ZSVarPre v 24. členu določa, katero premoženje se ne upošteva v premoženje za ugotavljanje materialnega položaja in sicer se med drugim ne štejeta stanovanje, v katerem oseba oziroma družina živi, do vrednosti primernega stanovanja in premoženje, ki daje dohodke višje od bruto minimalne plače, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka. V 27. členu v zvezi z 52. členom ZSVarPre pa je določen izključitveni razlog za dodelitev varstvenega dodatka in sicer se ta ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po tem zakonu, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.
Na podlagi 295. člena DZ se šteje, da je oseba, ki ji je bila popolno odvzeta poslovna sposobnost v skladu z ZNP, postavljena pod skrbništvo, tako da ta oseba ne more opravljati nobenih pravnih poslov. Sodišče prve stopnje je predlagateljev predlog za vrnitev poslovne sposobnosti, ki je bil vložen leta 2014, pravilno obravnavalo kot predlog za prenehanje skrbništva. Iz izreka sklepa je jasno razvidno, da predlagateljevemu predlogu ni ugodilo in da je odločilo, kakšne so pravice in obveznosti (sedaj drugega) skrbnika predlagatelja.
Skrbnikove pravice in obveznosti na področju vzpostavitve socialne mreže predlagatelja so dovolj jasno in določno opredeljene.
Vsaka omejitev pravne sposobnosti mora biti prilagojena okoliščinam posameznika in sorazmerna z njegovimi potrebami. Novega, vsebinsko spremenjenega instituta skrbništva za odrasle ni mogoče enostavno primerjati z odvzemom poslovne sposobnosti. Sedaj moramo izhajati iz tega, da imamo pred seboj osebo, ki ni sposobna skrbeti sama zase, za svoje pravice in koristi. Sodišče mora v skladu z načelom sorazmernosti izhajati iz tega, da se sprejmejo ukrepi, ki so potrebni za dosego želenega cilja ter ki bodo posegali v pravice in svoboščine te osebe v najmanjši možni meri. Predlagatelj in skrbnik v svoji pritožbi ne navajata, da kateri izmed ukrepov, ki jih je določilo sodišče, ne bi bil potreben in zakaj. Ravno tako pritožba CSD ne navaja, da predlagatelj potrebuje zaščito še na katerem od področij.
V skladu z drugim odstavkom 48. člena ZDZdr sodišče v sklepu določi poleg časa zadržanja v varovanem oddelku, ki ne sme biti daljše od enega leta, tudi socialnovarstveni zavod, ki naj osebo sprejme. Že gramatikalna razlaga navedene določbe ne podpira stališča predlagateljice, da bi se moral izrek sklepa glasiti (tudi) na katerikoli drugi SVZ z varovanim oddelkom v Sloveniji.