Obtoženka se je oškodovancem lažno predstavljala kot uspešna poslovna ženska, ki trguje z delnicami, vlaga denar v podjetniške posle, veliko služi s prodajo farmacevtskih izdelkov in sanitetnega materiala in jih na ta način ter tudi z obljubami o visokih obrestih, spravila v zmoto in jih zapeljala, da so ji izročili različne zneske denarja, pri tem pa je oškodovance puščala v zmoti tudi tako, da je nekaterim izplačala dogovorjene visoke obresti in obenem oškodovancem zamolčala, koliko denarja si je že izposodila (oziroma zamolčala svojo prezadolženost v letu 1994). Ob oceni zagovora obtoženke in izpovedbah zaslišanih oškodovancev, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, tudi po oceni sodišča druge stopnje ni dvoma o goljufivem namenu obtoženke v času storitve posameznih dejanj in so prepričljivi tudi razlogi izpodbijane sodbe, iz katerih sodišče ni sledilo zagovoru obtoženke, da je bila vselej prepričana, da bo dolg poravnala in zato pritožba, zgolj s ponavljanjem zagovora obtoženke (da gre le za civilno pravno razmerje med obtoženko in oškodovanci oziroma za neizpolnitev obveznosti) dokazne ocene in zaključka sodišča prve stopnje o kazenski odgovornosti obtoženke, kar vse je v izpodbijani sodbi dovolj jasno in razumljivo obrazloženo, ne more omajati.
Dejstvo, da je upravnik zakoniti zastopnik etažnih lastnikov, ni ovira za vložitev tožbe zoper njih. Če je v pogodbi o upravljanju tako določeno, upravnik med etažne lastnike lahko tudi razdeljuje stroške in od njih izterja njihovo plačilo.
Glede na vse povedano pritožbeno sodišče meni, da ni šlo za napad s strani tožnika, temveč za obrambno reakcijo, saj se je napad s strani toženca že začel tedaj, ko je prišel v tožnikovo kopalnico, vpil nad tožnikom in ga porinil v vrata. Pri tem pa je potrebno upoštevati, kar je sicer prvostopno sodišče tudi storilo, da je bil napadalec dosti mlajši in močnejši od tožnika, ki je bil takrat star 65 let. Povsem logično je pritožbeno zatrjevanje, da je bilo v danih okoliščinah tožnika utemeljeno strah tako zase kot za vnukinjo. Glede na povedano se kot neprepričljiv izkaže očitek prvostopnega sodišča glede tožnikovega delnega sodelovanja v pretepu in glede njegove lahkomiselnosti, da si je toženca sploh upal udariti, poznavaje njegovo napadalnost. Ker torej tožnik za nastanek škode ni sokriv, zanjo 100% odgovarja toženec po 1. odstavku 154. člena ZOR.
stečajni postopek - premoženje stečajnega dolžnika - vrnitev premoženja v stečajno maso
ZPPSL v 100. členu sicer dopušča izvedbo stečajnega postopka tudi v situaciji, če dolžnikovo premoženje ne zadošča niti za stroške postopka ob predpostavki, da upnik verjetno izkaže, da bo na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju vrnjeno premoženje v stečajno maso. Breme dokazovanja verjetnosti izgledov, da bo premoženje dolžnika vrnjeno v stečajno maso, je ZPPSL prevalil na upnike, še v fazi pred začetkom stečajnega postopka, nikakor pa ugotavljanje te verjetnosti ob ugotovljenem dejstvu, da premoženje dolžnika ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka, ni stvar izvedbe stečajnega postopka.
Sodišče ustavi izvršbo na dolžnikova sredstva pri Agenciji RS za plačilni promet na podlagi zakona in sicer takoj, ko so izpolnjeni v zakonu določeni pogoj.
Sklep, s katerim stečajni senat začne in zaključi stečajni postopek, je neločljivo povezana celota, zaradi česar ga ni mogoče le delno obdržati v veljavi. V nasprotnem primeru bi bil začet stečajni postopek, v katerem ne bi bil postavljen stečajni upravitelj in tudi ne bi bila zagotovljena sredstva za kritje stroškov njegove izvedbe.
uveljavljanje več tožbenih zahtevkov v eni tožbi - pristojnost sodišča
Četudi bi izvirala zahtevek na plačilo kupnine in naknadno postavljeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe iz različne dejanske in pravne podlage, je združevanje dopustno, ker je za vsak kumulirani zahtevek pristojno okrožno sodišče in je za oba zahtevka predpisana ista vrsta postopka.
Dolžnik, ki je vknjižen kot lastnik nepremičnine, na katero je dovoljena izvršba, ne more uspešno ugovarjati, da jo je prodal že pred vložitvijo izvršilnega predloga, ampak mora to uveljavljati kupec kot tretji.
Ker dolžnik ugovarja v ugovor zoper sklep o izvršbi, da terjatev dolžnikovega dolžnika še ni zapadla, je to preuranjeno in ne more predstavljati razloga iz 55. člena ZIZ. V nadaljevanju izvršbe, ko bo šlo za prenos v izterjavo, bo lahko dolžnik ta ugovor ponovil.
ZTLR člen 39, 39. ZOR člen 214, 215, 219, 214, 215, 219.
neupravičena pridobitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - solastnina
Tožeča stranka ne uživa posesti stanovanjske hiše v sorazmerju s svojim solastniškim deležem, zato ker toženec uporablja in uživa celotno nepremičnino. Ravno v tem pa je bistvo prikrajšanja tožeče stranke, saj tožečeva uporaba stanovanjske hiše v celoti predstavlja poseg v pravico tožeče stranke do (so)uporabe nepremičnine v skladu z njunim solastniškim deležem (1.odst. 14. čl. ZTLR), zamenjava ključavnice na vhodni vratih pa celo izključitev od možnosti takšne souporabe. Dokler razmerja med solastniki niso urejena je treba na drug način preprečiti na eni strani prikrajšanje tistega, ki mu je onemogočena uporaba solastnega deleža, in na drugi obogatitev tistega, ki uporablja solastno stvar preko svojega deleža. Objektivno merilo višine obogatitve oziroma prikrajšanja je višina najemnine enakovredne nepremičnine. S tako uporabo ima toženec korist, ki je v brezplačni uporabi solastniškega deleža tožeče stranke. Navedeno bi ob slabovernosti toženca narekovalo materialnopravno presojo, da mora toženec tožeči stranki plačati uporabo njenega solastniškega deleža na nepremičnini za določeno preteklo obdobje (214. čl. in 219. čl. ZOR). Morebitni potrebni in koristni stroški v zvezi s stanovanjsko hišo pa so lahko le predmet samostojnega zahtevka tistega, ki je takšne stroške imel, na doseženo obogatitev pa v konkretnem primeru ne morejo vplivati (215. čl. ZOR in 39. čl. ZTLR).
Tožena stranka ni upravičena zahtevati, da tožnika, ki sta državljana BiH s prebivališčem v B.L., plačata varščino za pravdne stroške, ker tudi državljani RS v BiH niso dolžni dajati varščine.
odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda - obstoj pravde
Tisti, ki je pridobil (s cesijo) pravico, o kateri teče pravda, more, ni pa dolžan, vstopiti v pravdo. Če ne vstopi, se pravda nadaljuje s pravdno (tožečo) stranko v skladu s 195. čl. ZPP/77. Če tožnik udira svojo terjatev po nastopu litispendence, ostane še naprej stranka v pravdi. Odslej se toži ne za svojo, ampak za odstopljeno materialno pravico. Z odtujitvijo je torej nastala sprememba v materialnem, ne pa tudi v procesnopravnem razmerju.
stečajni postopek - izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju - asignacija
S sklenitvijo dogovora o asignaciji je tožeča stranka toženi zagotovila plačilo naročenega jekla. Čim pa je tako, ni mogoče pritrditi pritožniku, da je bilo s sklenitvijo izpodbijanega pravnega dejanja zmanjšano premoženje tožeče stranke. Slednji je tožena stranka namreč po sklenitvi dogovora o asignaciji dobavila jeklo.
Potem, ko je tožeča stranka kot asignant sklenila dogovor o asignaciji (še pred dobavo naročenega jekla), na izpolnitev obveznosti asignata po navedeni asignacijski pogodbi ni imela več vpliva. S sprejemom nakazila je namreč dolžniško razmerje nastalo med toženo stranko kot asignatarjem in tretjim kot asignatom. Tožeča stranka glede na opisano dejansko stanje - poslovno razmerje med pravdnima strankama iz kupoprodajne pogodbe, tudi ne bi mogla več priklicati pooblastila, danega toženi stranki kot asignatarju, naj sprejme izpolnitev asignata (primerjaj 1029. člen ZOR). Tako se pokaže kot irelevantno, kdaj je tožena stranka plačilo po asignaciji prejela od asignata.