Drugi odstavek 20.f člena ZVrt občini ne daje zakonskega pooblastila, da v svojem podzakonskem aktu (odloku) določi kot dodatni pogoj za vpis v vrtec, da ima otrok skupaj s starši ali z enim od staršev stalno prebivališče na območju občine. Tako pooblastilo občini tudi iz drugih zakonskih določb, ki urejajo pristojnosti občin glede urejanja predšolske vzgoje, ne izhaja, tega tudi revidenta ne zatrjujeta.
Drugi odstavek 20.f člena je le ena izmed določb tega člena, ki ureja enoten vpis v vrtce na območju občine (tak je tudi naslov člena) in sploh ne ureja sprejema v vrtec. Sprejem v vrtec (vključno s pogoji, pooblastilom za določitev kriterijev in zakonsko opredelitvijo nekaterih prednostnih kriterijev) je urejen v 20. členu, postopek odločanja in oblikovanje prednostnega vrstnega reda za sprejem v vrtec pa v 20.a in 20.b členu. Povsem jasno je torej, da se 20.f člen nanaša le na tiste posebnosti, ki so povezane s specifiko enotnega vpisa v vrtce, ki ga sicer, če ne gre za tak vpis, določa tretji odstavek 20. člena ZVrt. Zato se tudi pooblastilo iz te določbe lahko nanaša le na urejanje teh posebnosti, tj. vodenje in izpeljavo postopka enotnega vpisa otrok v vrtec, ob upoštevanju vseh drugih določb tega zakona.
Zgolj zgolj besedna zveza "pod pogoji", tj. le en fragment besedila iz drugega odstavka 20.f člena ZVrt, ne more biti podlaga za razlago, po kateri bi že ta del besedila pomenil, da ima občina v primeru enotnega vpisa zakonsko pooblastilo tudi za prosto določanje pogojev tako za vpis kot za sprejem v vrtec. Tudi pri jezikovni razlagi je namreč treba upoštevati celotno besedilo določbe in ne le tisti njen del, ki bi utemeljeval želeno razlago. Nenazadnje je obravnavano pooblastilo za določitev posebnosti enotnega vpisa v istem stavku nedvoumno omejeno z upoštevanjem določb tega zakona. Iz teh pa ne izhaja možnost, da bi občina določila take pogoje za sprejem, ki bi onemogočile že vpis otroka in njegovo uvrstitev v prednostni vrstni red oziroma v centralni čakalni seznam, če je ta v primeru enotnega vpisa v vrtce oblikovan.
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi predloga tožeče stranke, da naj opravi glavno obravnavo, obrazložilo s tem, da naj bi bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno in da naj bi bili pred toženo stranko izvedeni vsi dokazi – da lahko torej v predmetnem sodnem sporu sodišče odloči na podlagi navedb tožnice v tožbi in navedb toženke v odgovoru na tožbo ter dokumentov upravnega spisa (316. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar pa je temeljni (zakonski) razlog za neopravo glavne obravnave v tem, da je dejansko stanje med strankama nesporno, ne pa v tem, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno za sodišče.
Upravno sodišče RS je zavrnitev glavne obravnave posredno povezalo z zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov tožeče stranke. Res je, da je glavna obravnava namenjena predvsem izvajanju dokazov; vendar pa je na splošno namenjena zagotavljanju pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave RS) oziroma zagotavljanju pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP)).
V konkretnem primeru je tožnica v postopku sodnega varstva ponavljala dejstva in dokazne predloge, glede katerih v upravnem postopku očitno ni bila slišana, prav tako ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, s čimer je bila očitno ogrožena njena pravica do izjave. Glavna obravnava je namreč tudi v upravnem sporu osrednje procesno dejanje, na katerem se mora poleg ugotavljanja dejanskega stanja odviti tudi celotna razprava o dejanskih in pravnih navedbah strank, ki jih mora usmerjati Upravno sodišče skladno z načeli odprtega sojenja. Glavna obravnava ima tudi v upravnem sporu svojo temeljno funkcijo sojenja: obravnavati in razrešiti, kar je med strankama spornega, v neposrednem in javnem postopku pred Upravnim sodiščem.
Brez oprave glavne obravnave sodišče ne more sprejeti ustavnoskladne in zakonite odločitve, če mora poprej pravilno ugotoviti upoštevna, med strankama sporna dejstva glede na okoliščine primera. Glavno obravnavo pa je treba opraviti tudi takrat, kadar obstaja potreba po tem, da se preveri pravilnost že ugotovljenega dejanskega stanja.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali sta obe sodišči v okoliščinah konkretnega primera ustrezno uravnotežili tožničino pravico do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) s toženkino pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave RS) ter s toženkino pravico do osebnega dostojanstva (35. člen Ustave RS), ko sta presodili, da je bilo protipravno ravnanje toženke, ko je hudo prizadeta zaradi smrti svoje psičke na tožnico (preko njenega novega delodajalca) naslovila očitke kot so: lažnivka, morilka, arogantna oseba brez čustev, slabič, neljubitelj živali in podobno, ter s tem, ko je fotografijo tožnice (s pripisom "L." in "K. zaradi prevelikega odmerka zdravil psička po treh dneh poginila") po pošti poslala še stricu tožnice A .L. in drugim (so) vaščanom tožnice ter nekaterim veterinarskim ambulantam po Sloveniji, ter s tem, ko je po telefonu poklicala tožničinega strica A. L. (misleč, da je oče tožnice) in ga zgolj spraševala po tožnici,
- ali sta obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker sta šteli, da ni pomembno, ali je imela toženka utemeljen razlog verjeti, da je tožnica kot veterinarka odgovorna za smrt njene psičke zaradi nepravilnega zdravljenja in je to vplivalo na toženko, da se je proti tožnici ostro izražala,
- ali je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 1.500,00 EUR v okoliščinah konkretnega primera pravilno odmerjena.
Ker je bil toženkin dokazni predlog za postavitev izvedenca grafologa primeren za dokazovanje neresničnosti podatkov na vročilnici, popoln in substanciran, bi njegova izvedba lahko imela vpliv na odločitev sodišča. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca grafologa je sodišče druge stopnje kršilo toženkino pravico do izvedbe predlaganega dokaza iz 22. člen URS.
Dejstvo, da pridobivanje dobička ni osrednji cilj poslovanja zavoda, ni razumen razlog, ki bi utemeljeval različno davčno obravnavo pripojitve zavodov, ki opravljajo (tudi) pridobitno dejavnost, in gospodarskih družb. Nepridobiten namen delovanja za zavod kot davčnega zavezanca sam po sebi ni bistven, saj v ničemer ne spreminja njegovih obveznosti do davčnega organa glede pridobitnega dela dejavnosti, v katerem zavod skupaj z drugimi davčnimi zavezanci konkurira na trgu.
S statusnopravnega vidika je transakcija pripojitve zavoda enaka pripojitvi gospodarske družbe. Prvi odstavek 48. člena ZDDPO-2 je zato treba ustavnoskladno razlagati tako, da se nanaša tudi na združitve in delitve zavodov. Tovrstnih statusna preoblikovanja se izvedejo po enakih pravilih in z enakimi statusnopravnimi posledicami kot združitve gospodarskih družb. Zato ni videti razumnega razloga za njihovo drugačno davčno obravnavo zgolj zaradi različnih pravnoorganizacijskih oblik udeleženih pravnih oseb. Posledično je treba pojma prevzemne in prenosne družbe, ki ju zakon uporablja v nadaljevanju poglavja, razlagati tako, da se nanašata tudi na prevzemni in prenosni zavod.
Zavodu je torej v zvezi s pridobitno dejavnostjo treba priznati nevtralno davčno obravnavo, če izpolnjuje vse zakonsko predpisane pogoje (glej tudi 50. člen ZDDPO-2).
OT glede vrednosti obravnavanega predmeta napotuje na uporabo vrednosti predmeta, ki jo navedejo stranke oziroma udeleženci v postopku, v katerem se odloča o predmetu (podrejeno na način iz četrtega odstavka 4. člena OT). Na podlagi tega je mogoče sklepati, da bi bila zadeva v upravnem postopku ocenljiva, če bi se v tem postopku določala oziroma ugotavljala vrednost spornega predmeta. A Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne določa, da se v upravnem postopku za namen odločanja o stroških postopka zaradi uporabe OT ali za drug namen ugotavlja vrednost spornega predmeta, niti, kako naj se ugotavlja. Omenjeni zakon pojma spornega predmeta in ocenljive zadeve sploh ne pozna. Ne glede na to upravnosodna praksa priznava izjemo v primerih, kadar vrednost pravice ali obveznosti, o kateri se odloča v upravnem postopku, izhaja iz odločbe. To je tudi okoliščina, na kateri temelji izpodbijana sodba in ji revidentka ne oporeka – da vrednost spornega predmeta iz odločbe o razlastitvi ne izhaja.
Ustava priznava premoženjski (vrednostni oziroma denarni) vidik lastninske pravice in lastniku kot razlastitvenemu zavezancu zagotavlja varstvo njegovega premoženjskega področja. Vendar to za uporabo OT v razlastitvenem postopku kot ocenljivi zadevi ne zadošča, saj noben predpis ne določa, kako naj se uporabi OT v primerih, ko vrednost ni razvidna iz odločbe, čeprav gre za odločanje o premoženjski pravici. Glede na navedeno bi lahko le OT določila posebna pravila za ocenjevanje razlastitvenih zadev, a jih ne.
Po obrazloženem je neutemeljeno revizijsko stališče, da bi moral upravni organ ugotoviti vrednost razlaščenih zemljišč in da je podlaga za to lahko ponudba razlastitvenega upravičenca ali posplošena vrednost nepremičnin v evidencah GURS. OT za tako ocenjevanje ne daje podlage, zato bi odločitev zanj in za način, kako naj se izvede, pomenila samovoljo upravnega organa, ki bi vodila v neenako uporabo OT in s tem neenako obravnavo razlastitvenih zavezancev pri odmeri stroškov postopka. Zaradi tega je tudi nepomembno, ali je moral razlastitveni upravičenec pred vložitvijo predloga za razlastitev zavezancu (revidentki) vročiti ponudbo za odkup nepremičnine.
Odločanje o razlastitvi v upravnem postopku je odločanje v neocenljivi zadevi, zato je pri povračilu stroškov razlastitvenemu zavezancu treba nagrado odvetnika odmeriti na podlagi druge alineje 1. točke tarifne številke 28 OT, ki se nanaša na neocenljive zadeve. Na to ne more vplivati revizijska primerjava med razlastitvijo in klasičnim obligacijskim odškodninskim postopkom, ker da gre v obeh primerih za dvofazno odločanje, ki tvori neločljivo celoto. Gre namreč za odločanje, ki se opravi v različnih postopkih na podlagi različne procesne ureditve v različnih zakonih (ZUP in ZPP).
Revizijske navedbe v bistvenem odpirajo vprašanja, ki se nanašajo na vsebino OT v smislu primernosti obstoječega cenika odvetniških storitev. To po vsebini pomeni očitek o podcenjenem odvetniškem delu v upravnih postopkih, ki pa je v prvi vrsti namenjen odvetniški zbornici, ki sprejema odvetniško tarifo, in ne sodišču, saj neustreznost tarife ne pomeni njene nezakonitosti.
Povzetek instantno zbranih vaških govoric v spornem članku, ki prikazujejo popačeno sliko o "slabem jabolku" v vasi, ni ničesar prispeval k razpravi o motivih, povodu ali ozadju dejanja in s tem k razumevanju dogodka. Cilj takega navidezno informativnega novinarskega diskurza je s "pikantnimi" podrobnostmi pritegniti bralca oziroma kupca časopisa, zato ne more biti v javnem interesu.
Pri presoji prepoznavnosti osebe se ne uporablja merilo povprečnega razumnega bralca, temveč je odločilno, ali je bila oseba vsaj za del bralstva oziroma naslovnikov prepoznavna. Zadošča, če osebo prepozna določena skupina ljudi, ki je zaradi svojega posebnega védenja o osebi, o kateri se poroča, v položaju, ki ji omogoča prepoznavo.
Zahtevo po oblikovanju konkretnega prepovednega zahtevka je treba razlagati tako, da se ta nanaša na vsebino dejanja, ki ga je treba opustiti, in ne na konkretno formulacijo v posamičnem primeru. Zahtevek je lahko do določene mere pomensko odprt, saj bi sicer toženka svojo obveznost zlahka zaobšla tako, da bi isto sporočilo javnosti posredovala z uporabo drugih izrazov.
Predlagateljica je bila s pritožbeno odločitvijo, temelječi na vsebinskih razlogih, prikrajšana za pravico do korektnega sodnega varstva, obenem pa je pritožbeno sodišče preseglo meje preizkusa sklepa prve stopnje, ki v izreku ni vseboval vsebinske odločitve o zahtevku. Onemogočeno ji je bilo, da bi lahko vsebinske razloge sodišča druge stopnje učinkovito izpodbijala s pritožbo oziroma se do njih vsebinsko opredelila ter ji je bila s tem onemogočena vsebinska presoja predloga v okviru zakonsko določenega dvostopenjskega postopka (tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic oz. pravice do izjave iz 22. člena URS).
Položaj športnikov invalidov in neinvalidov je v bistvenem enak v smislu njihovega delovanja kot udeležencev športnih tekmovanj na (para)olimpijski ali na svetovni ravni v (para)olimpijskih športih, na katerih dosegajo odličja, torej v smislu, kot navaja revident, da so klasične olimpijske discipline in paraolimpijske discipline "olimpijske". Zato se utemeljeno zavzema za razlago prve alineje prvega odstavka 3. člena ZDPIDŠ, v okviru katere pojem "olimpijski" pri svetovnih prvenstvih vključuje tudi športe z olimpijskih iger športnikov invalidov.
Dodatek k pokojnini je namenjen tudi zagotavljanju dostojnega življenja upokojenega športnika, ki si je večji obseg pravic, kot bi mu šle le na podlagi pokojninskega zavarovanja, dodatno pridobil s svojim izjemnim delom na področju športa. Doseganje tega cilja pa športnikom invalidom ne sme biti onemogočeno samo zato, ker se ne morejo udeleževati svetovnih prvenstvev v športih, v katerih se tekmuje na olimpijadi Mednarodnega olimpijskega komiteja, posredno torej zaradi osebne okoliščine (invalidnosti), saj bi bilo to v nasprotju s prvim odstavkom 14. člena Ustave.
Revident kot dobitnik medalj na svetovnem prvenstvu v golbalu, ki je olimpijska kolektivna športna panoga na paraolimpijskih igrah, izpolnjuje kriterij uvrstitve in ranga tekmovanja iz prve alineje prvega odstavka 3. člena ZDPIDŠ.