ZOPRZUJF je vprašanje višine in izplačila razlike pokojnine za zavarovance, ki predhodnih odločb o znižanju pokojnine niso izpodbijali, uredil v celoti tako, da plačila zakonskih zamudnih obresti ni predvidel.
Razlog (pogoj) za spremembo preživnine je sprememba okoliščin, ki so bile podlaga za njeno določitev. Če spremenjenih potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca sodišče ne ugotovi, ne more spremeniti preživnine ne glede na to, da ta morebiti ni ustrezna in ne krije vseh potreb preživninskega upravičenca.
Po ugotovitvi spremenjenih potreb upravičenca ali/in zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena (132. člen ZZZDR), mora sodišče spremeniti višino preživnine glede na (spremenjene) potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR). S tem ne poseže v institut pravnomočnosti, saj zakon sam v 132. členu ZZZDR določa pogoje za poseg v pravnomočno sodno odločbo.
Celoten kompleks konkretne zadeve vsebuje zadostno podlago za dobro vero v resničnost bistvenega dela sporne izjave (da je tožnica razpolagala z notranjimi informacijami), zato je ni pravilno razumeti kot očrnitev tožnice, temveč predvsem kot upravičen prispevek k razpravi o pravilnosti javnega razpisa, ki je v javnem interesu, pa tudi kot odziv na očitke (tudi tožničine) na račun toženčevega podjetja v zvezi z istim razpisom. V okoliščinah konkretnega primera ima zato prednost toženčeva svoboda izražanja.
Tožnik s tem, ko svoje (so)lastninske pravice ni vpisal v zemljiško knjigo in je vložil tožbo za nedopustnost izvršbe po tretjem odstavku 65. člena ZIZ, ni zlorabil pravice do sodnega varstva (kot materialnopravno zmotno zaključujeta sodišči prve in druge stopnje), ker vknjižba (so)lastninske pravice v zemljiško knjigo ni bila njegova dolžnost in tudi ne bi bilo nič drugače, če bi se vpisal v zemljiško knjigo. Lastninska pravica v pričakovanju namreč prevlada nad pravico do poplačila terjatve upnika v izvršilnem postopku.