Tožnica se sklicuje, da bo s samo izvršbo, ki je prisilna izpolnitev obveznosti, tožnici nastala škoda izvršitve naložene obveznosti. Toženka tem navedbam ni nasprotovala, saj odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe ni vložila. Ker mora stranka na konkretne navedbe nasprotne stranke odgovoriti s konkretnimi navedbami in ker toženka ni tako ravnala, se šteje, da se strinja z zatrjevanimi dejstvi, ki se zato obravnavajo kot nesporna. Tudi ni mogoč zaključek, da bo z začasnim zadržanjem opravljanja izvršbe nesorazmerno prizadeta javna korist. Toženka namreč ni zatrjevala okoliščin, ki bi se nanašale na prizadetost javne koristi in tudi ni prerekala trditev v predlogu za izdajo začasne odredbe.
V času izdaje izpodbijanega sklepa je že veljala novela ZNB-B (ta se uporablja od 29. 10. 2020), ki je uzakonila, da se predlog, ki ne vsebuje ustrezne medicinske dokumentacije, zavrže.
Po presoji sodišča bi iz sklepa o zavrženju moralo argumentirano izhajati, zakaj je bila ob predloženi zdravsteni dokumentaciji vloga zavržena, torej zakaj je predložena zdravstvena dokumentacija neustrezna in na kakšni podlagi je organ sprejel takšno odločitev. Takšna presoja zahteva presojo medicinskih razlogov, o čemer bi morala presojati komisija, ki bi morala tudi pojasniti, zakaj določena zdravstvena dokumentacija ni ustrezna in iz katerih razlogov, takšno strokovno mnenje komisije pa bi nato upravnemu organu služilo kot podlaga za ustrezno obrazložen akt o zavrženju oz. zavrnitvi predloga za opustitev cepljenja.
Tožnik je dejanja storil v stanju alkoholiziranosti, kar je priznal tudi na glavni obravnavi. To pomeni, da ima očitno težave z alkoholom, ob takih okoliščinah pa je logična dokazna ocena tožene stranke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi se kršitve glede na dosedanje izkušnje in navedeno tožnikovo psihično stanje nadaljevale in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
Stališče, da Upravno sodišče preizkus utemeljenosti omejitve gibanja po uradni dolžnosti opravi (še)le v primeru, ko je bila tujcu omejitev gibanja podaljšana, in sicer pred potekom devetih mesecev skupne omejitve gibanja, je jasno razvidno tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-75/21-17 (glej zlasti 26. točko, pa tudi nadaljnje točke obrazložitve te odločbe), v kateri Ustavno sodišče nejasnosti in protiustavnosti zakonske ureditve s tega vidika ni izpostavilo. Opisana razlaga zakona je tudi sistemsko ustreznejša od dosedanje prakse (po kateri je Upravno sodišče preizkus omejitve gibanja po uradni dolžnosti opravilo pred iztekom obdobja prvih šestih mesecev omejitve gibanja) ter omogoča periodični sodni nadzor nad tujcu izrečeno omejitvijo gibanja in podaljšanjem omejitve gibanja (na podlagi tožb tujca in sodnega preizkusa utemeljenosti podaljšanja omejitve gibanja po uradni dolžnosti) skozi celotno obdobje trajanja ukrepa.
Toženka v obravnavanem primeru ni imela podlage za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka, saj ni bila izkazana dejanska nevarnost za zdravje in življenje psov, kar bi bilo podlaga za sprejem nujnih ukrepov po postopku, kot ga urejajo določbe tretjega in četrtega odstavka 92. člena ZVMS. Toženka bi torej morala izpeljati posebni redni ugotovitveni postopek, v katerem bi zbrala vse za presojo in odločitev potrebne dokaze ter tožnika pred izdajo odločbe s svojimi ugotovitvami seznaniti in mu dati možnost, da se o njih izjavi. S tem, ko je toženka namesto tega izvedla skrajšani ugotovitveni postopek, četudi zanj, kot je obrazloženo, niso bili izpolnjeni pogoji (saj nevarnost za zdravje in življenje psov ni bila izkazana) in posledično tožniku ni dala možnosti, da bi se izjavil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, je bistveno kršila določbe postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).
Tožeča stranka, ki je javna agencija Republike Slovenije, nobene svoje ustavne ali konvencijske pravice ne varuje v tem upravnem sporu; ima pa pravico sprožiti upravni spor, da sodišče preveri zakonitost odločanja drugega državnega organa, to je Informacijske pooblaščenke, ker ji to specialno zakonsko pravico daje tretji odstavek 10. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (ZInfP). Agencija v tem postopku varuje samo svoje pravne interese oziroma zakonske obveznosti, ki so hkrati sestavni del širšega javnega interesa, ni pa pooblaščen, da v tem upravnem sporu zastopa in varuje ustavne ali konvencijske pravice proizvajalcev medicinskih pripomočkov.
Namen zakonodajalca, da bi z ZMedPri urejal tudi pravico do dostopa do informacije javnega značaja ali pravice uporabnikov, pacientov do informiranih odločitev v zvezi z njihovim zdravljenem iz nobene določbe v ZMedPri ni razviden. Zato ga sodišče ne more priznati. To pomeni, da je treba z vidika dostopa do informacij javnega značaja, ko gre za informacije v zvezi z medicinskimi pripomočki, uporabiti določbe ZDIJZ.
Po stališču SEU zahteva po lojalni razlagi ne more iti tako daleč, da bi direktiva sama in neodvisno od nacionalnega zakona, s katerim je bila prenesena, ustvarila obveznosti za posameznike, vendar je vseeno sprejeto, da država načelno lahko nasproti posameznikom uveljavlja razlago nacionalnega prava, skladno z direktivo. To pomeni, da se torej tožeča stranka, čeprav je javna agencija in kot taka zavezanka za posredovanje informacij javnega značaja v vertikalnem razmerju do posameznika (tj. stranke z interesom v tem upravnem sporu), lahko sklicuje na uporabo lojalne razlage. Vendar pa neimplementirana direktiva, kot so že omenjene direktive, ki imajo klavzulo "brez poseganja v veljavne nacionalne predpise", ne more imeti direktnega učinka na obveznosti posameznika tako, kot to uveljavlja tožeča stranka. Poleg tega je za obravnavi primer, ko torej pridejo v poštev na eni strani določbe ZDIJZ, na drugi strani pa določbe ZMedPri, s katerim so bile v slovenski pravni red implementirane Direktive 93/42, 98/79 in 90/385, pomembna ustaljena sodna praksa SEU, da je treba nacionalno pravo jemati kot celoto in ga kot celoto razlagati skladno s pravom EU, in torej ne le implementacijskih določb. Argument Agencije, da bi morali biti na podlagi omenjenih določb direktiv vsi podatki, razen tistih, ki so navedeni v drugem odstavku 20. člena Direktive 93/42, s katerimi razpolaga Agencija na področju vigilance medicinskih pripomočkov, obravnavani kot zaupni oziroma kot poslovna skrivnost, je torej zmoten.
Specialnejše določbe glede na ZDIJZ v zvezi z zaupnostjo podatkov, s katerimi razpolaga tožeča stranka na področju medicinskih pripomočkov, v nacionalnem pravu torej ni. Specialnejše očitno niso niti določbe, ki izrecno zapovedujejo javno objavo nekaterih podatkov, to so obvestila o varnostnem korektivnem ukrepu, glede česar je sodna praksa že zavzela stališče, da to še ne pomeni, da je samo ta informacija lahko razkrita tudi po ZDIJZ; niti niso specialnejše določbe omenjenih direktiv, ZMedPri ter Pravilnika o obveznosti vzajemnega obveščanja med državami članicami in/ali priglašenimi organi, saj to pomeni zgolj določitev obveznosti vzajemnega obveščanja in v zvezi s tem preprečitev organom, da se pri izvrševanju te obveznosti sklicujejo na zaupnost podatkov.
Izjeme dostopa do informacije javnega značaja je treba razlagati restriktivno. Dokazno breme za nezakonitost odločitve Informacijskega pooblaščenca je na prvostopenjskem organu oziroma na zavezancu, ki je v konkretnem primeru tudi specializiran za upravljanje z informacijami v zvezi z zapleti pri uporabi medicinskih pripomočkov. Pri vprašanjih, ki so izključno strokovno-tehnične narave se Upravno sodišče omeji na presojo natančnosti in prepričljivosti argumentacije tožene stranke in jo primerja z natančnostjo in prepričljivostjo argumentacije tožeče stranke kot zavezanca po ZDIJZ, pri čemer sodišče upošteva tudi prispevek stranke z interesom, ki je v obravnavanem primeru, kar je pomembno, organizacija preiskovalnih novinarjev, in za katero je dostop do informacij javnega značaja ključen za izvajanje nalog navedene vloge "javnega čuvaja".
Tožeča stranka torej ni naredila oziroma ni uveljavljala nobene konkretne razlike med podatki, ki so zgolj identifikacijski, in podatki, ki imajo že nek vsebinski pomen, razen v tem smislu, da bi lahko vsak razkrit podatek, torej tudi zgolj identifikacijski podatek, povzročil paniko in strah v javnosti oziroma med uporabniki.
Tožena stranka je pravilno presodila, da niti sami identifikacijski podatki medicinskih pripomočkov niti dejstvo, da je tožeča stranka v zvezi z določenim medicinskim pripomočkom obravnavala zaplet, ne more pomeniti poslovne skrivnosti v smislu 39. člena ZGD-1 in druge točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Zgolj hipotetična možnost, da bi prišlo do motenj pri delovanju Agencije (11. točka) ali do napačnega razumevanja razkritega podatka (9. točka) oziroma zgolj načelno ali abstraktno tveganje ne zadošča. Tožeča stranka bi morala to tveganje izkazati kot realno možno na podlagi prepričljive utemeljitve, na podlagi določenih primerov ali (statističnih) podatkov ali relevantne strokovne literature. Tožena stranka je v zatrjevanju izjeme dostopa do informacije javnega značaja ostala na ravni posplošenega, abstraktnega oziroma hipotetičnega tveganja. Zato je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije (9. in 11. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 6. člena ZDIJZ).
V primerih zapletov ne more iti za (poslovno) informacijo, ki bi po naravi stvari lahko ostala skrita le omejenemu krogu ljudi pri proizvajalcu.
Tožeča stranka ni prepričljivo in argumentirano pojasnila, zakaj naj bi bila ločena presoja posameznih besed iz osebnega zaznavanja uslužbenke nedopustna, zakaj to pomeni nerazumevanje vsebine in namena zapisov, zakaj bi bile tovrstne besedne zveze lahko napačno razumljene; kako, na kakšen način bi se lahko napačno razumelo besede "odpoklic", "umik" in "korektivni ukrep" oziroma kaj pomeni izvzem iz celotnega konteksta notranjih in neuradnih opažanj in zakaj bi zatrjevano napačno razumevanje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Tveganje za "nepotrebno zmedo in strah v javnosti", kar tožeča stranka posplošeno zatrjuje, ni motnja v delovanju organa, oziroma ni tveganje, ki ga ne bi bilo mogoče z ustreznim informiranjem odpraviti. Prav tako ni motnja v smislu izjeme dostopa do informacije javnega značaja drugačna prilagoditev načina dela v organu (vodenje "fizične" dokumentacije in potreba po dodatnem kadru), saj se tožeča stranka tudi na to sklicuje preveč posplošeno in neprepričljivo. Motnja v delovanju organa ni niti nevarnost odhoda proizvajalcev medicinskih pripomočkov s slovenskega trga, česar kot že rečeno, tožeča stranka niti ni izkazala z zadostno prepričljivostjo.
Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, torej pravno sredstvo, ki se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek. Namen tega pravnega sredstva je poleg odprave kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo, zagotoviti enotno uporabo zakona v državi. Te značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti - še posebno ob tem, da se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem (pred pravnomočnostjo) ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko BPP v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP - in pomen tega izrednega pravnega sredstva za enotno uporabo zakona v državi, ki ni vezan na konkreten kazenski postopek, po mnenju sodišča (kot ga je zavzelo že v zadevi I U 174/2017, nato pa tudi npr. v zadevah III U 133/2022, I U 1028/2022 in III U 234/2023) omogočajo, da se pri odločanju o dodelitvi BPP upoštevajo prosilčeve objektivne možnosti za uspeh in s tem razlaga 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah.
Ker tožnik nima poslovne sposobnosti za vložitev tožbe pred sodiščem, njegov skrbnik pa se z vložitvijo predmetne tožbe ne strinja, je sodišče tožbo zavrglo. Tožnik je tožbi sicer priložil overjeno pooblastilo, s katero je sam kot skrbnico oziroma zastopnico določil svojo zunajzakonsko partnerko, vendar pa sodišče navedenega pooblastila v predmetnem postopku ne more upoštevati, saj je po podatkih uradnih evidenc kot tožnikov skrbnik še vedno določen pristojni center za socialno delo.