Nesorazmerno oziroma v nasprotju z namenom varovanja je vsako zadrževanje na varovanem oddelku SVZ, če niso kumulativno izpolnjeni vsi pogoji za sprejem iz prvega odstavka 74. ZDZdr. Pogoji niso izpolnjeni, če ta ukrep ni prilagojen zdravstvenim potrebam nasprotne udeleženke in bi bil zanjo po spoznanjih psihiatrične stroke primernejši milejši ukrep, in to ne glede na to, ali je predviden z zakonom ali ne.
Določba drugega odstavka 52. člena Ustave ustvarja pozitivno obveznost države, da na normativni in izvedbeni ravni, kolikor to le dopuščajo njene finančne možnosti, sprejme celovite ukrepe za uresničevanje človekovega dostojanstva oseb z duševnimi motnjami.
Že zaradi formalne omejitve stranske udeležbe iz ZGO-1 ni mogoče uporabiti 43. člena ZUP za določitev stranskih udeležencev v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Tudi sicer bi bilo v nasprotju z logično in sistemsko razlago, da bi ZGO-1 v 96. členu omejeval krog oseb, ki imajo položaj stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, v 95. členu ZGO-1, na katerega se tudi sklicuje Upravno sodišče, pa širil pravni interes za udeležbo oseb v navedenem postopku.
Uporabno dovoljenje po svoji vsebini kot javnopravni akt dovoljuje začetek uporabe objekta z vidika razmerja med investitorjem in državo kot nosilcem oblasti. Taka javnopravna odobritev uporabe objekta ali njegovega posameznega dela pa ne posega v (so)lastninsko pravico lastnikov dela objekta oziroma solastnikov skupnih delov in naprav in upravičenja, ki iz nje izhajajo. Zato tudi upravno odločanje o tem ne posega v njihov pravni položaj.
Izdaja uporabnega dovoljena, ki oblikuje javnopravno razmerje med investitorjem in državo, ima za posledico, da v tako dovoljeno uporabo objekta (oziroma njegovega dela) država ne bo posegla v okviru svojih oblastvenih pristojnosti, npr. prek ukrepa inšpektorja (150. člen in naslednji ZGO-1) ali naložitve kazni za prekršek (npr. 4. točka prvega odstavka 164. člena ZGO-1). Navedeno javnopravno razmerje pa ne posega v lastninsko pravico drugih oseb, saj uporabno dovoljenje nima razlastitvenega oziroma siceršnjega omejevalnega učinka v razmerju do navedenih lastninskih upravičenj. Take posledice ne določa niti ZGO-1 niti drug zakon. Lastniki delov objekta in solastniki skupnih delov in naprav (tožniki in druge osebe v enakem položaju) lahko zato varujejo svojo lastninsko pravico na podlagi določb SZ-1, SPZ in OZ pred morebitnimi protipravnimi posegi investitorja ali drugih oseb, ki bi s svojimi dejanji ogrožali njihovo varnost, posegali v lastninsko pravico oziroma jim povzročali protipravno škodo, ne glede na to, ali je bilo za objekt izdano uporabno dovoljenje ali ne. O zasebnopravnih upravičenjih oziroma varstvu civilnih pravic pa ne odločajo upravni organi temveč pristojna sodišča, zato tudi s tega vidika omejitev iz 96. člena ZGO-1 ne posega nedopustno v pravni položaj tožnikov in učinkovito sodno varstvo, ki jim je za to na voljo.
Le posredna možnost, da bi se prek zavrnitve izdaje uporabnega dovoljenja oziroma naložitve odprave ugotovljenih pomanjkljivosti ali drugih napak investitorju (97. člen ZGO-1 itd.) doseglo nadaljnje gradbene posege oziroma odpravo izgrajenih delov objekta, ne utemeljuje osebnega in neposrednega pravnega interesa navedenih (so)lastnikov za sodelovanje v postopku odločanja o tem, ali se dovoli uporaba navedenega objekta ali ne.
Na pravno vprašanje, zaradi katerega je bila dopuščena revizija (ali se v postopkih odmere dohodnine v primeru samoprijave, ki je vložena po tem, ko zoper informativni izračun ni bil vložen ugovor in je le-ta pridobil naravo odmerne odločbe – obenem pa ni bil začet davčni postopek po uradni dolžnosti – priznavajo stroški v zvezi z delom ter vzdrževanimi družinskimi člani) je treba odgovoriti tako, da se v obnovljenih postopkih odmere dohodnine morajo priznati tudi stroški v zvezi z delom ter vzdrževanimi družinskimi člani in to ne glede na to, da davčna napoved na podlagi samoprijave (63. člen ZDavP-2), ki je vložena po tem, ko zoper informativni izračun ni bil vložen ugovor in je le-ta pridobil naravo odmerne odločbe, ni mogoča.
Končni rok za vložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave ne postavlja omejitev glede upoštevanja tam navedenih dejstev (v obnovljenem postopku). Davčni zavezanec zaradi same uporabe instituta samoprijave (v obnovljenem davčnem postopku) ni prekludiran za uveljavljanje stroškov dela ter davčnih olajšav.
Tudi v obnovljenem postopku velja načelo materialne resnice (5. člen ZDavP-2), po katerem je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Tako je torej dolžan izdati pravilno in zakonito odločbo tako z vidika uporabe materialnega prava kot tudi ugotovitve dejanskega stanja. Ne ZDavP-2 in ne ZUP pa ne vsebujeta nobenih omejitev (prekluzij) glede uporabe vseh relevantnih dejstev in dokazov v obnovljenem postopku, ki bi omejevale postopek in presojo davčnega organa pri doseganju navedenega cilja. Skladno z načelom davčne pravičnosti (14. člen Ustave) je treba tudi v primeru obnove postopka odmere dohodnine vselej upoštevati vsa, tudi nova dejstva, tako glede dohodkov kot tudi stroškov ter olajšav, ki znižujejo davčno osnovo davčnega zavezanca, če so nastali v upoštevnem davčnem obdobju.
Čeprav je toženki gotovo mogoče očitati neskrbno ravnanje glede obveščanja, pa je sklad s tem, ko se je o stanju njenega študija sam pozanimal pri univerzi, sam saniral njeno kršitev oziroma dosegel namen, ki ga je obveznost obveščanja zasledovala. Nato pa je bil dolžan tako pridobljeno informacijo ponovno ovrednotiti v luči javnega interesa. Pri tem je težko sprejemljiva teza, da ne bi bilo več v javnem interesu vztrajati pri pogodbi, katere glavni pogodbeni smoter bi bil z veliko verjetnostjo uresničen čez manj kot mesec dni.
Toženkino dolžnost, da v celoti izpolni svoje pogodbene obveznosti in se za dogovorjeni čas tudi zaposli v RS, je zato treba presojati od trenutka, ko je bilo dokončno razjasnjeno, ali je tožnik od pogodbe veljavno odstopil, torej od trenutka konca te pravde. Toženka ima še vedno pravico in dolžnost, da svojo preostalo obveznost izpolni in vse dotlej, dokler se ne izteče rok za njeno izpolnitev, tožnik še ne more terjati vračila štipendije.
359. člen ZBan-2 je specialna določba in razen prav v izjemnih primerih izključuje uporabo drugega odstavka 20. člena ZUS-1. Glede na podrejeno uporabo ZUS-1 in določbo (tretjega odstavka) 20. člena ZUS-1 sicer ta določba v ZBan-2 sploh ne bi bila potrebna.
V okoliščinah obravnavane zadeve tudi po določbi drugega odstavka 20. člena ZUS-1 sodišču ne bi bilo treba opraviti glavne obravnave. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je sojenje na seji glede na 2. alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 dopustno, ko stranka uveljavlja nedovoljene tožbene novote oziroma nepomembna (nerelevantna) dejstva in dokaze. V takem primeru gre pravzaprav za to, da so razlogi, ki jih uveljavlja stranka, v toliki meri zgrešeni oziroma nedopustni, da se na dejansko in dokazno podlago, na kateri temelji izpodbijani upravni akt, niti približno ne nanašajo. Izključitev dejstev in predlaganih dokazov iz teh procesnih oziroma iz materialnopravnih razlogov pa pomeni, da relevanten preostanek procesnega gradiva tvori le podlaga, ki je med strankama nesporna. V upravnem sporu torej ne velja načelo materialne resnice v takem kontekstu, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti v celoti in po resnici ugotavljati dejansko stanje. To pomeni, da gre pri pooblastilu za zbiranje dokazov za možnost sodišča in ne njegovo dolžnost. Kljub omejenemu preiskovalnemu načelu ima torej stranka dolžnost, da predloži dokaze iz svoje sfere.
Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje (ali je Upravno sodišče RS kršilo pravico tožeče stranke do glavne obravnave iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker je kljub spornemu dejanskemu stanju odločilo brez javne glavne obravnave) je torej nikalen. Drugo vprašanje pa ni relevantno, saj, kot se je izkazalo, drugi odstavek 20. člena ZUS-1 ne predstavlja pravne podlage za odločitev v zadevi.
Pri omejevanju svobode izražanja v sodnih postopkih gre za pomembna pravna vprašanja, ki jih je treba obravnavati v okviru 39. člena Ustave.
Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa pri reševanju kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do varstva časti in dobrega imena je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pri reševanju kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do varstva časti in dobrega imena je treba upoštevati tudi predhodno ravnanje razžaljene osebe. Nižji sodišči sta se osredotočili izključno na okoliščine v zvezi s kršitvijo tožničine pravice do časti in dobrega imena.