev. Fasada je sicer gradba, vendar je zunanji omet stavbe v funkciji izolacije in estetskega videza. Za jamčevanje za napake na fasadi prihajajo v poštev določila 641. člena ZOR.
Dne 14.7.1998 je začel veljati novi Zakon o pravdnem postopku (Ur. l.
RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), ki v 6. odst. 168. člena izrecno določa, da določbe o oprostiti plačila sodnih stroškov ter določbe o možnosti odložitve plačila oziroma obročega plačila taks ne veljajo za podjetnika posameznika v sporih v zvezi z njegovo dejavnostjo.
Drugi odstavek 13. člena ZST je torej s to določbo derogiran kolikor se nanaša na taksno obveznost samostojnih podjetnikov.