ZDR člen 36, 36b, 36b/2. ZOR člen 125, 154, 154/1.
prenehanje delovnega razmerja - zavarovalna doba - dokup zavarovalne dobe - soglasje delavca - starejši delavci - upokojitev pod manj ugodnimi pogoji - povrnitev gmotne škode - odgovornost delodajalca
Tožniku je lahko kot starejšemu delavcu delovno razmerje prenehalo v skladu z 2. odst. 36. d člena ZDR zgolj z njegovih soglasjem, pri čemer se je tožena stranka zavezala, da mu bo dokupila zavarovalno dobo. Datum dokupa delovne dobe očitno ni bil bistveni sestavni del sporazuma (1. odstavek 125. člena ZOR), zato ne obstaja zaveza tožene stranke, da za tožnika zavarovalno dobo dokupi do določenega roka. Če bi taka zaveza ostajala, bi predstavljala temelj za odškodninski zahtevek tožnika zaradi škode, ki mu je nastala, ker se je zaradi nepravočasnega dokupa zavarovalne dobe s strani tožene stranke upokojil pod manj ugodnimi pogoji.
Tožena stranka bi bila dolžna tožniku povrniti škodo zaradi upokojitve pod manj ugodnimi pogoji, če bi njena obveznost, da prispevek za vštetje obdobja v zavarovalno dobo plača pred uveljavitvijo novega ZPIZ, izhajala bodisi iz predpisa ali njene enostranske ali dvostranske zaveze. Ker takšne obveze ni, tožena stranka ni kriva za nastanek škode.
V primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi 51. čl. ZPPSL po 3.7.1999 ima delavec pravico do odpravnine, tako kot delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje iz nujnih operativnih razlogov.
ZOR člen 154, 154. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - razporeditev na drugo delovno mesto
Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je razporeditev tožnika - rudarja na drugo, nižje vrednoteno delovno mesto izven jame, izključno posledica njegove poškodbe pri delu, ne pa drugega obolenja tožnika - tumorja, je tožena stranka dolžna tožniku povrniti celotno škodo oz. prikrajšanje zaradi dela na drugem delovnem mestu (jamski dodatek, dodatek za nočno delo).
ZDR člen 33, 34, 35, 36. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1990) člen 12, 12-3. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 13, 13/1.
SKPG/90, ki je v 12. členu urejala pravice delavcev, katerih delo postane v podjetju oz. pri delodajalcu trajno nepotrebno, ni vsebovala določbe, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom, zato je imel delodajalec pravico sam določiti krog primerjalnih delavcev. Tako določbo je vseboval 1. odstavek 13. člena SPKG/93, ki je začela veljati 1. julija 1993, in zato za presojo v obravnavanem individualnem delovnem sporu ne velja.
Ker je bila tožnica že na podlagi osnovnega izločitvenega kriterija po 12. čl. SKPG/90, tj. na podlagi delovne uspešnosti, opredeljena kot trajno presežna delavka, uporaba korekcijskih kriterijev niti ni bila potrebna.
ZDR člen 103. ZDSS člen 22, 22/2, 22, 22/2. ZPP člen 154, 154.
disciplinski postopek - stroški postopka
Delavcu, zoper katerega je ustavljen disciplinski postopek, pripadajo stroški disciplinskega postopka. Tovrstne denarne zahtevke delavec uveljavlja direktno s tožbo pred sodiščem v skladu z 2. odst. 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90).
ZVD člen 44, 44/6, 46, 46/2. ZOR člen 18, 154, 154/2, 173, 174, 177, 177/2, 177/3, 200, 200/2. ZDSS člen 14, 14/1.
povrnitev negmotne škode - odgovornost za škodo od nevarne stvari - nevarna dejavnost - vrtalni stroj - objektivna odgovornost delodajalca - višina odškodnine - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine - strah
Vrtalni stroj je nevarna stvar in vrtanje z njim nevarna dejavnost še zlasti, ker stroj ni bil opremljen z ustreznimi pripomočki za vpenjanje obdelovancev majhne velikosti, kar pomeni, da gre za odgovornost za nastalo škodo ne glede na krivdo (2. odst. 154. člena ZOR).
ZOR člen 60, 61, 65, 60, 61, 65. ZDR člen 100, 100/1, 100/1-2.
prenehanje delovnega razmerja - sporazum - napaka volje
Ravnanja direktorja tožene stranke ni mogoče opredeliti kot nedopustno grožnjo v smislu določb 60. člena ZOR, zaradi česar bi bilo mogoče sporazum o prenehanju delovnega razmerja zaradi napake v volji razveljaviti. Če oseba, ki je pooblaščena za sprožitev disciplinskega postopka, delavcu nakazuje, da bo takšen postopek sprožila, je grožja zakonita in ni nedopustna. Navedeno tudi ne pomeni, da je bila pri sklenitvi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja podana bistvena zmota v smislu določb 61. člena ZOR ali pa, da je tožena stranka tožnika s prevaro spravila v zmoto, da je ta v svojo škodo sklenil sporazum o prenehanju delovnega razmerja (65. člen ZOR).
Zahtevki iz naslova plač oziroma razlike v plači zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku, kot ga je določal 371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89. Potrdilo, ki je bilo izdano na podlagi predpisov o lastninskem preoblikovanju podjetij z namenom lastninjenja, ne predstavlja pripoznave dolga (1. odst. 387. člena ZOR), zaradi katere bi bilo zastaranje pretrgano. Potrdilo o neizplačanem delu neto osnovnih plač, izdano na podlagi določb Uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanih delov neto osnovnih plač in z namenom nakupa delnic tožene stranke v postopku interne razdelitve in notranjega odkupa po ponudbi sklada za razvoj ne daje imetniku potrdila pravice do gotovinskega izplačila tega zneska.
Toženo stranko veže dokončni sklep sveta šole o določitvi obračunske osnove, ki je bil tožnici tudi vročen. Glede na vročitev tega sklepa njegova veljavnost v razmerju med strankama v sporu ni mogla biti več odvisna od potrditve po pristojnemu ministru v smislu določb 25. člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih. Dokončna odločitev delodajalca je izvršljiva in veže tako delavca kot tudi delodajalca in jo skladno z 1. odstavkom 83. člena ZTPDR lahko izpodbija le delavec v sodnem postopku. Tožena stranka bi morala, v kolikor bi želela veljavnost dokončnega sklepa o uvrstitvi delavca v plačilni razred vezati na potrditev pristojnega ministra, to v samem sklepu izrecno navesti. Ob odsotnosti takega določila je postalo napredovanje oziroma uvrstitev tožnice v plačilni razred za toženo stranko obvezujoče z vročitvijo dokončnega sklepa sveta šole delavki.
1. V 61. členu ZTPDR je določeno, da se postopek začne na zahtevo, v kateri morajo biti očitane kršitve delovnih obveznosti časovno in krajevno opredeljene. Le tako sestavljena zahteva za uvedbo disciplinskega postopka zagotavlja delavcu pravico do obrambe oz. zagovora v postopku. V zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka kršitve niso opredeljene, saj se je delavcu očitalo le hujšo kršitev delovne obveznosti po 6. tč. 35. člena Kolektivne pogodbe, ker naj bi v času bolniškega staleža zlorabljal pravico do bolniškega dopusta s tem, da je opravljal razna dela pri hiši ter je bil precej odsoten od doma, v obrazložitvi zahteve pa se je tožena stranka sklicevala na poročilo o izvajanju detektivskih storitev, ki je bilo kasneje izločeno iz postopka.
2. Iz izreka sklepa disciplinske komisije ni razvidno, kdaj in kako je tožnik kršil delovne obveznosti in s čim je zlorabil pravico do bolniškega staleža. Po določbi 6. tč. 35. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke delavec hujše krši delovno obveznost v primeru, da zlorabi pravico do bolniškega dopusta s tem, da s svojim ravnanjem podaljšuje zdravljenje oz. odsotnost z dela; se ukvarja s pridobitno dejavnostjo; se ne ravna po pisnih ali ustnih navodilih pristojnega zdravnika. Ker niti iz obrazložitve sklepa ni razvidno, s katerimi od naštetih dejanj naj bi tožnik storil očitane kršitve delovne obveznosti, gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere se sklepov tožene stranke ne da preizkusiti.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji člen 100, 101, 102.
jubilejna nagrada - dejavnost
Bistvo spora je v tem, ali se po Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja (Ur.l. RS št. 52/94, 49/95 - branžna kolektivna pogodba) jubilejna nagrada izplačuje v odvisnosti od bruto ali neto zneska povprečne mesečne plače v gospodarstvu Republike Slovenije. 100. člen branžne kolektivne pogodbe določa kot osnovo povprečno mesečno plačo v gospodarstvu Republike Slovenije, doseženo za pretekle 3 mesece pred izplačilom. Pojem plače v načelu predstavlja bruto znesek, razen če pravna norma izrecno ne določa drugače. To pomeni, da je osnova za izračun jubilejne nagrade povprečna mesečna bruto plača v gospodarstvu. Takšno razlago 100. člena branžne kolektivne pogodbe potrjujeta tudi 101. oz. 102. člen te kolektivne pogodbe, ki kot osnovo za izračun višine odpravnine (ob upokojitvi) oz. solidarnostne pomoči izrecno določata povprečno mesečno čisto plačo v gospodarstvu.
Pravna podlaga za razporejanje izhaja iz 2. odst. 17. čl. ZTPDR, ki določa, da je delavec zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela lahko razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Nujne potrebe niso obstajale. Tožena stranka se je sklicevala na reorganizacijo svojega dela, vendar je sodišče ugotovilo, da je bil ta inštitut zlorabljen, saj nista bila dokazana nujnost in potreba za prerazporeditev, obenem pa je tožena stranka pomešala postopek razporeditve in druge postopke, ki jih ima delodajalec, če ugotovi, da delavec nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del. Inštitut razporeditve ni namenjen reševanju medsebojnih odnosov, lahko je le posledica nujnih potreb delovnega procesa in organizacije dela.
Res je, da je po določilu Zakona o družbenem pravobranilcu tožeča stranka varuh družbene lastnine, ki vlaga tožbo v vseh primerih, kadar je to potrebno zaradi varstva družbene lastnine, kot v pritožbi opozarja tožeča stranka, vendar pri tem spregleda, da po vpisu lastninskega preoblikovanja v sodni register v kapitalu družbe ni več družbenega premoženja. Zato se posledice ugotovitve, da je pred vpisom v sodni register prišlo do oškodovanja družbenega premoženja, ne izrazijo na družbenem kapitalu (ki ga ni več), temveč na delniškem. Očitno imajo iz teh razlogov po določilu 25.h člena ZPPOLS aktivno legitimacijo za vložitev tožbe zaradi oškodovanja družbenega premoženja po vpisu lastninskega preoblikovanja v sodni register le družbeniki. To velja tudi za obravnavano zadevo, saj je bil vpis v sodni register izvršen dne 9. 12. 1996, tožba pa vložena dne 19. 3. 1999, kot pravilno zaključuje prvostopno sodišče. Napačno povzemanje vsebine določila 25.m člena ZPPOLS in citiranje odločb Višjega sodišča v Ljubljani (I Cpg 626/01) z drugačnim dejanskim stanjem kot v tej pravdi oziroma s pravnimi stališči (I Cpg 293/2000), ki so se izkazala za pravno zmotna (III Ips 98/2001), pa ni mogoče doseči drugačne odločitve. Isto velja za pritožbeno trditev, da Agencija poročila po opravljenem revizijskem pregledu ne posreduje družbenikom ali delničarjem, temveč le upravi. Iz ZPPOLS ne izhaja, da so po vpisu lastninskega preoblikovanja v sodni register delničarji dolžni vložiti tožbo zaradi ugotovitve oškodovanja družbenega premoženja, ampak le, da so za tako tožbo oni aktivno legitimirani (25.h člen). Zakaj naj bi bila uprava take družbe nezainteresirana za pridobitev premoženja iz naslova oškodovanja nekdanjega družbenega premoženja, pa v pritožbi ni pojasnjeno.
Delodajalec je razporedil delavca na drugo delovno mesto prav zaradi njegove sindikalne dejavnosti in ne samo zaradi organizacijskih razlogov po 17. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90). Tožena stranka tudi ni z ničemer dokazala, da bi tožnik opravljal sindikalno dejavnost v nasprotju z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti. Zato bi tožena stranka za razporeditev tožnika morala predhodno zahtevati soglasje sindikata, kot je to predpisano v 3. odstavku 5. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) ter v 41. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS št. 40/97). Ker tega ni storila, sta izpodbijana sklepa tožene stranke nezakonita. Uporaba teh določb ima podlago v Konvenciji MOD št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (Ur. l. SFRJ št. 14/82-MP), ki je sestavni del delovnopravne zakonodaje Republike Slovenije. Stališče, kot ga je v tej zadevi zavzelo sodišče prve stopnje, je tudi v skladu s sodno prakso v podobnih primerih, potrjeno s sodbami Vrhovnega sodišča RS (ena od teh je opr.št. VIII Ips 303/99 z dne 10.10.2000).
Tožena stranka se je, glede utemeljenosti zniževanja plač delavcem v spornem obdobju, sklicevala na nedoseganje plana in na prepoved izplačila višjih plač zaradi določbe 15. člena Zakona o finanačnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur. l. RS št. 54/99), ni pa predložila sodišču nobenih dokazov, ki se nanašajo na planirani in realizirani bruto promet in sklepe za znižanje plač ter ukrepe v zvezi z likvidnostjo in ali prezadolženostjo. Zgolj pavšalno sklicevanje na določbe 15. člena navedenega zakona ni dovolj za zavrnitev tožbenega zahtevka. V zvezi s 15. členom ZFPPod pritožbeno sodišče poudarja, da tudi v primeru, ko je izkazana utemeljenost njegove uporabe, to ne odvezuje podjetja da plača delavcem pripadajoče razlike plač po kolektivni pogodbi, temveč le odlaga njihovo plačilo na kasnejše obdobje, ko bo podjetje ponovno likvidno.
Organizacijske spremembe, ki izhajajo iz sprememb akta o sistemizaciji, so lahko zakoniti razlog za prenehanje potrebe po delu delavca v smislu 29. čl. Zakona o delovnih razmerjih. Program razreševanja trajno presežnih delavcev je sprejel pristojen organ - skupščina tožene stranke, ki je imela za to pooblastilo v 35. čl. Zakona o delovnih razmerjih. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD, Ur.l. RS št. 30/93 - 45/01) v 443. čl. določa, da skupščina lahko veljavno sprejema sklepe tudi, če ni pravilno sklicana, pa so navzoči vsi družbeniki. Ker ima tožena stranka le enega družbenika, je ta na skupščini dne 12.2.1999 zakonito sprejel program razreševanja trajno presežnih delavcev, ki sta ga pripravila direktorja.
prenehanje delovnega razmerja - odsotnost z dela - razporeditev
Tožena stranka ni izkazala, da je bil za tožnika vnaprej pripravljen delovni razpored za soboti in nedelji 8.7. in 9.7.2000 oz. 15.7. in 16.7.2000, niti ni izkazala, da bi bilo za te dni delo tožniku sicer izrecno odrejeno. Zato za te dneve tožniku ni mogoče očitati neupravičenih izostankov. Zgolj navedbe, da bi bi bil tožnik v teh dneh na delo razporejen, če bi bil prejšnje dni na delu, za očitek neopravičenih izostankov niso dovolj.
1. V času do sprejema novele Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 57/89), ki je veljala od 7.10.1989 dalje, so se zamudne obresti obračunavale različno za fizične osebe in različno za obveznosti med gospodarskimi subjekti. Tako je zamudne obresti, ki so izvirale iz gospodarskih pogodb predpisoval zvezni izvršni svet z Odlokom o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. SFRJ, št. 19/82). Pravna podlaga za obračun zamudnih obresti, ki jih vtožuje tožnik, je podana v 1. odst. 277. člena ZOR, ki je v spornem obdobju določal, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še obresti po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge, vezane brez določenega namena več kot leto dni. Tožnikovo zavzemanje, da bi mu moralo sodišče priznati t.i. gospodarske zamudne obresti za čas do 7.10.1989, je neutemeljeno.
2. 155. člen ZPP določa, da sodišče prizna potrebne stroške postopka. Kot potrebni stroški za pravdo se ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oz. sodišča. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po OT, vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP, ki bi jih morala stranki povrniti nasprotna stranka, ki v sporu propade.
Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo člen 33. ZOR člen 387, 388.
sklepčnost tožbe - plačilo razlike v plači - znižanje plač - kolektivna pogodba - priznanje dolga
Tožba za plačilo razlike v plači ni sklepčna, ker se sklicuje zgolj na dopis z dne 17.9.1996 in izjavo v postopku lastninskega preoblikovanja, kar samo po sebi ne zadostuje za odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka. Ta ni utemeljen že na podlagi tega, ker je tožena stranka tožniku poslala izjavo o razliki plače, s katero lahko sodeluje pri lastninskem preoblikovanju, temveč bi bil utemeljen samo v primeru, če bi bil tožnik do razlike plače sicer upravičen. Upravičen pa bi bil do takšne razlike, če bi bilo znižanje plač pri toženi stranki nezakonito. V spornem obdobju so panožne kolektivne pogodbe, pa tudi Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 31/90) določale dopustno znižanje plač za največ 20% (33. čl. SKPG). V primeru znižanja, ki je bilo opravljeno v dovoljenih mejah in po predvidenem postopku, ni nobene podlage za to, da bi delavci lahko razliko plač iztožili. To je tudi enotno stališče sodne prakse. Ker pa tožnik v tožbi sploh ne omenja, da bi bil tožbeni zahtevek utemeljen zaradi nezakonitega ali nepravilnega znižanja plač pri toženi stranki, ni mogoče govoriti o sklepčni tožbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je njegov zahtevek zavrnilo.