ZZZDR člen 51, 51. ZPP (1977) člen 332, 332/1-4, 332/1-5, 354, 354/2-6, 332, 332/1-4, 332/1-5, 354, 354/2-6. SZ člen 117, 117.
sodba na podlagi izostanka - sklepčnost tožbe - dejstva in dokazi - skupno premoženje zakoncev - pridobitev stanovanjske pravice - odkup stanovanja
Iz navedenih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (4. tč. 1. odst. 332. čl. ZPP), saj ni pomembno, kdaj je bila pridobljena stanovanjska pravica na stanovanju, temveč kdo je bil imetnik stanovanjske pravice ob uveljavitvi SZ. Le ta je lahko po določilu 117. čl. SZ kot prejšnji imetnik odkupil stanovanje. Da je stanovanje bilo odkupljeno po prenehanju zakonske zveze pravdnih strank, je razvidno iz obrazložitve sklepa, ki ga je v dokaz predložila sama tožnica. Če je tako, potem ne gre za premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze (2. odst. 51. čl. ZZZDR). Glede na ni podan pogoj iz 5. tč. 1. odst. 332. čl. ZPP/77. Čeprav sodišče prve stopnje ob izdaji sodbe zaradi izostanka ne izvaja in ocenjuje dokazov, pa mora vendarle preveriti, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (5. tč. 1. odst. 332. čl. ZPP/77). Iz predloženega zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da sta obe pravdni stranki vpisani kot solastnici do 1/2 na podlagi darilne pogodbe - to pa je v nasprotju s tožničino tožbeno trditvijo, da zemljišče ne sodi v skupno premoženje, ker ga je dobila v dar od svoje stare matere. Torej tudi za izdajo sodbe zaradi izostanka o tem tožbenem zahtevku niso bili izpolnjeni vsi pogoji.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je oškodovanec najprej vrgel petardo k nogam obdolženca, ga verbalno žalil ter nato še z roko zamahnil v smeri njegovega obraza ter ga je šele zatem obdolženec z udarcem s pestjo tako močno udaril v predel obraza, da je utrpel oškodovanec oteklino spodnje ustnice. Napačno pa je uporabilo kazenski zakon, ker je sledilo obtožnemu aktu tožilca, da je s takšnim opisanim ravnanjem obdolženec prekoračil silobran. S tem, da je obdolženec vrnil nekoliko močnejši udarec, kot ga je dobil, še ne pomeni, da je prekoračil meje silobrana, pač pa je po oceni sodišča druge stopnje še vedno podana sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi obdolženčeve zagovornice ter izpodbijano sodbo, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja v prekoračenem silobranu po členu 146/1 KZ v zvezi s členom 11/3 KZ, spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo iz razlogov po 1. točki 358. člena ZKP v zvezi s členom 11 KZ.
Nezakonita uporaba stanovanja po 58. čl. SZ ne nastane z odklonitvijo sklenitve najemne pogodbe, če je imetnik stanovanjske pravice zahteval odkup stanovanja pod pogoji SZ. Nezakonito bi pričel uporabljati stanovanje šele, če bi bil zahtevek za sklenitev kupoprodajne pogodbe pravnomočno zavrnjen, toženec pa bi odklonil sklenitev najemne pogodbe, h kateri bi ga po pravnomočni zavrnitvi zahteve za sklenitev prodajne pogodbe pozval lastnik stanovanja.
Najmanj, kar mora storiti pritožnik, da bi imel pravico sklicevati se na novote, je, da navede dejstva, na podlagi katerih je mogoč zaključek, da novot(e) brez svoje krivde ni mogel navesti že prej.
Dolžnik, ki iz razlogov na strani upnika ni seznanjen z višino in rokom izpolnitve obveznosti, pride v zamudo, ko ga upnik ustrezno opomni na izpolnitev obveznosti oz. z vložitvijo ustrezne tožbe. Šele od tedaj dalje tečejo zamudne obresti.
Udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja (10. čl. ZOR). Svojo obveznost so dolžni izpolniti (17. člen ZOR) in odgovarjajo za njeno izpolnitev.
Predelano avtorsko delo je samostojno avtorsko delo. Če se omejitev pravice razpolaganja s prvotnim avtorskim delom po založniški pogodbi ne nanaša tudi na predelano avtorsko delo kot samostojno, za avtorja ni ovir glede razplaganja s slednjim.
ZOR člen 161, 161/2, 178, 178/1, 178/3, 178/4, 161, 161/2, 178, 178/1, 178/3, 178/4.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - stiska - krivdna odgovornost
Neznano vozilo je izsililo prednost pred zavarovancem tožene stranke, zaradi česar se je ta izognil v svojo levo, torej na nasprotni vozni pas. Sodišče prve stopnje je krivdo neznanega voznika štelo za očitno. Torej se je napačno sklicevalo na določilo 3. odst. 178. čl. ZOR, namesto 1. odst. 178. čl. ZOR, ki govori o uporabi pravil o krivdni odgovornosti v primeru, ko je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika. Ta pravila je treba uporabiti celovito, torej vključno s pravili, ki izključujejo protipravnost ravnanja, kot je to določilo 2. odst. 161. čl. ZOR o stiski, na katero se sklicuje tožena stranka. Ravnanje v stiski pa predpostavlja, da oseba, od katere se nevarnost odvrača, utrpi določeno korist: dejanje je dopustno, če škoda, ki nastane, odvrača od večje škodne nevarnosti. Le v takem primeru ni protipravnega ravnanja. Če koristi ni, pa se lahko ravnanje tistega, ki nevarnost odvrača, izkaže za neprimerno oziroma neustrezno okoliščinam, kar ima lahko za posledico (tudi) njegovo (v razmerju do povzročitelja škodne nevarnosti delno) krivdno odgovornost. Če bi se izkazalo tako, bi tožnik kot nekrivi imetnik motornega vozila po 1. odst. 178. čl. ZOR imel položaj, kot ga uživa "drugi" iz 4. odst. 178. čl. ZOR, to pa pomeni, da bi mu oba krivdno odgovorna imetnika motornega vozila odgovarjala solidarno.
Če je nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika motornega vozila, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Odločilno je vprašanje vzročne zveze med zakrivljenim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo.
Če je s pogodbo dogovorjeno, da bo najprej izpolnila ena in nato druga stranka, pa postane izpolnitev druge stranke negotova in ima zato prva stranka ugovor ogroženosti, druga stranka odgovarja prvi za škodo zaradi kasnejše izpolnitve.
Posojilna pogodba s katero se ugotavlja, da je posojilodajalec toženec posodil posojilojemalcu tožniku 100.000 DEM, čeprav je bila overjena, ugotovljeno pa je, da posojilojemalec posojilodajalca sploh ni poznal in mu ta tudi nikoli ni izročil nobenega denarja, je navidezna pogodba, ki nima pravnega učinka in je nična.
odprava napak - soglasje za sklenitev pogodbe - zapisnik - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - vsebina listine - zmotna uporaba materialnega prava
Vsebina zapisov ne daje podlage za sklep, da bi bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba, s katero naj bi se tožena stranka zavezala sama odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti.
Sam toženec je dejanje (posek dreves), ki po trditvah tožeče stranke predstavlja poseg v njeno posest, potrdil. Ker sodišče ugotavlja sporna dejstva, tistih, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala pa ne (1. odst. 214. čl. ZPP), se sodišče prve stopnje upravičeno ni v večji meri ukvarjalo z ugotavljanjem dejstva samega poseka. Pritožbena graja je v pretežni usmerjena v izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje, zlasti ugotovitve, da je bila tožeča stranka posestnica sporne gozdne parcele. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kljub nasprotujočim si izvedenim dokazom, dokazno oceno napravilo skrbno, vestno in natančno, kot mu to narekuje določilo 8.čl. ZPP.
stečajni postopek - premoženje stečajnega dolžnika - vrnitev premoženja v stečajno maso
ZPPSL v 100. členu sicer dopušča izvedbo stečajnega postopka tudi v situaciji, če dolžnikovo premoženje ne zadošča niti za stroške postopka ob predpostavki, da upnik verjetno izkaže, da bo na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju vrnjeno premoženje v stečajno maso. Breme dokazovanja verjetnosti izgledov, da bo premoženje dolžnika vrnjeno v stečajno maso, je ZPPSL prevalil na upnike, še v fazi pred začetkom stečajnega postopka, nikakor pa ugotavljanje te verjetnosti ob ugotovljenem dejstvu, da premoženje dolžnika ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka, ni stvar izvedbe stečajnega postopka.
Če ima tožena stranka sedež v tujini, spor pa se nanaša na pogodbeno razmerje, ki ga ni potrebno izpolniti v Republiki Sloveniji, sodišče Republike Slovenije za odločanje ni pristojno. Takšno tožbo je potrebno zavreči.
18. čl. Stanovanjskega zakona solastniku predkupne pravice na stanovanju ne podeljuje. Člen 18 SZ, ki določa, da ima najemnik predkupno pravico na stanovanju, ki mu je bilo dano v najem za nedoločen čas, če predkupne pravice ne uveljavlja solastnik oziroma občina v primerih, ki jih določba zakon, torej ob pravilnem razumevanju njegovega besedila ne obravnava predkupne pravice solastnika, temveč najemnika stanovanja, ki je v solasti, zaradi njegove stanovanjske zaščite. Solastnik pa ima lahko le s pogodbo podeljeno predkupno pravico.