Za presojo pravnega interesa ni bistveno, ali je tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 v ponovljenem postopku izdala nov upravni akt. Vendar v obravnavanem primeru revidentka v ponovljenem postopku ni izdala novega upravnega akta, temveč je postopek odločanja o razrešitvi tožnika s položaja direktorja NPU ustavila, kar sama tudi navaja v reviziji.
Ustavitev postopka pa pomeni, da ta postopek, tj. v konkretnem primeru postopek razrešitve direktorja NPU, v katerem bi bila revidentka vezana na pravna stališča izpodbijane sodbe, ne teče. V taki procesni situaciji torej revidentka nima pravnega interesa za odločanje o reviziji glede vprašanja (ne)zakonitosti tožnikove razrešitve.
Na pravni interes za odločanje o reviziji v tem upravnem sporu ne morejo vplivati odločitve vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije o obnovi postopka javnega natečaja za direktorja NPU, odpravi odločbe o tožnikovem imenovanju na ta položaj ter ustavitvi upravnega postopka posebnega javnega natečaja. Kljub temu, da gre za isto osebo (tožnika), gre za drug postopek. Revizija, vložena v postopku razrešitve namreč ne more biti pravno sredstvo za utemeljevanje zakonitosti revidentkine odločitve, sprejete v drugem postopku.
Prejemnik trajne denarne socialne pomoči pridobil lastnost zavarovanca po ZZVZZ in upravičenje do kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje z dnem izdaje odločbe CSD. Čim je o lastnosti zavarovanca in priznanju pravice do plačila prispevkov pravnomočno odločeno, pa zavarovancu za isto obdobje ni mogoče nalagati plačila istih prispevkov, razen če je pravnomočna odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave).
Treba je razlikovati med samo vključitvijo v obvezno zavarovanje, na podlagi katere se šele pridobi pravno varovan status zavarovanca, in spremembo podlage že obstoječega zavarovanja, oziroma spremembo pravno varovanega statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja. V prvem primeru je treba upoštevati zakonske določbe o obvezni vključitvi v zavarovanje, če je izpolnjena katera od v zakonu opredeljenih dejanskih podlag (torej ex lege vključitev v zavarovanje), ki se lahko ugotavlja tudi za nazaj vse od nastopa zakonite podlage. Ko pa gre za spremembo podlage istega zavarovanja, dejansko pride do spremembe že pridobljenega pravno varovanega statusa, v katerega lahko nosilec obveznega zavarovanja po uradni dolžnosti posega le za naprej.
Glede na navedeno je pomembno, kaj je bila podlaga za revidentovo vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje, saj je od tega odvisen odgovor na vprašanje, kdo je bil zavezanec za plačevanje prispevkov oziroma ali je bil revident, kot trdi, upravičen do njihovega kritja. Zato je v obravnavani zadevi za nastanek revidentove obveznosti obračuna in plačila prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu, o čemer je odločal davčni organ, pomemben njegov status zavarovanca po ZZVZZ (in ne po ZPIZ-1) v relevantnem časovnem obdobju in s tem povezane odločbe CSD.
Ker Upravno sodišče ni presojalo, kaj je z upravičenostjo kritja prispevkov v obdobju prejemanja denarne socialne pomoči, je tudi preuranjeno zavrnilo revidentov tožbeni ugovor o kršitvi varstva legitimnih pričakovanj na podlagi stališča, da so lastniki družb, ki v družbi opravljajo poslovodno funkcijo in niso zavarovani na drugi podlagi, zavezani za plačilo obveznih prispevkov. Glede na navedeno je odgovor na prvo vprašanje – ob predpostavki izkazanosti v tožbi zatrjevane okoliščine o upravičenosti kritja stroškov na podlagi odločb CSD – pritrdilen.
Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 ni dopuščala uveljavljanja ugovora absolutnega zastaranja po posameznih virih oziroma vrstah nenapovedanih dohodkov.
Obrazloženo pa ne pomeni, da je davčnemu zavezancu v postopku odmere davka od nenapovedanih dohodkov odvzet ugovor (absolutnega) zastaranja. Treba je namreč upoštevati, da je davek od nenapovedanih dohodkov samostojna vrsta davka, zato je lahko predmet ugovora (absolutnega) zastaranja (le) kot celota.
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je (tedanja) določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 v celoti uredila posebno vrsto davka (podvrsto dohodnine), s katerim so se v (samostojnem) postopku davčnega inšpekcijskega nadzora obdavčili nenapovedani dohodki fizičnih oseb. Z njo je bil določen predmet obdavčitve, davčna osnova, davčna stopnja in obdobje, za katero se je lahko postopek odmere tega davka uvedel. Vendar pa z določitvijo časovnega obdobja nadzora, v katerem se je lahko ugotavljala prirast premoženja oziroma potrošnja davčnega zavezanca, po presoji Vrhovnega sodišča ni bil določen specialni (relativni) zastaralni rok za odmero davka od nenapovedanih dohodkov. Pač pa je bila časovna omejitev za vodenje tega postopka na eni strani namenjena omejitvi davčnega organa in varovanju davčnih zavezancev, na drugi strani pa je, ob upoštevanju, da je določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 urejala samostojno vrsto davka, izključevala ugotavljanje vsakega posameznega nenapovedanega dohodka, prejetega v inšpekcijskem obdobju, in obdavčevanje vsakega od njih glede na njegove značilnosti (vrsto dohodka itd.). Posledično je bilo tudi izključeno uveljavljanje ugovora (relativnega in absolutnega) zastaranja pravice do odmere davka od posameznih dohodkov, ki bi bili razkriti šele tekom tega postopka.
Napačna je razlaga nižjih sodišč, da slovensko sodišče o vrnitvi otroka ni moglo ponovno odločati, ker je hrvaško sodišče predlog za vračilo otroka po Haaški konvenciji že zavrnilo. Slovensko sodišče sicer res ni bilo pristojno za odločanje o vrnitvi otroka po Haaški konvenciji, ker po njej vselej odloča sodišče v državi neupravičene premestitve. Bilo pa je pristojno o tem vprašanju odločati po Uredbi, ki pristojnost za meritorno odločanje o starševskih vprašanjih daje sodišču v državi izvora ter "zadnjo besedo” tudi glede vrnitve otroka pridržuje istemu sodišču.
Vrnitev otroka v državo izvora ni nujen predpogoj za meritorno odločanje. Če se otrok še vedno nahaja v državi neupravičene premestitve, je sodišče v državi izvora resda soočeno z večjimi težavami pri pridobivanju dokazov, ki pa zaradi pravosodnega sodelovanja med državami niso nepremostljive.
Pogoj za zavarovanje je obstoj verjetne oziroma pričakovane davčne obveznosti. Sklep za začasno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti je pravni institut, ki je po svoji funkciji enak začasni odredbi. Njegov namen je v odpravi nevarnosti, da bi davčni zavezanec pred izdajo odmerne odločbe oziroma predložitvijo davčnega obračuna spremenil svoje premoženjsko stanje in tako ogrozil učinkovitost poznejše izvršbe. Zavarovanje lahko obsega le tolikšno premoženje, kolikor znaša verjetna davčna obveznost, o kateri teče, kot v obravnavanem primeru, postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem davčni organ odmeri tudi obresti po 95. členu ZDavP-2. Z vidika namena zavarovanja torej razlikovanje med davkom (glavnico) in obrestmi po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljeno, saj gre v obeh primerih za denarno terjatev davčnega organa do davčnega zavezanca, ki nastane na podlagi zakona. Da bi bile obresti v splošnem izključene iz zavarovanja, kot meni revident, ob upoštevanju namenske razlage spornih zakonskih določb torej ne izhaja.
Pojem davčne obveznosti po tretjem odstavku 111. člena ZDavP-2 (zavarovanje izpolnitve in plačila davčne obveznosti) obsega poleg davka (glavnice) tudi obresti, obračunane v postopku davčnega nadzora (95. člen ZDavP-2).
Upravni spis ne postane del sodnega spisa že s predložitvijo spisa Upravnem sodišču, zato mora Upravno sodišče v sodni spis v nadaljnjem teku postopka vključiti (le) tiste listine iz upravnega spisa (oziroma kopije teh listin), ki jih je uporabilo v upravnem sporu. To in ustrezno zagotovljena možnost seznanitve s siceršnjo vsebino upravnega spisa tudi v postopku pred toženo stranko (vključno z morebitnim prepisom listin), lahko zadosti potrebam po uresničevanju pravice strank do kontradiktornega sodnega postopka. Seveda pa mora sodišče ob izbranem načinu seznanitve tožeče stranke z upravnim spisom upoštevati, da ne sme biti prizadeta njena možnost, da v upravnem sporu pravočasno in učinkovito podaja svoje navedbe in predlaga dokaze.
Glede na navedeno iz zakona ne izhaja dolžnost sodišča v upravnem sporu, da posreduje celoten upravni spis tožeči stranki, kot to splošno urejajo določbe ZPP glede posredovanja vlog in drugih listin, ki jih je vložila ena stranka sodnega spora, nasprotni stranki. Opustitev takega posredovanja zato ni sama po sebi že bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.
Strankam mora biti zagotovljena enakopravna možnost predlaganja dokazov v upravnem sporu in morajo zanje veljati enaka pravila glede izvajanja dokazov, saj ne ZUS-1 ne ZPP med njimi ne razlikujeta. Glede na naravo upravnega spora zoper upravni akt (po 2. členu ZUS-1) je pri tem treba upoštevati, da je smiselno enako kot druge navedbe tožene stranke (npr. v odgovoru na tožbo) treba upoštevati tudi stališča, ki jih je tožena stranka sprejela v aktih, ki so predmet presoje v upravnem sporu bodisi na prvi, bodisi na drugi stopnji upravnega odločanja. Enako velja tudi za dokaze, na katere se navedeni akti opirajo, ki pa morajo biti v teh aktih enako jasno opredeljeni oziroma substancirani, kot se to zahteva za dokazne predloge nasprotne (tožeče) stranke.
V primeru pomanjkljive substanciranosti dokaznih predlogov je Vrhovno sodišče že poudarilo dolžnost Upravnega sodišča, da mora strankam v upravnem sporu omogočiti odpravo navedene pomanjkljivosti.
Od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da v tožbi izkaže verjetnost napačne ugotovitve dejanskega stanja, temveč mora zgolj utemeljiti verjetnost obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov, ki presega golo zatrjevanje, kar pomeni, da mora predlog za izvedbo teh dokazov ustrezno substancirati. Zato je utemeljen ugovor, da je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka že s tem, ker Upravno sodišče kljub ugotovitvi, da dokazi niso bili ustrezno substancirani, revidentu ni omogočilo, da bi tako pomanjkljivost odpravil.
Za presojo zakonitosti postavitve revidentkinih oglasnih tabel v varovalnem pasu državne ceste (v naselju) je treba uporabiti zakon, veljaven v času postavitve, to je ZJC, in ne kasnejšega ZCes-1.
Stališče, po katerem bi bilo za odločitev v konkretnem primeru določilno, ali je revidentka pridobila ustrezno soglasje po ZCes-1, bi bilo pravilno le ob ugotovitvi, da revidentka že pred uveljavitvijo tega zakona ni imela ustreznega soglasja po ZJC, ali pa je to, če je bilo dano za določen čas, prenehalo. To je bilo med strankama sporno, saj je revidentka obstoj takega soglasja utemeljevala s sklicevanjem na pogodbo, ki jo je njen pravni prednik sklenil z občino.
Res je, da ni bilo spora o tem, da revidentka nima soglasja direkcije, a je obstajal spor o tem, ali to soglasje za izkazovanje legalnosti obravnavanih objektov sploh potrebuje. Revidentka je svojim trditvam, da je za te objekte pridobila vsa potrebna soglasja kot dokaz predlagala več listin in zaslišanje revidentkinega zakonitega zastopnika. Upravno sodišče pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da revidentka tudi v času postavitve oglasnih tabel ni imela potrebnega soglasja in presojalo (ne)relevantnost vsebine pogodbe, na katero se je revidentka sklicevala v zvezi s tem. To pomeni, da je preverjalo pravilnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovil upravni organ. Če pa je ravnalo tako, je bilo dejansko stanje očitno sporno. Že zato Upravno sodišče ne bi smelo odločiti brez glavne obravnave. S tem je kršilo določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1.
Finančne sankcije, vezane na poslančev izstop iz politične stranke ali njene poslanske skupine v času mandata, prekomerno posegajo v svobodni mandat poslanca. Strankarska poslušnost in pripadnost poslanca za čas njegovega mandata ne more biti stvar pogodbenega urejanja, zlasti ne pod pretnjo civilnih - finančnih posledic oziroma obveznosti. Določilo 7. člena pogodbe o kandidaturi zato nasprotuje prvemu odstavku 82. člena URS in je nično (prvi odstavek 86. člena OZ).