Standard protipravnosti ravnanja ima v primerih odškodninske odgovornosti države za delo sodnikov drugačno vsebino kot v splošnih civilnih deliktih. Ta je podana le, če je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakoni ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.
Možnosti presoje protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu, pravnomočnost sodne odločbe ne preprečuje. Je pa ob tem treba upoštevati, da odškodninska tožba ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila storjena sodniška napaka.
Bistvo regulacijskih začasnih odredb v družinskih postopkih je, da se z njimi začasno uredi položaj, v katerem je varstvo otrok tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe.
Revizija se dopusti glede vprašanja ustavne skladnosti določbe tretjega odstavka 157. člena Zakona o davčnem postopku, ki določa nesuspenzivnost pritožbe v postopku davčne izvršbe, v primerih, ko se s sklepom o davčni izvršbi dovoli izvršba na premičnine dolžnika, ki ne ovira prodaje zarubljenih premičnin.
Oškodovancu se po 167. členu OZ bodoča škoda povrne v odškodnini v obliki denarne rente ali (izjemoma) v odškodnini v obliki izplačila enkratne vsote, t. j. v obliki kapitalizirane rente. Ker se po zakonskem besedilu oškodovancu namesto! rente izplača kapitalizirana renta, se za primere, ko se izplača kapitalizirana renta, določba 175. člena (ki ureja možnost povečanja oziroma zmanjšanja ali odpravo rente) sploh ne uporablja. Določba 175. člena OZ se namreč uporablja samo za primere, ko je odškodnina določena v obliki denarne rente. V primerih, da je odškodnina določena v obliki denarne rente, oškodovanec zaradi spremenjenih razmer lahko zahteva za naprej povečanje rente, oškodovalec pa njeno zmanjšanje ali odpravo; v (izjemnih) primerih, ko je odškodnina določena v obliki kapitalizirane rente (zaradi zavarovanja ali resnih razlogov), pa povečanje oziroma zmanjšanje ali odprava rente nikoli ni mogoča. Zato ne gre za neenako obravnavanje enakih položajev. Ob tem Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano kršitvijo drugega odstavka 14. člena Ustave še pojasnjuje, da so za prisojo kapitalizirane rente po zakonu zahtevani dodatni odškodninskopravni pogoji, ker je namen kapitalizirane rente, da si bo oškodovanec z njo olajšal svoj odškodninski položaj. Zato se kapitalizirana renta v vseh primerih prisodi samo takrat, ko je podan poseben odškodninskopravni položaj, ki dela oškodovanca odškodninskopravno drugačnega (torej iz narave izhaja razumen razlog za razlikovanje).
Nižji sodišči nista dali ustrezne teže dejstvu, da je bil zatrjevan nezakonit odvzem prostosti vzrok za kasnejšo uvedbo kazenskega postopka zoper tožnika. Njuno stališče, da bi tožnik moral konkretni odškodninski zahtevek zoper državo uveljavljati že v času trajanja kazenskega postopka, je tožniku nesorazmerno otežilo učinkovito uveljavljanje pravice do povračila škode. V okoliščinah konkretnega primera je ustavno skladna razlaga četrtega odstavak 542. člena ZKP takšna, da se prvi odstavek 539. člena ZKP v primerih nezakonitega odvzema prostosti smiselno uporabi tako, da pravica do povrnitve škode zastara v treh letih od pravnomočnosti sodbe, s katero je bil tožnik obtožbe pravnomočno oproščen.
Vrhovno sodišče ne vidi razlogov, da se v primeru, ko bodisi zaradi protipravnega zasega bodisi zaradi neskrbne hrambe zaseženega vozila nastane škoda njegovemu zakonitemu uporabniku, aktivna legitimacija takšnemu uporabniku v odškodninskemu sporu na podlagi 26. člena Ustave ne prizna.