Po presoji Vrhovnega sodišča je sporni pogoj (ne)obstoj pravde, kot je določen v obravnavani zadevi sofinanciranaj iz javnih sredstev, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
Določitev takega pogoja naj bi bila brez dvoma v javnem interesu – da se javna sredstva racionalno in gospodarno uporabljajo, da se uresničuje načelo zaupanja javnosti in podpira finančna disciplina, vendar je po presoji Vrhovnega sodišča ta pogoj očitno nerazumen, ko se nanaša na prijavitelje, ki imajo v teku pravdo z ministrstvom ali agencijo v zvezi s prijavo na (katerikoli) javni razpis ali v zvezi z izvajanjem (katerekoli) pogodbe o sofinanciranju iz javnih sredstev, v kateri nastopajo kot tožniki. Že samo vložena tožba zoper prijavitelja namreč ni razumen razlog za izločitev, saj bo o njej moralo odločiti za to pristojno neodvisno sodišče. Sporni kriterij tako dejansko temelji na domnevi, da že zgolj vložena tožba glede tega, ali so bila javna sredstva, pridobljena na podlagi javnega razpisa, upravičeno uporabljena ali ne (torej še pred pravnomočno odločitvijo sodišča, ki je edino pristojno za odločanje o tem) pomeni njihovo neupravičeno uporabo. To pomeni, da na razpisu ne morejo sodelovati tudi tisti, zoper katere je tožbo vložila država in bi bilo kasneje pravnomočno ugotovljeno, da so ravnali v skladu z razpisom, da so sredstva porabili v skladu z namenom razpisa in pod pogoji razpisa.
Upravno sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, s tem ko je ugotavljalo dejansko stanje z vpogledom v drug spis in sodbo, čeprav ni razpisalo glavne obravnave, revidentu pa ni dalo možnosti, da bi se o izvedbi tega dokaza izjavil. Ker je pravica do izvajanja dokazov varovana z 22. členom Ustave, je njeno kršitev poleg primerov, določenih v tretjem odstavku 75. člena ZUS-1, treba opredeliti kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka upravnega spora.
Revizijsko stališče, da je pravno nepomembno, ali je "obdolženec bežal pred organi kazenskega pregona", ali pa je "bežal pred oškodovancem kaznivega dejanja", češ da gre v obeh primerih za "obdolženčevo subjektivno dojemanje okoliščin in razlogov, ki so pri njem povzročili odločitev za beg in povračili razlog begosumnosti", je že v izhodišču napačno. Temelji namreč na premisi, da je vsakršen razlog, zaradi katerega je odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti, hkrati že "nedovoljeno ravnanje" obdolženca - saj da sicer iz tega razloga pripor sploh ne bi bil odrejen. Posplošenje takega stališča bi pomenilo, da v primerih, ko je bil pripor odrejen iz razloga begosumnosti, obdolženec nikoli ne bi bil upravičen do odškodnine po prvi točki prvega odstavka 542. člena ZKP. Standard "nedovoljenega ravnanja" iz tretjega odstavka tega člena bi bil namreč izpolnjen že s samim pripornim razlogom (begosumnost).
Čeprav toženki ni mogoče očitati, da je ravnala diskriminatorno (prvi odstavek 14. člena Ustave), iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnika obravnavala različno od drugih članov, ki so se znašli v enakem položaju, za kar ni imela stvarnega razloga – ravnala je samovoljno.
Toženkino samovoljno ravnanje pomeni kršitev tretjega odstavka 2. člena Zdru-1 in drugega odstavka 14. člena Ustave
Sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je svojo odločitev o temelju odškodninske odgovornosti druge toženke zaradi imisij (hrupa zaradi avtoceste) utemeljilo na podlagi tretjega odstavka 133. člena OZ in ne 26. člena Ustave RS.
Težišče spora mora biti na presoji vseh mogočih ukrepov obeh strani ter na tehtanju nasprotujočih si interesov.
Sporna javna dražba ni potekala povsem običajno: sodišče je odredilo odmor (na predlog enega izmed dražiteljev) neposredno po tem, ko je toženka po začetku javne dražbe ob 11.28 ponudila izklicno (najnižjo) ceno, torej že pred tem, ko bi drugi dražitelji oddali svojo ponudbo. Potek dražbe, ko je eden od več dražiteljev ponudil najnižjo (izklicno) ceno, je bil pričakovan in ni mogel biti presenečenje za nikogar. Izhajajoč iz namena odmora med javno dražbo, katerega namen je razmislek, zlasti o ponudbi višje cene (pooblaščenec dražitelja na primer lahko v tem času pridobi navodila dražitelja), je odmor logičen, ko je cena že pomembneje zvišana - tedaj ponudnik v resnici potrebuje nekaj minut za odločitev, ali naj ponudi (še) višjo ceno.
Sporno dogajanje v povezavi z dejstvom, da po odmoru nihče od dražiteljev ni ponudil višje cene, sicer ni neposredni dokaz o nezakonitem dogovarjanju med (vsaj nekaterimi) dražitelji v času odmora, lahko je le indic, na podlagi katerega bi sodišče v povezavi z neposrednimi dokazi ali z drugimi indici sklepalo o resničnosti tožničinih trditev o dogovoru med ponudniki. Edini neposreden dokaz za dokazovanje tega pravno pomembnega dejstva bi bilo zaslišanje tistih, ki so pri tem dogovarjanju sodelovali, torej ponudnikov na sporni dražbi. Prav njihovo zaslišanje (razen zaslišanje osebe, ki je dražila za toženko) pa je predlagala tožnica. To je od sodišča prve stopnje zahtevalo previdnost in posebno preudarnost pri odločanju, katere dokaze bo izvedlo oziroma izvedbo katerih dokazov bo zavrnilo.
Nižji sodišči sta tožničine trditve o domnevnem dogovarjanju med dražitelji prestrogo ocenili kot pavšalne. Nepravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje o nesubstanciranosti dokaznega predloga z utemeljitvijo, da tožnica ni zatrjevala, kakšen naj bi bil dogovor med dražitelji. Tožnica je namreč navedla, na podlagi katerih okoliščin sklepa, da je med dražitelji prišlo do dogovora in posledično usklajenega ravnanja, zato je bila sporna nepremičnina kupljena za veliko nižjo ceno, kot bi bila sicer, če bi se dražba nadaljevala brez odmora. To logično predpostavlja, da so se dražitelji dogovorili, da bo nepremičnino kupila toženka po najnižji (izklicni) ceni. Ker tožnica na dražbi ni bila prisotna, ji bolj natančna vsebina morebitnega dogovora med dražitelji ni mogla biti znana.
Zahteva po substanciranosti mora biti v sorazmerju z možnostjo stranke do dostopa informacij. S tem ko je sodišče prestrogo razlagalo tožničino dolžnost glede trditvenega bremena, ji je naložilo nesorazmerno breme, ki ga objektivno gledano in kljub dolžni skrbnosti sploh ni mogla izpolniti. Postavljena je bila v položaj, ko je bilo na njej dokazno breme, a ji je bila hkrati odvzeta realna možnost, da svoje trditve dokaže.
Ob upoštevanju posebne narave notarskega zapisa kot izvršilnega naslova se s spremembo 71. člena ZIZ omogoča odlog izvršbe na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti v primerih, ko dolžnik potrošnik vloži tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, pri tem pa se ne odstopa od načela stroge formalne legalitete. Sodišče mora postopek s tako tožbo izvesti kot prednostno zadevo brez odlašanja. Sodišče varuje dolžnika potrošnika tudi tako, da ga v primerih, ko tožbe še ni vložil in ni očitno, da dolžnik nima izgledov za uspeh s tožbo, na vložitev tožbe napoti, izvršbo pa v tem času odloži.
Stranke absolutno neveljavnih poslov, ki so bili sklenjeni z glavnim namenom (ključnim nagibom) oškodovati upnike, niso imele pravno zavarovanega pričakovanja, da se bodo v primeru, ko stečajni upnik prijavi svojo terjatev v postopek osebnega stečaja nad stečajnim dolžnikom in vloži izbrisno tožbo iz tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP, lahko zanašale na konvalidacijo ničnega pravnega posla. Pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G absolutno neveljaven posel ni mogel konvalidirati.
Presoja, da se v stečajnem postopku lahko vloži tožba iz tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP za izpodbijanje absolutno neveljavnega pravnega posla ali pravnega dejanja tudi v primeru, če se je na dan uveljavitve novele ZFPPIPP-G obdobje izpodbojnosti na temelju predhodno veljavne ureditve ZFPPIPP že izteklo, ni nezdružljiva z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave. Zaščita stečajnih upnikov pred možnimi zlorabami in preprečevanje zlorab sta v javnem interesu. Prepoved zlorabe pravic je bila kot temeljno načelo vsebovana v pravnem redu že pred novelo ZFPPIPP-G.
Rezidentski status se za namen odmere dohodnine v Republiki Sloveniji presoja na podlagi 6. člena ZDoh-2. Je pa v nadaljevanju določena izjema, ko se zavezanec, ki bi se na podlagi 6. člena ZDoh-2 v nekem časovnem obdobju sicer štel za rezidenta Slovenije, v tem času obravnava kot nerezidenta. Pogoj za nastop te fikcije iz 7. člena ZDoh-2 je, da gre za osebo, ki se v relevantnem času po omenjeni mednarodni pogodbi, sklenjeni med Slovenijo in drugo državo, šteje samo za rezidenta te druge države pogodbenice.
Določba 7. člena ZDoh-2 ureja davčni položaj osebe, ki je zaradi življenjskih okoliščin svojemu rezidentstvu po 6. členu ZDoh-2 pridružila rezidentstvo druge države, problem dvojnega rezidentstva pa je bil razrešen po pravilih KIDO. Gre za okoliščine, ki jih je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej, zaradi česar je navedba v izpodbijani sodbi, da status rezidenta po 6. členu ZDoh-2 ne omejuje posameznika pri uveljavljanju pravic po KIDO, pravilna, če se nanaša na zavezanca, ki še ni v položaju ugotovljenega statusa po KIDO, zaradi katere bi se vzpostavila fikcija iz drugega odstavka 7. člena ZDoh-2. Vrhovno sodišče dodaja, da iz te zakonske določbe ob odsotnosti podrobnejših zakonskih pravil, ki urejajo postopek ugotovitve rezidentskega statusa in izdajanja odločb po uradni dolžnosti (kot v obravnavanem primeru), ne izhaja omejitev, da se v okviru ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 ob ustreznih navedbah zavezanca ne bi ugotavljali pogoji za nastop obravnavane zakonske fikcije in s tem za status v smislu ZDoh-2.
Zakon ne dopušča posega v pravnomočno odločbo o rezidentskem statusu zaradi spremenjenih stališč o uporabi zakona, torej bodisi zaradi spremembe upravne ali sodne prakse glede razlage relevantnih zakonskih določb.