Smrt enega od pogodbenikov najemnega razmerja (bodisi najemodajalca bodisi najemnika) praviloma, torej če ni drugače dogovorjeno, ne vpliva na veljavnost pogodbenega razmerja in se ta nadaljuje z dediči umrlega pogodbenika (618. člen OZ). Enako izhaja že iz splošnega pravila, vsebovanega v 334. členu OZ, ki določa, da pogodbeno razmerje s smrtjo ne preneha, razen če gre za razmerje, sklenjeno glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank. Pri zakupu (najemu) običajno takšni (osebni) elementi niso izpolnjeni in se pravno razmerje v okviru univerzalne sukcesije zato praviloma prenaša. Takšno – običajno, neosebno – je bilo tudi obravnavano najemno razmerje, zato je pravico najema spornega zemljišča toženec podedoval po očetu (najemniku).
Odločanje brez glavne obravnave v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, ugotovljenemu v upravnem postopku, čeprav le z morebiti nedovoljenimi novimi navedbami in novimi dokazi, krši strankino pravico do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. Na njej mora biti namreč odločeno o celotnem dokaznem gradivu.
Ker je bilo dejansko stanje, na katerem temelji odločitev davčnega organa o dodatni odmeri davka, sporno, tožnik pa je v tožbi predlagal izvedbo dokazov v svojo korist, sojenje brez glavne obravnave, razen v primerih iz prve ali tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ni dopustno. Tudi presoja, da pogoji za izvedbo predlaganih dokazov niso izpolnjeni, po stališču Vrhovnega sodišča ne more biti razlog, zaradi katerega bi sodišče v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, lahko odreklo izvedbo glavne obravnave.
Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz v tožbi povzetega razgovora s tožnikom (katerega vsebine toženka ne prereka) ni mogoče razbrati, da v obravnavanem primeru nista bili prav okoliščini, povezani s tožnikovo starostjo in dejstvom treh zaporednih mandatov tisti, ki sta bili odločilni razlog za tožnikovo neizbiro za mesto predsednika sodišča, Vrhovno sodišče ne more preizkusiti, ali je bil obravnavani izbirni postopek (ne)pošten.
Drži, da imajo člani Sodnega sveta zaradi diskrecijske pravice organa, katerega člani so, zelo široke možnosti pri zastavljanju vprašanj kandidatom; zastavljajo jih lahko tudi izven podatkov, ki izhajajo iz spisovnega gradiva, saj le na tak način lahko pride do izraza ustavna vloga Sodnega sveta v pravosodnem sistemu. Toda povsem brez omejitev pri zastavljanju vprašanj člani Sodnega sveta vendarle niso.
Ne starost kandidata ne število (zaporednih) predsedniških mandatov nista izrecno zapisana kot pogoja za predsedniško kandidaturo, a je del diskrecijske pravice Sodnega sveta tudi razprava o vprašanjih, ki so izven vsebine, ki jo nudi zbrano pisno gradivo, in tudi izven presoje formalnih pogojev za kandidaturo. Če bi ne bilo tako, bi bila vloga Sodnega sveta pri imenovanju predsednikov sodišče izvotljena in zmanjšana na uradnikovanje. Po oceni Vrhovnega sodišča člani Sodnega sveta zato kandidatom lahko zastavljajo tudi vprašanja o smiselnosti/primernosti (večkratne) ponovitve mandata, ne glede na to, da zakonske omejitve ni, in to celo v primerih, povezanih s kandidatovo/kino starostjo; če bi šlo, na primer, za kandidata/ko, za katerega/o je bilo v času odločanja Sodnega sveta jasno, da glede na svojo starost ne bo mogel dokončati mandata zaradi zakonske omejitve prenehanja sodniške službe, na katero je vezana tudi predsedniška funkcija. Toda obravnavani primer ni tak. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz v tožbi povzetega razgovora s tožnico (katerega vsebina za toženo stranko ni sporna) ni mogoče razbrati, da v okoliščinah obravnavanega primera vprašanji članice Sodnega sveta o "času za menjavo" in "mlajši krvi" nista bili razlog za tožničino neizbiro za mesto predsednice sodišča, Vrhovno sodišče ne more presoditi, da obravnavani izbirni postopek ni bil nepošten.
Ustavni pomen neodvisnosti sodstva, kljub posebnostim postopka imenovanja predsednika sodišča in diskrecijskega načina odločanja, od (članov) Sodnega sveta terja, da z zadostno obrazložitvijo odločitve ne le kandidata ampak tudi javnost prepričajo o spoštovanju meja diskrecijskega odločanja, poštenosti postopka in enakem obravnavanju, kar je tudi bistvo načela vladavine prava iz 2. člena Ustave v zvezi z 157. členom Ustave.
Priposestvovanje je klasičen institut stvarnega prava, ki naj premosti vrzel med zunajknjižno resničnostjo in zemljiškoknjižnim videzom. Njegova umeščenost v pozitivno pravo mora biti takšna, da je zagotovljeno ustrezno ravnovesje tako med specialnimi načeli zemljiškoknjižnega prava kot med splošnimi civilnopravnimi načeli stvarnega in obligacijskega prava (načelo vestnosti in poštenja - 5. člen OZ). Zagotovljeno mora biti varstvo poštenih, tretjih oseb (prek načela zaupanja v zemljiško knjigo - 10. člen SPZ), hkrati pa mora sama ustanova pridobitve lastninske pravice temeljiti tudi na pravnih vrednotah in ne predstavljati zgolj pretvorbe dejanskega v pravno.
V vsem zgodovinskem razvoju so bile upoštevne tako časovne prvine (dolgotrajna posest) kot vrednotne prvine, ki se odražajo v zavesti in ravnanju obeh udeležencev (tako posestnika na eni kot v zemljiško knjigo vpisanega subjekta na drugi strani). Njuno ravnanje je treba presojati prav v luči temeljnih načel (skrbnosti ter vestnosti in poštenja). Presoja obeh ravnanj je pogosto tudi soodvisna in se pozitivnopravno (preprosto rečeno: silogistično) nazadnje izkristalizira prek materialnopravne presoje dobre vere - ki je, kot je bilo že pojasnjeno, nujen pogoj za priposestvovanje v sodobnem pravu. Presoja skrbnosti ravnanja ter presoja, ali je bilo neko ravnanje skladno z načelom vestnosti in poštenja, se skozi čas - glede na družbene razmere - spreminja. Ta sprememba je še posebej očitna, če primerjamo čas pred in po uveljavitvi ključnih pravnih aktov s tega področja. To so Ustava RS, ZZK in SPZ.