Ugotovljena škoda je posledica dveh nedopustnih ravnanj toženkinih organov, vendar je bistveni del ugotovljenega obsega škode, ki je nastala tožniku, enak kot v primerih, ko je bila ugotovljena (le) nedopustnost izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Zaradi prepletanja okoliščin in ravnanj toženke ter razsežnosti njenih kršitev in posledično težav, ki jih je povzročila tožniku, je izhodiščni pristop pri odmerjanju odškodnine zaradi težavnosti in specifičnosti odmera enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Te pa življenjsko in materialnopravno gledano ni mogoče umetno cepiti na obdobja, saj je šlo za škodo, ki je tožniku v obdobju izbrisa nastajala kontinuirano in medsebojno prepleteno. Kljub odmeri enotne odškodnine lahko v posameznih primerih nastane dodatna škoda, ki preraste v samostojno obliko, vendar je odstop od koncepta enotne odškodnine izredno redek.

Omejitev višine odškodnine je bila z novelo ZPŠOIRSP-A odpravljena, kar pomeni, da se glede oblike in obsega pretrpljene škode v skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja.

Pravica pridobiti certifikat ni in ne more biti le pravica državljana na dan 5. 12. 1992, temveč tudi vseh tistih oseb, ki so bile na ta dan v pravicah in dolžnostih izenačene z državljani v skladu s 13. členom UZITUL.

Trenutek odobritve zdravniške specializacije je tudi trenutek pridobitve pravice do plačila stroškov specializacije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sodišči sta zato odločitev o utemeljenosti zahtevka za povrnitev stroškov celotne (petletne) specializacije pravilno oprli na zakon, ki je veljal v času, ko je bila tožencu specializacija odobrena in jo je pričel opravljati in ne na njegovo novelo (ZZdrS-D). Uporaba kasnejše zakonske novele o dolžnosti povrnitve teh stroškov bi pomenila poseg v tožnikove že pridobljene pravice in bi šlo za prepovedano pravo retroaktivnost.

V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.

Revizijska graja stališča sodišča druge stopnje o pretiranosti zahteve po izdelavi grafičnih simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje ni utemeljena. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da gre za formalistično zahtevo in da ni mogoče trditi, da bi bila samo na ta način pojasnilna dolžnost res pravilno izpolnjena. Podlaga za tako zahtevo ne izhaja niti iz sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc niti iz konkretnega priporočila iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011, na katerega se Sodišče EU (sicer obiter dictum in ne kot nosilni argument) sklicuje.

Bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. Še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja spornih kreditnih pogodb nacionalna zakonodaja ni predpisovala. Tak način informiranja v ekstenzivni obliki lahko vodi do točke prezasičenosti z informacijami in s tem omogoča tudi manipulacije in zavajanja (na primer z prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov). Revizijsko sodišče hkrati poudarja, da pretirana skrb za potrošnika tudi ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enak učinek tudi pretirana skrb. Ravnotežje med enim in drugim v konkretnem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Pravo posamezniku ne more ukazovati, kaj je zanj dobro in ga usmerjati k tistemu, kar sámo ocenjuje kot koristno in dobro za povprečnega potrošnika.

Založnica pri izdaji učbenika ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, zato je za škodo, nastalo zaradi njegove neprimerne vsebine, odškodninsko odgovorna.

Strokovni svet, ki je potrdil sporni učbenik, je ustanovila Vlada Republike Slovenije za odločanje o strokovnih zadevah in za strokovno pomoč pri sprejemanju odločitev in pri pripravi predpisov (prvi odstavek 22. člena ZOFVI). Nanj so bile prenesene določene pristojnosti države glede urejanja šolstva; do nastanka škode prišlo v okviru njegovega javnopravnega delovanja. V takšnem primeru se država zgolj zato, ker je strokovnemu svetu pridržana določena avtonomija, odškodninske odgovornosti za njegova nedopustna ravnanja ni razbremenila.

Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Največjo stopnjo varstva uživa posameznikovo intimno in družinsko življenje, nekoliko nižjo njegovo zasebno življenje zunaj javnosti, najmanj pa je varovano delovanje posameznika v javnosti. Obenem je stopnja varstva zasebnosti odvisna tudi od posameznikove družbene vloge. Brez privolitve prizadetega je dopustno pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost (t. i. absolutne osebe iz javnega življenja) in oseb, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom (t. i. relativne osebe iz javnega življenja), ne pa tudi o drugih osebah. Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Toda tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja

V okviru svobode izražanja ni varovano zgolj širjenje informacij ali idej, ki so sprejete kot splošno sprejemljive, temveč so varovane tudi izjave, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo, saj je le na takšen način zadoščeno zahtevam pluralizma, tolerance in strpnosti kot temeljnim atributom demokratične družbe.

Dolžnost varovati identiteto mladoletne žrtve zavezuje tako tistega, ki o kaznivem dejanju poroča, kot tistega, ki isti primer uporablja za dosego izobraževalnega namena.

Glede na prakso ESČP žrtve kaznivih dejanj ni mogoče opredeliti kot t.i. relativno javne osebe niti v primerih, ko gre za kazniva dejanja, ki so vzbudila precejšnje zanimanje javnosti. Zaradi svojega ranljivega položaja morajo žrtve kaznivih dejanj uživati posebno zaščito, svoboda izražanja in javnost sojenja pa ne pomenita, da mediji pri poročanju o kaznivih dejanjih niso dolžni ravnati z ustrezno skrbnostjo.

Vsebina učbenika je posegla v tožničino pravico do zasebnosti. V članku je bilo navedeno polno ime obdolženca, da gre za osebo iz E. ter da je bila žrtev zlorabe njegova hči. Na podlagi takšne vsebine je bila tožnica za določen krog prijateljev, sošolcev in znancev zagotovo prepoznavna. Krajevna opredelitev zlorabe in imenovanje obdolženca s polnim imenom sta ob dejstvu, da ne gre za najbolj pogost priimek, omogočala precej enostavno identifikacijo tožnice kot žrtve.