Če se glavna obravnava ne izvede in Upravno sodišče odloči na nejavni seji, je to sodišče v celoti vezano na predhodno ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka. Navedeno pomeni, da Upravno sodišče v primeru, če ne izvede glavne obravnave, tudi ne more ponovno (drugače) vrednotiti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev in napraviti novega (drugačnega) sklepa o dejanskem stanju, kar pomembno omeji obseg presoje odločanja v upravnem sporu.
Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.
Ker je bilo dejansko stanje sporno in so bili predlagani dokazi, o katerih pa se je sodišče opredelilo ne da bi opravilo glavno obravnavo in tudi brez uporabe materialnega procesnega vodstva, je prišlo do kršitve pravice do glavne obravnave iz 22. člena Ustave.
V primeru rednega napredovanja je Sodni svet pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo predsednika sodišča o uvrstitvi v plačni razred ali o napredovanju v položaj svetnika. Napredovanji, o katerih odloča predsednik sodišča, sta praviloma "avtomatični." Podlaga za odločitev je ocena sodniške službe. Predsednik sodišča je nanjo vezan. Iz nobenega predpisa ne izhaja, da bi smel preverjati njeno procesno in vsebinsko pravilnost. To pa ne velja za Sodni svet ob odločanju o pritožbi zoper predsednikovo odločitev.
Stališče Sodnega sveta o vezanosti na oceno sodniške službe bi pomenilo, da je sodno varstvo zoper izpodbijano odločbo, v kateri zaradi tega stališča grajane ocene ni preizkusil, pretirano omejeno. Preizkus bi bil zreduciran le na vprašanje, ali je pravilna odločitev o tožnikovem nenapredovanju glede na oceno sodniške službe, ki bi jo moral Sodni svet sprejeti kot pravilno, čeprav je srž spora ravno v njeni zatrjevani nepravilnosti in čeprav je samostojno ni mogoče izpodbijati kljub temu, da poleg ocene, da sodnik ne ustreza sodniški službi, ocena o neizpolnjevanju kriterijev za napredovanje najbolj poseže v sodnikov položaj in če je vsebinsko napačna, lahko tudi v njegovo neodvisnost.
Sodni svet lahko tudi tedaj, ko odloča o sodnikovi pritožbi zoper odločbo predsednika o (ne)napredovanju, napravi drugačne dejanske in pravne zaključke od tistih, ki so vsebovani v oceni personalnega sveta in morebiti korigirano oceno uporabi pri svoji odločitvi. Če se izkaže, da je pritožba utemeljena, spremeni odločbo predsednika sodišča, ki temelji na neustrezni oceni. Čeprav razlogi za spremembo niso na strani predsednika, pač pa v neustreznosti ocene, ki jo je bil dolžan upoštevati, je to edini način za odpravo njenih učinkov. Ne more pa Sodni svet odločbe predsednika razveljaviti in mu zadeve vrniti v ponovno odločitev, v okviru katere bi ustreznost (posredno izpodbijane) ocene preizkušal slednji sam: zakon mu take pristojnosti (in nasploh prisojnosti ugotavljanja sodnikove strokovne in delovne uspešnosti) ne daje.
Ker prestavitev služnosti v SPZ ni izrecno urejena, prav tako ni izrecno urejeno, kdo nosi stroške v zvezi s tem. Je pa v teoriji zavzeto stališče, da mora lastnik služečega zemljišča plačati tudi vse stroške, ki so povezani s prestavitvijo.
Prestavitev služnostne poti je (načeloma) izključno v interesu lastnika služeče nepremičnine. Zato v tem položaju ni mogoče uporabiti drugega odstavka 219. člena SPZ, po katerem stroške izgradnje poti ali naprav nosi lastnik gospodujoče nepremičnine. Vrednotni temelj navedene določbe je namreč v tem, da je vzpostavitev služnostne poti izključno v interesu lastnika gospodujoče nepremičnine. Gre za primere, ko je pot zaradi ureditve dostopa šele treba zgraditi, vzdrževati ali izboljšati. Stroške prestavitve poti, vključno z zagotovitvijo njene enakovrednosti, pa je mogoče s smiselno razlago tretjega odstavka 219. člena SPZ (ta med drugim upošteva interes lastnika služeče nepremičnine) naložiti zgolj lastniku služeče nepremičnine, saj je to dejanje (načeloma) izključno v njegovem interesu.
Slovenija ni vstopila v pravni položaj nekdanje Jugoslavije glede vseh razmerij z Republiko Italijo, ampak le tistih iz Sporazuma med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Italijansko republiko o definitivnem urejanju vseh medsebojnih obveznosti ekonomske in finančne narave, ki izvirajo iz mirovne pogodbe in sukcesivnih sporazumov, konkretno iz njegovega 1. člena.
Revizija zahtevek, ki ga je revidentka vložila v upravnem postopku, in pomanjkljivo ureditev v ZVojI dejansko utemeljuje z drugimi določbami Pariške mirovne pogodbe, konkretno s 7. točko priloge XIV in točko B 74. člena, ne pa z 8. točko, ki je bila konkretizirana v 1. členu z aktom o nasledstvu notificiranega Sporazuma. Ker s temi revizijskimi navedbami ni bil vzpostavljen dvom v skladnost ZVojI s Sporazumom, niti ta očitno ne izhaja iz določb v tej zadevi uporabljenih predpisov, je neutemeljen revizijski ugovor, da bi moral zakonodajalec v ZVojI urediti vprašanje pridobitve pravice do vojne pokojnine že za obdobje od uveljavitve Pariške mirovne pogodbe dalje.
Odgovor na postavljeno pravno vprašanje (ali je ZVojI v skladu z Ustavo in Sporazumom v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republike Italijo, ker ne ureja pravnega položaja civilnih invalidov vojne, ki so se poškodovali pred 15. 9. 1947 kot italijanski državljani, za čas od 15. 9. 1947) je v okvirih obravnavane revizije torej pritrdilen. Zato Vrhovno sodišče ni prekinilo revizijskega odločanja in ni začelo postopka za oceno ustavnosti ZVojI (156. člen Ustave), ampak je po ugotovitvi, da ostale revizijske navedbe niso bistvene za odločitev, revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.
Inšpektor za ceste bi revidentki lahko naložil odstranitev njenih tabel za oglaševanje, če bi ZCes-1 tudi za te, ki so bile (zakonito) postavljene pred njegovo uveljavitvijo, izrecno določil obveznost pridobitve soglasja iz 97. člena v za to določenem prehodnem obdobju, po neuspešno pretečenem roku pa bi predvidel inšpekcijsko ukrepanje. A kot pojasnjeno, v zakonu takih določb ni.
Za presojo zakonitosti postavitve revidentkinih oglasnih tabel v varovalnem pasu občinske ceste je treba uporabiti zakon, veljaven v času postavitve, to je ZJC, in ne kasnejšega ZCes-1.