Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je materialnopravno pravilno izhodišče višjega sodišča v izpodbijani sodbi, da se lahko potrošnik šele od dneva pravnomočnosti odločbe, s katero je bila kreditna pogodba razglašena za nično, zaveda dejanskih in pravnih posledic za uveljavljanje svojega zahtevka?

Pravilna je presoja, da je s položitvijo kupnine pri notarki prenehala obveznost toženke. Takrat bi tožnik moral prostovoljno plačati davek in overiti podpis na prodajni pogodbi ter prevzeti kupnino pri notarki, da bi ga lahko šteli za pogodbi zvesto stranko. Zgolj tožnikovo prepričanje, da je bil prevaran glede vrednosti nepremičnine, ni utemeljen razlog za ne-nastanek upnikove zamude po prvem odstavku 300. člena OZ. Z neizpolnitvijo svojega dela obveznosti in nesodelovanjem pri prevzemu toženkine izpolnitve je tožnik je tožnik prišel v upniško zamudo in izgubil možnost, da pogodbo razdre. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in skrbnosti ravnanja v obligacijskih razmerjih (6. člen OZ) bi bilo stališče, da je s toženkinim umikom depozita popustil učinek upniške zamude in je oživela pravica do razdora pogodbe.

(Slabše) osebnostne in starševske lastnosti enega od staršev, zaradi katerih starša nista (povsem) enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, v konkretnih okoliščinah ne morejo nagniti tehtnice v prid odločitvi, da se otroci zaupajo v varstvo in vzgojo le enemu od staršev. Popolna uravnoteženost starševskih kapacitet je ideal, ki v realnem življenju pogosto ali celo praviloma ni izpolnjne. Vprašanje torej ni, ali sta starša enako primerna za vzgojo in varstvo, ampak, ali je odklon od ideala takšen, da bi to lahko ogrozilo otrokovno korist.