Podizvajalec podizvajalca (podizvajalec drugega reda) nima neposrednega zahtevka na podlagi 631. člena OZ do naročnika ali glavnega izvajalca.
Terjatev pritožnice (banke) za povrnitev (regres) zneska unovčene garancije bo nastala šele, če (in ko) bo garancija unovčena, zato ni pravilno pritožbeno stališče, da je nastala že s trenutkom izdaje bančnih garancij za odpravo napak v garancijskem roku.
Izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, saj iz njega ni razvidno, da podlagi katerih zakonsko določenih kriterijev je sodišče prve stopnje presodilo, da dedičev predlogi za celotno oprostitev, delno oprostitev ali za zmanjšanje plačila sodne takse niso utemeljeni.
Natančna višina premoženjske koristi, ki jo je obtoženec pričakoval, za konkretizacijo očitanega kaznivega dejanja ni ključna, je pa dejstvo, da se očita, da so tujci za celotno pot plačali 25.000,00 EUR, kar pomeni, da bi tudi obtoženec, ki se mu očita sostorilstvo, prejel plačilo za opravljeno nalogo.
Na podlagi pravilno opravljene dokazne ocene je sodišče prve stopnje prišlo do zanesljivih zaključkov o sostorilski vlogi obtoženca pri obravnavanem kaznivem dejanju, kar pomeni, da je bil obtoženčev prispevek odločilen pri storitvi očitanega kaznivega dejanja in da ne gre za drugo obliko udeležbe.
V obravnavani zadevi ne gre za take (posebne) olajševalne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno obtožencu omiliti kazen zapora, kot trdi pritožnik. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo zaporno kazen v trajanju treh let, kar pomeni, da je izrečena zaporna kazen na spodnji meji predpisane zaporne kazni. Upoštevalo je vse okoliščine primera, tako osebne okoliščine na strani obtoženca, kot tudi okoliščine samega dejanja, pri tem pravilno ni spregledalo števila tujcev, kot tudi, da je bil obtoženec za dve kaznivi dejanji že obsojen v Ukrajini, kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi.
Ni podan pritožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, s katerim dolžnica smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ. Ne drži, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje popolnoma neobrazložen. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je res skopa, vendar pa je sodišča prve stopnje v zadostni meri povzelo razloge za zavrnitev dolžničinega predloga za odlog, tako da ga je mogoče preizkusiti. Pojasnilo je, da dolžnica z navedbami v predlogu za odlog o osebnih okoliščinah, nezmožnosti uporabe podedovanega premoženja, drugih izvršilnih postopkih in težkih življenjskih razmerah ni izkazala niti ni zatrjevala nobenega od zakonsko zahtevanih pogojev iz prvega in drugega odstavka 71. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče se s tem zaključkom sodišča prve stopnje o neutemeljenosti dolžničinega predloga za odlog strinja.
Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo.
Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene.
Ker med pravdnima strankama do vložitve obravnavane tožbe ni bilo spora in je tožeča stranka zahtevek na doplačilo nadomestila postavila šele z vložitvijo obravnavane tožbe, ni mogoč zaključek, da je tožena stranka ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo, ko je v daljšem časovnem obdobju nadomestila plačevala v višini, za katero je menila, da je primerna.
Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo.
Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene.
Ker med pravdnima strankama do vložitve obravnavane tožbe ni bilo spora in je tožeča stranka zahtevek na doplačilo nadomestila postavila šele z vložitvijo obravnavane tožbe, ni mogoč zaključek, da je tožena stranka ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo, ko je v daljšem časovnem obdobju nadomestila plačevala v višini, za katero je menila, da je primerna.