V obravnavani zadevi pa je imetnik stanovanjske pravice, A. A., umrl še pred pravnomočnim zaključkom denacionalizacijskega postopka, torej pred uresničitvijo opcijskega predpogoja. Ker se opcijski predpogoj (kot odložni pogoj) ni uresničil, tudi opcijska izjava (zahteva za odkup z dne 30. 10. 1991) ni imela pravnih učinkov. Za razliko od imetnice stanovanjske pravice v zadevi št. II Ips 204/97, ki je bila ob smrti nosilka premoženjske pravice do odkupa stanovanja, ker je, kar je kot nosilni razlog navedeno v predzadnjem odstavku sodbe št. II Ips 204/97, "[...] že pred njeno smrtjo nastopila dolžnost tožene stranke prodati sporno stanovanje", on ob svoji smrti ni imel podedljive pravice do odkupa stanovanja. Zato je tudi njegova soproga in za njo tožnica nista mogli podedovati. Pridobiti bi jo morali izvirno. Za to sta imeli na voljo rešitev, predvideno v 123. členu v povezavi s 147. členom SZ.
V primerjavi s tistimi imetniki stanovanjske pravice, kjer denacionalizacijskega postopka ni bilo, so bili vsi imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih, glede katerih je obstajala dolžnost vrnitve, že zaradi samega teka denacionalizacijskega postopka in z njim povezanega odloga privatizacije v slabšem položaju. Vendar neenakost v teh primerih ni bila nerazumna in ni bila brez utemeljitve v naravi stvari.
Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da z izpostavitvijo vzdevka prvega tožnika, imena drugega tožnika in priimka tretjega tožnika, zaradi katerih jih je lahko določen krog ljudi prepoznal, meje svobode izražanja niso bile prekoračene. Iz članka je jasno razvidno, da gre za povzetek tistega, kar je avtor izvedel od obsojencev, da pa so obsojenci povedali, da pri zlorabah niso bili udeleženi vsi pazniki, ampak le nekateri, ki so jih obsojenci tudi izpostavili z vzdevki, imeni ali priimki. To izpoved je povzel novinar v svojem prispevku. Pravilna je zato ocena sodišča druge stopnje, da je imel utemeljen razlog, da je verjel v resničnost njihovih navedb in da spornega članka kljub temu, da je povzel vzdevke oziroma delna imena tožnikov, ni napisal z žaljivim namenom.
Pravilna pa je tudi ocena sodišča druge stopnje, da ob tem, da ni bilo izkazano, da bi novinar poznal identiteto tožnikov, ni utemeljen očitek, da bi moral pred objavo članka pridobiti tudi njihov odziv. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da je novinar pridobljeno informacijo preveril pri Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij in upoštevajoč navedene okoliščine s tem zadostil standardom poklicnega novinarstva.