ZDR-1 člen 67, 67/2, 118, 118/2. ZUTD člen 11, 113, 129, 129-9. ZPP člen 153, 153/3, 154, 155, 339, 339/2, 339/2-8.
denarno povračilo namesto reintegracije - stroški postopka - višina denarnega povračila - uspeh stranke v postopku
Pritožba neutemeljeno nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila pravilno uporabilo kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, svojo odločitev pa ustrezno in prepričljivo obrazložilo.
ZDSS-1 člen 6. ZSPJS člen 9, 9/1, 19, 19/1. ZPP člen 353, 360, 360/1.
sistemizacija delovnih mest - imenovanje v naziv - uvrstitev v višji plačni razred - komandir policijske postaje - pogodba o zaposlitvi - dejansko opravljanje dela - diskriminacija - starost delavca - odškodnina
Tožnik v pritožbi vztraja, da je njegov zahtevek za plačilo po dejanskem delu upravičen, ker je opravljal isto delo kot drugi komandirji policijskih postaj II. kategorije. Njegovo stališče, da je s tem opravljal delo drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, je napačno; opravljal je prav tisto delo, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z aneksi skladno s sistemizacijo delovnih mest. Glede na to sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo stališčem iz odločbe vrhovnega sodišča VIII Ips 19/2014, saj se nanaša na v bistvenem drugačno dejansko stanje. Da je veljavna sistemizacija za večino delovnih mest komandirjev (načelnikov) policijskih postaj II. kategorije po letu 2013 določala možnost opravljanja dela v nazivih policijski inšpektor I in višji policijski inšpektor III, za tožnikovo policijsko postajo (Postaja mejne policije A.) ter še za 12 drugih policijskih postaj pa še vedno v nazivih policijski inšpektor I in II, ne pomeni, da je tožnik opravljal drugo delo kot tisto, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.
Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 2, 2-5, 2-6, 15, 15/1, 15/2. ZINNI člen 1, 7, 7/1. ZUPJS člen 3a, 3a/4, 12, 12/1, 12/1-16.
nadomestilo za invalidnost - plačilna sposobnost - invalid - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev
Ne drži pritožbeni očitek, da nikjer ni določeno, da se izplačilo neizplačanega nadomestila za invalidnost nad zakonsko določeno mejo ne upošteva pri tožnikovi plačilni sposobnosti. Pojem plačilne sposobnosti iz četrtega odstavka 30.a člena ZUPJS na katerega se sklicuje toženka, je opredeljen v Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba). Gre za znesek, do katerega je upravičenec oziroma zavezanec sposoben plačati oziroma prispevati k plačilu storitev (6. točka 2. člena Uredbe). Pri samski osebi je plačilna sposobnost presežek ugotovljenega dohodka nad mejo socialne varnosti (prvi odstavek 15. člena Uredbe), plačilna sposobnost družine upravičenca pa je presežek ugotovljenega dohodka družine nad mejo socialne varnosti družine (drugi odstavek 15. člena Uredbe). V prvem odstavku 7. člena ZINNI je izrecno določeno, da se ne glede na določbe zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, izplačila po tem zakonu ne štejejo v dohodek, ki se upošteva pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, razen pri izredni denarni socialni pomoči. Ker je plačilna sposobnost po Uredbi odvisna od dohodka, prav ta pa se po prvem odstavku 7. člena ZINNI ne upošteva pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, se izplačilo neizplačanega nadomestila za invalidnost pri presoji plačilne sposobnosti ne more upoštevati.
predlog za dodelitev otroka, določitev preživnine ter stikov - ukrepi za varstvo koristi otroka - pogoj za izrekanje ukrepov za varstvo koristi otroka - ogroženost otroka - začasna odredba o stikih - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - dokazni standard za izdajo začasne odredbe - nižji dokazni standard - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - strokovno mnenje - izvedensko mnenje - udeležba zagovornika otrokovih pravic
Presoja pogojev za izdajo začasne odredbe o stikih pod nadzorom. Zgolj dejstvo, da oče občasno pretirano uživa alkohol, samo po sebi še ne izkazuje, da je otrok ogrožen v smislu 157. člena DZ.
URS člen 22. ZPP člen 132a, 258, 258/2, 286b, 261, 261/2, 261/3, 339, 339/2, 339/2-8.
pravočasno uveljavljanje procesnih kršitev - zaslišanje stranke - vabilo - nepristop stranke na narok
Očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Tožnica je bila na narok dne 9. 4. 2024 pravilno vabljena, vendar na narok ni pristopila, svojega izostanka ni opravičila, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaslišalo le zakonitega zastopnika toženke (drugi odstavek 258. člena ZPP), s čimer ni poseglo v tožničino pravico do izjave in pravico enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da so pritožbene navedbe v zvezi z vsemi očitanimi kršitvami pravil postopka neutemeljene tudi iz razloga, ker bi tožnica očitane kršitve morala uveljavljati takoj, najkasneje na naroku dne 9. 4. 2024, na katerega ni pristopila ne tožnica ne njen pooblaščenec, in ne šele v pritožbi (286.b člen ZPP).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080074
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 353.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - straža - varovanje državne meje - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Glede na to, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz izreka sodbe C-742/19, ki bi utemeljevala izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, je sodišče prve stopnje odločitev o tožbenem zahtevku ustrezno oprlo na njene določbe. Vertikalni neposredni učinek direktive namreč izključuje uporabo določb nacionalne zakonodaje (97.č in 97.e člena ZObr), ki so z njo v nasprotju. To pomeni, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo in varovanjem meje obravnava tako, da se šteje v delovni čas. Ker za takšen primer ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu.
ZCes-2 največje dovoljene skupne mase sam ne določa, temveč napotuje na uporabo predpisa, v katerem so najviše dovoljene skupne mase določene. Ta predpis pa je Pravilnik o delih in opremi vozil. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je namen določb o najvišjih dovoljenih skupnih masah predvsem varovanje cestne infrastrukture. V prilogi 1 DEL A je določena največja dovoljena skupna masa 40 ton. Dejstvo, da je v potrdilu o skladnosti določena najvišja skupna masa 44 ton, za odločanje v tej zadevi zato ni relevantno.
V tej zadevi gre za spor v zvezi s priznanjem pravice do vdovske pokojnine. Vprašanje veljavnosti oporoke (prava volja oporočitelja) ne pomeni predhodnega vprašanja za rešitev v tej zadevi. Ključno je namreč ugotavljanje, ali je med tožnico in pokojnim zavarovancem obstajala zunajzakonska skupnost. Pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti gre za ugotavljanje pravnega razmerja. Odločitev o obstoju zunajzakonske skupnosti pa velja le v zadevi, v kateri je bila sprejeta. Oporoka predstavlja zgolj enega od dokazov, ki je predmet sodne presoje. Glede ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti pa so odločilni tudi drugi dokazi, ne samo veljavnost oporoke oziroma oporočiteljeva volja. Obstoj zunajzakonske skupnosti tako ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 21. člena ZDSS-1.
ZPP člen 108, 108/5, 365, 365-2. ZDSS-1 člen 72, 73, 73/1.
poprava tožbe - rok za popravo tožbe - zavrženje tožbe
Določilo prvega odstavka 73. člena ZDSS-1 je jasno. Tožbi, ki je vložena zoper upravni akt, ki se izpodbija, mora biti priložen upravni akt v izvirniku ali overjenem predpisu. Ključna je ugotovitev sodišča, da tožnik v postavljenem roku ni ravnal, kot mu je bilo naloženo s sklepom z dne 7. 6. 2024. Ker je sodišče po poteku roka za popravo tožbe ugotovilo, da tožnik ni zaprosil za brezplačno pravno pomoč, je v skladu s petim odstavkom 108. člena Zakona o pravdnem postopku, tožbo zavrglo.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila pritožba, ki jo je sodišče prejelo 27. 5. 2024 na elektronski naslov, vložena v fotokopiji ter da nima izvirnega podpisa. Kot je to določeno v prvem odstavku 335. člena ZPP, mora vsaka pritožba vsebovati taksativno določene sestavine, med katere spada tudi podpis pritožnika. Kot izhaja iz sodne prakse, mora biti podpis pritožnika izviren. V tem primeru fotokopija podpisa glede na 105. člen ZPP ne zadostuje in te pomanjkljivosti tudi ni mogoče sanirati. V postopku s pritožbo se namreč ne uporablja določba 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (336. člen ZPP). Tožnik je bil na obvezne sestavine pritožbe in na možnost takojšnjega zavrženja nepopolne pritožbe tudi vnaprej opozorjen. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da gre za nepopolno pritožbo, le to skladno s prvim odstavkom 343. člena ZPP utemeljeno zavrglo.
sodna poravnava kot izvršilni naslov - izvršitev odločbe o osebnih stikih - predlog za izvršbo - litispendenca v izvršilnem postopku - negativna procesna predpostavka - zavrženje predloga za izvršbo
Litispendenca ali visečnost pravde je negativna procesna predpostavka za dopustnost tožbe (enako velja za predlog za izvršbo). Gre za absolutno procesno predpostavko, na katero pazi sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti. Kadar sodišče ugotovi, da med strankami že teče prej začeta pravda (izvršba) o isti stvari, kasnejšo tožbo (predlog za izvršbo) zavrže.
Splošna presoja o obstoju litispendence kot procesne ovire temelji na kriteriju identitete spora: dva spora sta po uveljavljanem stališču sodne prakse identična, če sta podana subjektivna istovetnost in objektivna istovetnost. Istovetnost primerjanih zahtevkov se presoja po njuni podlagi, ki je podana, kadar je pravno razmerje, o katerem teče pravda (izvršba), po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju tekoče pravde. Po določbi 15. člena ZIZ se določbe ZPP v izvršilnem postopku uporabljajo smiselno, zato za presojo ali že poteka postopek ni pomemben le zahtevek, temveč tudi isti izvršilni naslov, izvršilno sredstvo in predmet izvršbe. Vse navedeno je v konkretnem primeru identično.
Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na pravnomočni odločitvi, da je imelo razmerje med tožnikom in toženo stranko ves čas njegovega trajanja delovnega razmerja z družbo A. d.o.o. vse znake delovnega razmerja, vendar mu delovnega razmerja v tem času, skladno s stališčem VS RS v zadevi VIII Ips 32/2020 z dne 13. 10. 2020, pri toženki, kot dejanskem delodajalcu, ni bilo mogoče priznati, saj je imel priznano pri formalnem delodajalcu. Ko je tožniku delovno razmerje pri tej družbi prenehalo zaradi ravnanja toženke, ki je kot edini pogodbeni partner prenehala sodelovati z njo, je bilo tožniku s tem dnem vzpostavljeno delovno razmerje pri toženki, kot dejanskemu delodajalcu. To je trajalo do pravnomočne razveze pogodbe o zaposlitvi, kar je predlagal tožnik, ki se je zaposlil pri drugem delodajalcu, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo podlage, po kateri je bil tožnik v obdobju od 9. 10. 2019 do 21. 10.2019 v delovnem razmerju s toženko.
Glede na to, da je toženka dolžna skladno s sodno prakso (odločbe VS RS naštete v točki 9 obrazložitve) tožniku sanirati nastali položaj, je sodišče prve stopnje pravilno odločalo o tožnikovem zahtevku za povrnitev prikrajšanj pri prejemkih, ki bi jih prejel, če bi bil s toženko v delovnem razmerju. Pri tem ne gre za odškodnino, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni podal ustreznih elementov odškodninske odgovornosti.
delna starostna pokojnina - računanje zavarovalne in pokojninske dobe - gostota pokojninske dobe - gostota zavarovalne dobe
Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dopolnil pokojninske dobe v skupnem trajanju 15 let in ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Skupna zavarovalna doba tožnika v BiH po podatkih bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja v trajanju 11 let in 2 dni se namreč ne ujema z ugotovljeno dobo pri tožencu. Po podatkih toženca pokojninska oziroma zavarovalna doba v Bosni in Hercegovini znaša (le) 11 let. Zakaj je do razlike v trajanju zavarovanja za 2 dni, glede na potrdilo bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja in evidenco toženca, prišlo toženec ni pojasnil, niti tega ni razčistilo sodišče prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00090811
KZ-1 člen 57, 57/3, 228, 228/1. OZ člen 5, 148.
poslovna goljufija - pogojna obsodba - posebni pogoj - povrnitev škode - premoženjskopravni zahtevek - odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - direktor družbe - edini družbenik - poslovodenje - prosta podjetniška presoja - načelo vestnosti in poštenja
Sodišče druge stopnje sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, ki je, upoštevajoč odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 18/2020, zaključilo, da določba 148. člena OZ, ne more izključiti sleherne obligacijske odgovornosti posameznika na način, da njegovo ravnanje ne more prerasti v samostojni civilni delikt. Pri presoji, ali je obsojeni dolžan oškodovancu plačati premoženjskopravni zahtevek v višini povzročene škode, je namreč potrebno upoštevati, da je bil obsojeni v času storitve kaznivega dejanja edini direktor in družbenik družbe C. d.o.o., in je, potem ko se je dogovarjal za opravo dodatnih del in sprejemanje avansa za izvedbo del, direktorju družbe B. d.o.o. kot zagotovilo, da bodo dela izvedena, izročil osebno menico, čeprav je vedel, da na TRR- ju, ki je bil naveden na menični izjavi, pri katerem naj bi bila menica v znesku 8.000 EUR, ki je bila dana kot garancija za izvedbo še nedokončanih del, unovčljiva, že ob izročitvi menice z menično izjavo ni sredstev in da je bil TRR dne 14. 1. 2010 ukinjen. Ravnanje obsojenca, ki je bil edini direktor in edini družbenik družbe C., edini oblikovalec poslovne volje družbe, ki mu je bilo znano slabo finančno stanje družbe, predvsem pa dejstvo, da je kot zagotovilo, da bo družba C. naročena dela izvedla, izročil direktorju oškodovane družbe osebno menico z menično izjavo, čeprav je vedel, da ta ne predstavlja ustrezne garancije glede na predhodno pojasnjeno, je bilo tisto ravnanje obsojenca, s katerim je preslepil direktorja oškodovane družbe, da je verjel, da bodo dela opravljena in da je posel zanesljiv. Takšno ravnanje, kot izhaja iz pravnomočnega krivdoreka, preseže pojem poslovodenja in nima nobene zveze z načelom proste podjetniške presoje, zato nima prav pritožba, da bi ravnanje obsojenca moralo biti varovano z načeli korporacijskega prava, temveč gre za ravnanje, ki je preraslo v samostojen civilni delikt. Obsojenec je namreč glede na pojasnjeno ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in s tem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1.
utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - neogibnost pripora - sorazmernost pripora - preizkus obstoja pripornih razlogov po 207. členu ZKP
Sklep o podaljšanju pripora, ki ga izda senat po vloženi obtožnici je po svoji naravi tudi ugotovitvena odločba, s katero se ugotavlja, da so pogoji in razlogi za pripor še vedno podani.
zavrženje pritožbe - pravni interes - razveljavitev sklepa o izvršbi
Predhodno izpodbijani sklep ne pomeni neugodne odločbe za dolžnika, saj v tej fazi ne more pričakovati ugodnejše odločbe. Zato za pritožbo zoper sklep, da se razveljavi sklep o izvršbi in da bo o zahtevku odločeno v pravdi, nima pravnega interesa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00083536
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9, 21. OZ člen 326. ZPP člen 353.
ničnost kreditne pogodbe - potrošniška kreditna pogodba - učinek direktive - varstvo potrošnikov - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - učinkovanje ex tunc - sodna praksa SEU - načelo lojalne razlage - pojasnilna dolžnost banke - profesionalna skrbnost - načelo prepovedi retroaktivnosti - opustitev pojasnilne dolžnosti - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - valutna klavzula v CHF - predpogodbena dolžnost informiranja - varovanje javnega interesa v postopku - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - konverzija - prenovitev (novacija) pogodbe
Pravna podlaga za presojo so torej ZPotK in ZVPot ter temeljna načela OZ, ki so veljala v času sklepanja pogodb, vse v okviru minimalne harmonizacije z Direktivo. Nepoštenost pogoja glede vračila posojila, vezanega na tujo valuto, je treba presojati tudi, če je jasen, kar terja uporabo določb ZVPot, enako velja za pomanjkljivo pojasnilno dolžnost, če banka ni ravnala s profesionalno skrbnostjo in se je vzpostavil razkorak glede vsebine tveganja in neenakomerne porazdelitve bremen tveganja, oboje v škodo potrošnika, ter s tem znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, kar je moč opredeliti kot nedopustne pogoje iz prve do četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Ob tehtanju, ali so v konkretnem primeru izpolnjene te zakonske predpostavke, je bilo temeljno vrednostno izhodišče, da je potrošnik v razmerju do ponudnika kredita v podrejenem položaju glede ravni obveščenosti in pogajalskih sposobnosti, zato Direktiva varuje njegov pravni položaj z zahtevo po transparentnosti, ki se udejanja z uravnoteženjem asimetrije med položajem ponudnika in položajem potrošnika, česar pa ni mogoče zagotoviti, če potrošnik ni bil obveščen o vseh bistvenih elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti.
prepoved vznemirjanja - kriterij uspeha strank - delež stroškov - odločanje o stroških postopka
Ker do umika tožbe ni prišlo in je sodišče tudi o zahtevku na prepoved vznemirjanja odločilo s sodbo, je pravilna odločitev z uporabo kriterija po načelu uspeha, kot to določa drugi odstavek 154. člena ZPP.
Odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, temveč vselej fakultativna, pri čemer je potrebno tudi v fazi izvrševanja kazni upoštevati namen kaznovanja, ki ni le specialno preventiven (vplivanje na storilca) in generalno preventiven (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni.