Pritožbeno sodišče je samo prvič obravnavalo toženkin ugovor o originarni pridobitvi lastninske pravice, ki pomeni samostojno in sklenjeno pravno celoto. S tem je poseglo v toženkino pravico do obravnavanja pred sodiščem in tudi v ustavni pravici do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva.
Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 25. člen ZVPSBNO v neskladju z Ustavo, ter da se do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljajo določbe ZVPSBNO, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot izhaja iz prve točke izreka.
Za obravnavani primer velja, da pravnomočnost odločitve o zavrženju tožbe glede na določbo 44. člena ZUst ni nikakršna ovira za upoštevanje poznejše razveljavitve že ves čas tega postopka ustavnoskladno sporne zakonske določbe, saj s sklepom, izdanim v tem postopku še pred nastopom litispendence, ni bilo o nobenem „razmerju“ - tudi ne o procesnopravnem razmerju, ki še sploh ni nastalo – pravnomočno odločeno.