Cesijo ureja OZ v členih 417. do 426. OZ je nadomestil prej veljavni ZOR. Že ureditev cesije v ZOR, kot tudi ureditev v OZ, je celovita. Urejen je tudi primer izpolnitve terjatve odstopniku. Stališče sodišča druge stopnje, ki je pravno pravilo, ki ureja cesijo oziroma pomen pripoznave terjatve prevzemniku, iskalo izven sedaj veljavne celovite ureditve cesije v določbah, ki niso več veljavne, je materialno pravno zmotno. Ni namreč najti razloga, zakaj ZOR in nato OZ sporne določbe ODZ ne bi prevzel v svojo ureditev, v kolikor bi bil to namen zakonodajalca. Prenašanje neveljavnih pravnih pravil v pravni red, ki določeno razmerje ureja tako, da prejšnjo ureditev nadomesti, pa je v konkretnem primeru v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bil nov zakon sprejet.
Četudi bi torej izjavo tožene stranke na osnutkih pogodb o odstopu terjatev šteli za pripoznavo dolga, tožena stranka s tem ni avtomatično izgubila ugovorov iz temeljnega pravnega posla, to je iz razmerja med njo in odstopnikoma terjatev.
Tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, da tožniku zagotovi ustrezen tedenski počitek. Na ta način je opravil toliko dni več dela, zaradi kršitve nezagotovljenega tedenskega počitka pa je bil ob plači, kakor je bila določena (pavšalno na mesečni ravni, ob posebnem režimu delovnih obveznosti, časa dela, časa, ki se upošteva pri obračunu ter posebnem obračunu plač), prikrajšan tudi na premoženjskem področju. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na to, da je plačilo za dneve tedenskega počitka zajeto v tožnikovi pavšalno določeni mesečni plači v neto znesku. Ta obsega plačilo za obdobje enega meseca; v to so vključeni tudi dnevi minimalnega tedenskega počitka, zagotovljeni na podlagi Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, ki pa jih ni bilo.
V času sodnega postopka, v katerem se ugotavlja, ali in v kakšni višini je upnik upravičen do vtoževane odškodnine, davčne obveznosti plačnika davka še ni, saj še ni (potencialno) obdavčljivega dohodka, od katerega bi se lahko davki in prispevki obračunali in odvedli. Poleg tega, da bi bila taka odločitev preuranjena, bi sodišče z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih, v tem sporu samo odločilo tudi o (potencialni) obveznosti plačila davkov in prispevkov tako delodajalca (kot plačnika davka) kot tudi samega delavca (kot prejemnika dohodka). Kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini izhaja iz kogentnih predpisov, pri katerih je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja v pristojnosti davčnih organov. Sodišče bi tako prevzelo odločanje matičnih davčno-upravnih organov, ki je sicer v njihovi pristojnosti.
Sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov.
Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno zavrnili tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala denarno izpolnitev, saj je bila dogovorjena izpolnitev tožene stranke v nedenarni obliki
Zmotno je stališče, da naj bi vsaka začasna situacija pomenila začasen obračun vseh del, vključno z deli, ki so bila obračunana s predhodnimi situacijami. Določila PGU jasno določajo predmet obračuna z začasno situacijo. Tega ne spreminja določba četrtega odstavka 62. PGU, ki določa, katere podatke morajo vsebovati začasne situacije.
Tožena stranka zoper zahtevek za plačilo 11. začasne situacije ne more uspeti z ugovorom, da so bila dela že plačana na podlagi plačila obračunanih in priznanih del po prejšnjih situacijah.