Kot člani lovske družine v pomenu četrtega odstavka 65. člena ZDLov-1 se ne štejejo tudi tisti častni člani in simpatizerji, ki ne izvajajo lova (in nimajo lovske izkaznice).
Pri razlagi pravnega vprašanja, katere obveznosti v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZZZDR bremenijo oba zakonca, je treba prvenstveno izhajati iz dejstva, da je vsak posameznik avtonomen in v prvi vrsti sam odgovarja za svoja ravnanja (in obveznosti). V skladu z navedenim izhodiščnim načelom je ustavnopravno dopustno naprtiti obveznost še komu drugemu (v tem primeru zakoncu) le, če to izhaja iz narave stvari. Takšna narava stvari je tudi prelivanje premoženjske sfere obeh zakoncev v vsakdanjem življenju, skupnem bivanju ali skupnem podjemu. Ta v določenem obsegu z razlogi nujnosti terja, da se ju v razmerju do tretjih obravnava kot enoten (skupen) premoženjskopravni subjekt.
Vrhovno sodišče je v predhodni zadevi presodilo, da je trenutek odobritve specializacije tudi trenutek pridobitve pravice do plačila stroškov specializacije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (oziroma trenutek pridobitve pravice do "brezplačne" specializacije). Zato bi pomenila uporaba kasnejše zakonske novele o dolžnosti povrnitve teh stroškov poseg v toženkine že pridobljene pravice in bi šlo za prepovedano pravo retroaktivnost.
Ker bi drugačna razlaga ustavnopravno nevzdržno posegala v življenjski položaj toženke, ki je svojo pomembno življenjsko odločitev o načinu specializacije sprejela pred sprejemom novelirane ureditve, Vrhovno sodišče tudi v tej zadevi vztraja pri zgornji razlagi.
Konflikt med nasprotujočimi si temeljnimi človekovimi pravicami (pravico do zasebnosti, časti in dobrega imena na eni strani ter pravici do svobode izražanja na drugi strani) civilna sodišča razrešujejo s pomočjo stališč, ki jih je oblikovala praksa ESČP - navezava na kriterije iz kazenskega prava v zvezi s kaznivim dejanjem razžalitve in žaljive obdolžitve je bila v zadnjem času presežena.
Izjavam politikov je priznana enako stopnjo varstva, kot gre izjavam novinarjev.
V primerih, ko zaradi zavarovanja zasebnosti ali drugih človekovih pravic pride do omejitve svobode izražanja je ESČP v dveh prelomnih zadevah, in sicer Von Hannover proti Nemčiji (št.2) in zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji, izoblikovalo ključna merila za razreševanje kolizije med temi pravicami. Ta merila so: 1) prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; 3) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; 4) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5) vsebina, oblika in posledice objave; 6) teža naloženih sankcij.
Ugotovitev, da je toženec s sporno izjavo posegel v tožnikovo zasebnost ali njegovo čast in dobro ime, sama po sebi ne zadošča za oceno o njeni protipravnosti in nedopustnosti. Protipravnost izjave je treba presojati ob upoštevanju stališč in kriterijev, ki jih je izoblikovala praksa ESČP.
Ni šlo za tipične tajne podatke, ki nastanejo pri rednem delu obveščevalno - varnostne službe, ampak za domnevne nepravilnosti, ki naj bi se dogajale znotraj SOVE. Te pa se pred javnostjo ne smejo skriti pod pretvezo, da gre za tajne podatke.
Utemeljitev nižjih sodišč, da ni bilo nobene potrebe po vnovičnem prebiranju starih poročil, ki se nanašajo na afero A. oziroma da to ni bilo niti nujno niti primerno, ker so o tem že tekli drugi postopki, pomeni grob poseg v pravico do svobode izražanja in je kot taka nesprejemljiva tako s strani domače ustavno-sodne prakse kot tudi prakse ESČP.
Tožnik zahteva plačilo odškodnine, ker mu je policija zasegla vozilo ter ga slabo leto zato ni mogel uporabljati. Vhrovno sodišče je presojalo, ali je bil poseg v tožnikovo premoženje (ne)sorazmeren, in s tem protipraven ter ali tožniku pripada odškodnina za golo nezmožnost uporabe.
Ni videti stvarno utemeljenega razloga, da bi bilo v tožnikovo lastninsko pravico poseženo dlje časa, kakor da se napravi za dokazni postopek ustrezno kvaliteten zapisnik.
Ker je pojem premoženja ekonomski in pravni pojem, je na dlani, da gre za človeško abstrakcijo, ustvarjeno za potrebe delovanja družbenih (pravnih in ekonomskih) odnosov. Značilna prvina te abstrakcije je pojem amortizacije. Amortizacija v luči pravila o škodi (132. člen OZ) pomeni zmanjšanje vrednosti premoženja. Drži sicer, da bi se to zgodilo tudi brez zasega, vendar pa bi imel njen lastnik to zmanjšanje prelil (transformiral) v ekonomsko korist, ki jo vozilo praviloma nudi.