Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodni izvedenec do nagrade za študij dokumentacije ni upravičen. V 1. alineji prvega odstavka 38. člena je določeno, da za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije pripada sodnemu izvedencu za manj obsežno (do vključno 100 strani) 51 EUR. Iz podanega dopolnilnega izvedenskega mnenja izhaja, da je sodni izvedenec res preučil že predloženo medicinsko dokumentacijo ob podaji osnovnega izvedenskega mnenja, vendar pa so bila sodnemu izvedencu postavljena dodatna vprašanja, kjer je bilo potrebno ponovno preštudirati že predloženo medicinsko dokumentacijo, med drugim tudi psihiatrično dokumentacijo, kot to izhaja tako iz dopolnilnega izvedenskega mnenja kot tudi iz pojasnila sodnega izvedenca. V tem primeru je sodišče utemeljeno priznalo 51 EUR za študij dokumentacije do 100 strani.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 29. 9. 2014, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Sodišče je v 2. točki obrazložitve pojasnilo, da se je na podlagi obvestila Okrajnega sodišča v Ljubljani seznanilo, da je bil uveden postopek zaradi postavitve tožnika pod skrbništvo, ki še ni zaključen. Upoštevajoč citirana določila je bilo sodišče zavezano k prekinitvi postopka.
Za odločitev v tej zadevi je odločilno že dejstvo, da je bila pri tožnici invalidnost ugotovljena že v času vodenja postopka, ki se je končal z odločbo z dne 19. 3. 2024, s katero so bile tožnici, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, tudi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Gre za pravnomočno odločbo, ki jo je bilo sodišče dolžno upoštevati. V primeru že priznanih pravic iz invalidskega zavarovanja se v novem postopku ugotavlja, ali je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na invalidnost. Za ta spor je ključno zgolj vprašanje, ali je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ki vpliva na samo invalidnost. Zaenkrat poslabšanje zdravstvenega stanja ni ugotovljeno, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila zadeva presojana glede na dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijanih odločb toženca. V primeru, da se je tožnici zdravstveno stanje kasneje poslabšalo, pa ima možnost, da pri tožencu začne nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
Sodišče prve stopnje je za prekinitev postopka imelo pravno podlago v že omenjeni določbi ZPP. Ali so izpolnjeni pogoji za izdajo svetovalnega mnenja je predmet presoje Vrhovnega sodišča RS, ne pa pritožbenega sodišča. V vsakem primeru bo moralo sodišče prve stopnje postopek nadaljevati potem, ko bo sprejelo odločitev Vrhovnega sodišča RS o predlogu za izdajo svetovalnega mnenja.
Določilo drugega odstavka 15. člena ZZVZZ za samozaposlene zavarovance, ki so ob pravnomočnosti odločbe o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti v pravnomočno ugotovljenem bolniškem staležu, je poterbno razlagati ustavnoskladno in ne zgolj jezikovno. Zaradi pravnomočne odločbe o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti, ne more obvezno zdravstveno zavarovanje ex lege prenehati z dnem pravnomočnosti te odločbe, če je bila samostojnemu podjetniku posamezniku še pred njeno pravnomočnostjo s pravnomočno odločbo ugotovljena začasna nezmožnost za delo za določeno obdobje zaradi bolezni. Na temelju opravljanja samostojne dejavnosti lahko obvezno zdravstveno zavarovanje po zakonu preneha šele s prenehanjem bolniškega staleža, če zavarovanec s pravnomočno ugotovljeno I. kategorijo invalidnosti niti po prenehanju bolniškega staleža dejavnosti ne izbriše iz poslovnega registra.
Stroški zdravljenja v tujini se iz obveznega zdravstvenega zavarovanja povrnejo le, če je bila napotnica izdana za storitev, ki jo je zavarovanec tam tudi opravil. Po 44.c členu ZZVZZ je namreč bistveno, da je bila storitev opravljena v okviru izdane napotnice (prim. Psp 146/2025). Če storitev z napotnico ni bila zajeta, zavarovanec do povračila stroškov ni upravičen. Ker tožnik ni imel predhodno izdane napotnice izbranega osebnega ali napotnega zdravnika za zdravstvene storitve, ki so bile opravljene na Hrvaškem, posledično na podlagi 44.c člena ZZVZZ, ni upravičen do povračila tako nastalih stroškov zdravljenja v tujini.
Ker je bila v tem primeru pritožba vložena po izteku zakonskega roka, je sodišče prve stopnje tožnikovo pritožbo, na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP, utemeljeno kot prepozno zavrglo.
V zadevi ne gre za očitno računsko napako štetja časa, niti za katerega izmed zakonsko navedenih primerov za popravo sodbe v smislu 328. člena ZPP. S predlagano popravo bi se namreč v celoti spremenila narava odločitve pritožbenega sodišča, česar v postopku poprave sodbe ni mogoče doseči. Institut poprave sodbe ni namenjen spreminjanju (ali dopolnjevanju) odločitve.
Toženec preplačani višini zneska ni ugovarjal in ni dokazal, da ga je vrnil, zato je sodišče tožbenemu zahtevku na plačilo glavnice v višini 93,87 EUR utemeljeno ugodilo ter posledično od 21. 2. 2022 priznalo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je izkazana fiktivna vročitev, kot izhaja iz listinske dokumentacije in kot jo določa ZUP.
Sodišče je na podlagi tožnikove izpovedbe in izpovedbe njegovega brata v 11. točki pravilno izpostavilo, da v okoliščinah tega spora njuni trditvi ne moreta izpodbiti dejstev, ugotovljenih v pravnomočnih odločbah FURS, ker sodišče v tem sporu dejstev, ki ne izhajajo iz uradnih evidenc, ne more upoštevati kot pravno relevantnih. ZUPJS v 9. členu določa, da se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo s tem zakonom določene osebe, njihov dohodek in premoženje. Kateri dohodek se upošteva pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka in subvencije vrtca, ureja 12. člen ZUPJS. Po 12. členu ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo zakonsko določene vrste dohodkov, med njimi obdavčljivi dohodki po ZDoh-2. CSD v predsodnem postopku poljubnega denarnega prejemka ne more sam opredeliti in šteti kot neupoštevni dohodek.
Pri priznanju pravic iz sistema socialne varnosti ne gre samo za zasebni interes med dvema zasebnikoma, temveč za javni interes. Upravičenost do socialne pravice se presoja po pravilih iz sistema javnih sredstev. Pravno neupošteven mora ostati ugovor tožnika, da sta se z bratom dogovorila o optimizaciji prenosa premoženja, pridobljenega s prodajo stanovanja, da bi zaobšla odmero davka s strani FURS. Posamezniki, ki sicer lahko civilnopravno razpolagajo s svojim premoženjem, ne morejo enostransko določiti, kako bo država za namen ugotavljanja upravičenosti do pravic iz javnih sredstev obravnavala njihovo materialno stanje. Kljub temu, da imata davčni organ in CSD različni pristojnosti, zasebni dogovor med posamezniki ne more sam po sebi ustvariti pravice do javnih sredstev, če bi bila oseba po pravilih sistema zaradi svojega dejanskega materialnega položaja do te pravice neupravičena.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Tožnik je očitno menil, da odgovor na tožbo pomeni že sodbo, zato je tudi vložil pritožbo. Že sodišče prve stopnje mu je s tem v zvezi pravilno pojasnilo, da se skladno s 333. členom ZPP pritožba lahko vloži zoper sodbo, ne pa zoper odgovor na tožbo.
Za presojo te zadeve je ključno, ali zdravstvena stanja, ki so ugotovljena pri tožniku, predstavljajo telesno okvaro po Seznamu TO. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 10. 11. 2025 izhaja, da pri tožniku niso podane telesne okvare, kot so le‑te opredeljene v omenjenem Seznamu TO. Sodišče je poleg pridobitve pisnega izvedenskega mnenja na naroku za glavno obravnavo zaslišalo člana izvedenskega organa specialista MDPŠ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedensko mnenje strokovno prepričljivo, zato ga je sodišče prve stopnje pri odločitvi utemeljeno upoštevalo.
Sodišče prve stopnje je vprašanje opravljanja osnovnih življenjskih potreb prav tako razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije A. fakultete. Tudi v tem primeru je komisija po opravljenem osebnem pregledu podala izvedensko mnenje, da tožnik zmore samostojno opravljati osnovna življenjska opravila.
Prepričljiva je dokazna ocena sodišča v 9. točki obrazložitve, da je v dokaznem postopku ugotovljena zmanjšana delazmožnost tožnice, ki pa ni izgubljena. Predlog sodne izvedenke o omejitvah pri delu je skladen s predlogom lečečega specialista, ki predlaga omejitev dolgotrajne prisilne drže hrbtenice, ponavljajočega pripogibanja, dvigovanja bremen, hitrih in sunkovitih gibov, hoje po terenu z naklonom, čepenja in preostalih fleksijskih obremenitev kolena.
V tem socialnem sporu gre za spor zaradi povrnitve neupravičeno pridobljenih sredstev iz naslova brezposelnosti. Tarifna številka 16/4 OT določa, da za pritožbo in odgovor nanjo pripada nagrada po 1. točki iste tarifne številke, zvišana za 25 %, zato je pravilna odmera nagrade za sestavo pritožbe v višini 375 odv. točk.
Določba prvega odstavka 8.a člena ZUTD, ki govori o znanju slovenskega jezika, se ne nanaša le na brezposelne osebe, ki se bodo šele vpisale v evidenco brezposelnih oseb, temveč tudi na brezposelne osebe, ki so v tej evidenci že vpisane. Da je temu tako, izhaja tudi iz prehodne določbe (54. člen ZUTD), kjer je urejen začetek uporabe navedene določbe. V prvem odstavku je določeno, da rok iz prvega odstavka novega 8.a člena zakona začne teči 4 mesece od uveljavitve tega zakona. Vsi, ki so vpisani v evidenco brezposelnih, imajo tako dodaten rok 4 + 12 mesecev za predložitev omenjenega dokazila.
Odločba z dne 4. 8. 2022, ki je bila v skladu ZUP pravilno fiktivno vročena je pravnomočna, ker se toženec zoper njo ni pritožil. Pravno relevantno je zgolj dejstvo, kot izpostavlja sodišče v 13. točki, da toženec preplačani višini zneska ni ugovarjal oziroma ni dokazal, da ga je vrnil, zato je sodišče tožbenemu zahtevku na plačilo glavnice v višini 239,95 EUR utemeljeno ugodilo.
Kot to pravilno omenja sodišče prve stopnje, ZDIUPZ ne pogojuje odhoda v tujino s posebnim zdravstvenim stanjem. Odhod v tujino je na primer omogočen tudi v primeru obstoja drugih osebnih okoliščin, kot na primer tudi v primeru bolezenskega stanja tožničine hčerke, ki terja posebno skrb in varstvo, kar izhaja iz navodil za izvajanje nege z dne 10. 2. 2026.
Izpolnjen je tudi drugi pogoj, in sicer nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. Iz navodil lečeče specialistke pediatrinje z dne 10. 2. 2026 in 6. 7. 2026 izhaja, da tožničina hči zaradi nevarnosti nastanka novih epileptičnih napadov ne sme biti izpostavljena dejavnikom in okoliščinam, ki bi povzročile stres. Stres je sprožilni dejavnik epileptičnih napadov, ki v tem primeru predstavljajo težko nadomestljivo škodo.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi tožnici z opravljanjem dela lahko nastala težko nadomestljiva škoda. Ponavljajoče sinkope oziroma omedlevice neopredeljenega vzroka predstavljajo povečano tveganje za nastanek poškodbe, bodisi zaradi padca ob izgubi zavesti na delovnem mestu, bodisi v primeru izgube zavesti med vožnjo. Ker tožnica delo opravlja pretežno terensko in se zato vozi z avtomobilom, to predstavlja nevarnost za zdravje in življenje ne samo tožnice, temveč tudi tretjih oseb, udeleženih v prometu.
Glede na vsebino tako vloženega predloga za izdajo začasne odredbe sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za njegovo meritorno obravnavo, saj zadeva ne predstavlja socialnega spora v smislu 7. člena ZDSS‑1. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v 2. alineji prvega odstavka I. točke izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku odločiti o stvarni pristojnosti glede navedenega dela predloga (19. in 23. člen ZPP).
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržala izvršitev izpodbijanih odločb toženca. Tožnik namreč ni izkazal verjetnega obstoja terjatve, ki v tem primeru predstavlja ugotovitev, da pri tožniku invalidnost ni podana.