Delegacija pristojnosti sodišča predstavlja izjemo od splošnih pravil o krajevni pristojnosti, izjeme pa je treba razlagati restriktivno.
Dokler ima nepremičnino, ki je bila predmet vlaganj, v posesti najemnik (vlagatelj), lastnik od izboljšanja nepremičnine ne more imeti nobene koristi (razen v primeru, da zaradi njene več vrednosti dvigne najemnino).
Ugovori o tem zakaj naj izbira metode primerljivih prodaj ne bi bila pravilna, se dejansko nanašajo na odločitev o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. O tem delu zahtevka še ni bilo pravnomočno odločeno, zato je revizija glede zgoraj zastavljenega vprašanja preuranjena.
Oškodovancu se po 167. členu OZ bodoča škoda povrne v odškodnini v obliki denarne rente ali (izjemoma) v odškodnini v obliki izplačila enkratne vsote, t. j. v obliki kapitalizirane rente. Ker se po zakonskem besedilu oškodovancu namesto! rente izplača kapitalizirana renta, se za primere, ko se izplača kapitalizirana renta, določba 175. člena (ki ureja možnost povečanja oziroma zmanjšanja ali odpravo rente) sploh ne uporablja. Določba 175. člena OZ se namreč uporablja samo za primere, ko je odškodnina določena v obliki denarne rente. V primerih, da je odškodnina določena v obliki denarne rente, oškodovanec zaradi spremenjenih razmer lahko zahteva za naprej povečanje rente, oškodovalec pa njeno zmanjšanje ali odpravo; v (izjemnih) primerih, ko je odškodnina določena v obliki kapitalizirane rente (zaradi zavarovanja ali resnih razlogov), pa povečanje oziroma zmanjšanje ali odprava rente nikoli ni mogoča. Zato ne gre za neenako obravnavanje enakih položajev. Ob tem Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano kršitvijo drugega odstavka 14. člena Ustave še pojasnjuje, da so za prisojo kapitalizirane rente po zakonu zahtevani dodatni odškodninskopravni pogoji, ker je namen kapitalizirane rente, da si bo oškodovanec z njo olajšal svoj odškodninski položaj. Zato se kapitalizirana renta v vseh primerih prisodi samo takrat, ko je podan poseben odškodninskopravni položaj, ki dela oškodovanca odškodninskopravno drugačnega (torej iz narave izhaja razumen razlog za razlikovanje).
V sodnih postopkih za uveljavljanje odškodnine po ZPŠOIRSP morajo biti dokazani tako obstoj in obseg škode kot vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom. Dokazno breme glede vseh navedenih predpostavk odškodninske odgovornosti na stranki, ki plačilo odškodnine zahteva.
Specifičnost primerov kot je obravnavani je v tem, da zakon višino celotne odškodnine, do katere je stranka tako prepričana, da je upravičena do bistveno višje odškodnine (tako za premoženjsko kot za nepremoženjsko škodo), a lahko zahtevek postavi le v mejah, ki jih določa zakon.
Za določitev začetka teka zakonskih zamudnih obresti se v postopkih po ZPŠOIRSP uporabljajo splošne določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, te pa prenehajo teči, ko (skupaj z glavnico) dosežejo znesek najvišje dovoljene odškodnine.