Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je nacionalni regulatorni organ pristojen za uveljavljanje obveznosti operaterja s pomembno tržno močjo v postopku reševanja medoperaterskegaspora?
Predlog za dopustitev revizije je bil vložen zoper pravnomočno odločitev o zavrženju ugovora dolžnika po izteku roka zoper sklep o izvršbi s predlogom za odlog izvršbe, takšen sklep pa ne sodi med navedene v prvem odstavku 10. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), zato revizija ni dovoljena, s tem pa tudi ni dovoljen predlog za dopustitev le te.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, kot jo je opredeljevala relevantna zakonodaja v času sklenitve kreditne pogodbe naknadno razširjati s pomočjo pravnih standardov, ki jih sodišča šele naknadno napolnijo v vsakem primeru posebej?
Predlog se zavrne.
Predlagatelj predloga ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sam, pri čemer ni niti zatrjeval niti izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga nima postulacijske sposobnosti.
Pravdni stranki svojih navedb v pritožbenem postopku nista mogli uskladiti z novimi pravnimi stališči v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče bo moralo v ponovljenem postopku ravnati v skladu z drugim odstavkom 351. člena ZPP in odgovoriti tudi na navedbe pravdnih strank glede vpliva možnosti predčasnega plačila in konverzije pogodbe na presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Toženka je odgovor na pritožbo vložila dne 6. 1. 2021. Pritožbo je prejela 10. 12. 2020, kar pomeni, da se je rok za odgovor na pritožbo iztekel 11. 12. 2021. To je leto in pol pred objavo sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022. Zato revizijsko sodišče pritrjuje toženkinemu revizijskemu očitku, da se stranki nista mogli izjaviti glede nadgrajenih stališč Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 8/2022, predvsem o drugačnih (strožjih) pravnih posledicah, ki jih novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča pripisuje neopravljeni pojasnilni dolžnosti glede na značilnosti (mehanizma) obravnavanega kredita, v primerjavi s prejšnjo sodno prakso. Ravno tako jim v postopku nista mogli prilagoditi svojih dejanski navedb in v zvezi z njimi podati svojega pravnega razumevanja razlage spremenjene sodne prakse.
Vključitev klavzule zamenljivosti v kreditno pogodbo z valutno klavzulo torej lahko vpliva na presojo vprašanja dobre vere ter vprašanja (ne)ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, če je ponudnik potrošniku izpolnil kriterij preglednosti, ki pomeni predpogodbeno obveznost pojasnila mehanizma pogodbenega pogoja kreditne pogodbe z valutno klavzulo, v povezavi z mehanizmom pogodbene konverzije obveznosti po kreditni pogodbi v valuto, v kateri potrošnik prejema plačo tako, da lahko potrošnik razume ekonomske posledice s pogodbo prevzetih obveznosti. V nasprotnem primeru lahko toženkino zagotovilo o možnosti konverzije pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni večjih tveganj od kredita v domači valuti.
Nična kreditna pogodba, iz katere izvira zavarovana terjatev, ima za posledico neveljavno ustanovitev hipoteke. Zaradi učinkovanja načela akcesornosti je namreč ničen tudi sporazum o zavarovanju terjatve. Zaradi načela kavzalnosti, torej povezanosti zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla), pa je nično pogodbi pripadajoče zemljiškoknjižno dovolilo prve tožnice za vpis zastavne pravice toženke na nepremičninah v njeni lasti. Hipoteka pa se zaradi načela specialnosti zavarovane terjatve ne more raztezati na toženkino terjatev iz naslova kondikcijske posledice ničnosti kreditne pogodbe. Zato je materialnopravno neveljavna in so podani razlogi za njen izbris.
Drugi odstavek 10. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ureja le druge (širše) pogoje, ki posamezniku omogočajo kandidiranje na mesto upravnega sodnika. Ne ureja pa kriterijev, po katerih se med več kandidati, ki vsi izpolnjujejo pogoje za mesto upravnega sodnika (bodisi splošne pogoje za višjega sodnika po 8. členu Zakona o sodniški službi (ZSS) bodisi posebne pogoje po 10. členu ZUS-1) izbere najprimernejšega kandidata. Glede kriterijev se zato v skladu s prvim odstavkom 10. člena ZUS-1 uporabi 28. člen ZSS.
Za pravilno razlago 12. člena Meril za izbiro kandidatov na sodniško mesto (Merila) je treba upoštevati določbe ZSS o ugotavljanju dejanskega stanja v izbirnem postopku, ki Sodnemu svetu nalaga dolžnost vselej v celoti upoštevati pisno dokumentacijo pri izbiri najprimernejšega kandidata, glede uporabe preostalih spoznavnih metod pa daje prosti preudarek, saj z uporabo besede "lahko" vzpostavlja možnost in ne dolžnosti uporabiti druga (primeroma našteta) spoznavna sredstva, kot so: razgovor, preizkus strokovnega in drugih znanj ali psihološki preizkus. Prvi odstavek 12. člena Meril Sodnemu svetu daje zgolj možnost izvesti razgovore z enim ali več kandidatov, ki jih v ožji izbor uvrsti sam ali ki jih kot najustreznejše navede predsednik sodišča, ne vzpostavlja pa obveznosti Sodnega sveta izvesti razgovore z vsemi navedenimi kandidati, če se odloči izvesti razgovor z nekaterimi od njih.
Cilj Sodnega sveta je izbrati po njegovi oceni najustreznejšega kandidata. Posameznikove lastne značilnosti so glede na zakonsko določene kriterije tiste, ki prepričajo Sodni svet, da ga izbere, zato je argumentacija njegove odločitve o izbiri namenjena izpostavljanju (pravno) relevantnih karakteristik izbranega, in ne neizbranega kandidata. Posledično izpostavljanje uspešnosti opravljanja sodniške funkcije pri nekaterih kandidatkah pomeni le, da je to upoštevanja vredna pozitivna okoliščina v okviru presoje zakonskih kriterijev iz 28. člena ZSS. Ne pomeni pa izpostavitev te okoliščine, da je toženka izbor opravljala izključno na podlagi uspešnosti opravljanja sodniške funkcije.
Drugi odstavek 10. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ureja le druge (širše) pogoje, ki posamezniku omogočajo kandidiranje na mesto upravnega sodnika. Ne ureja pa kriterijev, po katerih se med več kandidati, ki vsi izpolnjujejo pogoje za mesto upravnega sodnika (bodisi splošne pogoje za višjega sodnika po 8. členu Zakona o sodniški službi (ZSS) bodisi posebne pogoje po 10. členu ZUS-1) izbere najprimernejšega kandidata. Glede kriterijev se zato v skladu s prvim odstavkom 10. člena ZUS-1 uporabi 28. člen ZSS.
Za pravilno razlago 12. člena Meril za izbiro kandidatov na sodniško mesto (Merila) je treba upoštevati določbe ZSS o ugotavljanju dejanskega stanja v izbirnem postopku, ki Sodnemu svetu nalaga dolžnost vselej v celoti upoštevati pisno dokumentacijo pri izbiri najprimernejšega kandidata, glede uporabe preostalih spoznavnih metod pa daje prosti preudarek, saj z uporabo besede "lahko" vzpostavlja možnost in ne dolžnosti uporabiti druga (primeroma našteta) spoznavna sredstva, kot so: razgovor, preizkus strokovnega in drugih znanj ali psihološki preizkus. Prvi odstavek 12. člena Meril Sodnemu svetu daje zgolj možnost izvesti razgovore z enim ali več kandidatov, ki jih v ožji izbor uvrsti sam ali ki jih kot najustreznejše navede predsednik sodišča, ne vzpostavlja pa obveznosti Sodnega sveta izvesti razgovore z vsemi navedenimi kandidati, če se odloči izvesti razgovor z nekaterimi od njih.
Cilj Sodnega sveta je izbrati po njegovi oceni najustreznejšega kandidata. Posameznikove lastne značilnosti so glede na zakonsko določene kriterije tiste, ki prepričajo Sodni svet, da ga izbere, zato je argumentacija njegove odločitve o izbiri namenjena izpostavljanju (pravno) relevantnih karakteristik izbranega, in ne neizbranega kandidata. Posledično izpostavljanje uspešnosti opravljanja sodniške funkcije pri nekaterih kandidatkah pomeni le, da je to upoštevanja vredna pozitivna okoliščina v okviru presoje zakonskih kriterijev iz 28. člena ZSS. Ne pomeni pa izpostavitev te okoliščine, da je toženka izbor opravljala izključno na podlagi uspešnosti opravljanja sodniške funkcije.
Če stranka sama vloži ugovor zoper plačilni nalog, ki ga je izdalo Vrhovno sodišče, mora imeti opravljen pravniški državni izpit, sicer se njen ugovor zavrže.
Sklep o uvedbi postopka na podlagi 210. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3) ni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, zaradi česar nima pravne narave sklepa iz drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Vendar pa je treba upoštevati, da tudi če se akt imenuje sklep, to še ne pomeni, da gre le za procesno odločitev, in ne za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1.
Izdaja sklepa o uvedbi postopka neposredno vpliva na pritožnikov pravni položaj kot lastnika teh nepremičnin. Odločitev o tem, da se uvede razlastitveni postopek, ker so izpolnjeni pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka, torej pomeni odločitev v posamičnem in konkretnem primeru, da za razlastitvenega zavezanca nastopijo navedene pravne posledice, določene v ZUreP-3. Že zato izpodbijani odločitvi o uvedbi postopka v primerih, kot je obravnavani, ni mogoče pripisati zgolj procesne narave. Prav zaradi predpisanih učinkov izdaje takega sklepa je pomembno, da so za njegovo izdajo izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Zato mora imeti lastnik nepremičnine, ki mora v primeru uvedbe postopka po navedeni ureditvi ZUreP-3 trpeti poseg v svojo lastninsko pravico, možnost ugovarjati, da ti pogoji niso izpolnjeni.
Obstoj pravnega interesa za sodno varstvo je treba presojati v vsakem konkretnem primeru. V procesnem smislu pa je bistveno, da tožnik lahko ob uspehu s tožbo doseže odpravo izpodbijane odločbe ali sklepa, ki je zanj neugoden, saj že to pomeni, da si je izboljšal svoj pravni položaj v primerjavi s situacijo, ko bi taka odločitev nadalje ostala v veljavi. V takem primeru je torej tudi nadaljevanje postopka pred pristojnim upravnim organom na podlagi sodbe, s katero je bilo ugodeno tožbi na odpravo izpodbijanega akta, korist, ki utemeljuje vsebinsko obravnavo tožbe. Od navedenega je treba ločevati vprašanje možnosti uresničevanja nadaljnje koristi v ponovljenem postopku pred upravnim organom, torej uspeha s samim zahtevkom, saj je to v pristojnosti upravnega organa in za presojo pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu na podlagi navedene določbe 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ni bistveno.