Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je interpretacija sodišč, da v primeru samoupravne narodne skupnosti ne gre za obliko združevanja interesov sorodno političnim strankam in kot tako podvrženo izjemi iz prvega odstavka 27. člena ZIntPK, arbitrarna?
Toženka v reviziji navaja, da drugi odstavek 278. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da vračilo ni mogoče, če je prišlo do bistvenih sprememb v naravi ali vrednosti premoženja, a zakonsko besedilo ni takšno; pojma "mogoče" ne dopolnjuje s takšnimi pristavki. Premoženje, ki ga je toženka prejela na podlagi izpodbitega pravnega dejanja, predstavljajo tri nepremičnine. Ugotovitev (niti trditev), da te ne obstajajo več, da bi jih toženka odtujila (dobrovernemu tretjemu), ali da bi bile uničene, ni. Prav iste nepremičnine, torej prostorsko odmerjeni deli zemeljske površine skupaj z vsemi sestavinami, še vedno obstajajo in jih ima toženka, zato jih je mogoče vrniti. Po presoji Vrhovnega sodišča besedilo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP drugačne razlage ne omogoča, šlo bi torej za razlago, ki bi zakonskemu besedilu nasprotovala.
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.
Ne drži navedba stranke z interesom, da bi morala tožnica poleg izpodbijane odločbe nujno izpodbijati tudi odločbo o imenovanju druge kandidatke na sodniško mesto višjega sodnika, četudi sta bili obe odločbi izdani na podlagi istega razpisa za dve prosti sodniški mesti. Iz 36. člena ZSSve, ki predstavlja osnovni okvir spora, in tudi iz drugih za odločitev relevantnih določb ne izhaja zahteva po izpodbijanju celotnega razpisnega postopka. Da je treba izpodbijati obe odločbi, ni mogoče izpeljati niti iz pravnega pouka v obvestilu o neizbiri, da je zoper odločbi dopusten upravni spor. Tožnica je kot neizbrani kandidat svoje sodno varstvo dopustno omejila na izpodbijanje le ene odločbe, medtem ko je druga odločba postala dokončna in pravnomočna.
Predmet tovrstnih sporov ni preverjanje, ali je vlagatelj tožbe po katerem od kriterijev ali po vseh kriterijih iz 28. člena ZSS uspešnejši od izbranega kandidata. Prav tako diskrecijska presoja Sodnega sveta ne more biti predmet preverjanja v dokaznem postopku pred sodiščem.
Tridesetdnevni rok za vložitev vloge za odobritev pravnega posla iz prvega odstavka 22. člena ZKZ je materialni prekluzivni rok in ne procesni rok.