odškodnina – poškodba pri delu – krivdna odgovornost – organizacija dela – nepremoženjska škoda – denarna odškodnina – načelo individualizacije
Tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delu, krivdno odgovorna, saj bi se morala zavedati, da lahko pride do okoliščin, v katerih bo delo mogoče opraviti le z neobičajno fizično močjo, in da takšnega dela tožnik glede na omejitve pri delu ni smel opravljati. Z ustrezno organizacijo delovnega procesa bi nastanek opisanih okoliščin morala preprečiti.
Načelo individualizacije odškodnine za nepremoženjsko škodo zahteva upoštevanje intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu in ki jih je mogoče ugotoviti le z zaslišanjem oškodovanca-tožnika, ne pa le z vpogledom zapisanih izjav pri osebnem pregledu v izvedenskem mnenju.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – škoda pri opravljanju dela - soprispevek delavca – ukaz nadrejenega – degenerativne spremembe – osebne lastnosti oškodovanca – vpliv osebnostnih lastnosti oškodovanca na nastanek škodljive posledice
Škoda ni posledica hoje po stopnicah, temveč vleke pretirano težkega reduktorja, kar pa je bilo tožniku naročeno s strani nadrejenega. Tožniku ni mogoče očitati, da bi glede na svoje splošne sposobnosti in poznavanje delovnega procesa lahko ocenil, da vleka težkega reduktorja lahko povzroči škodljive posledice, kot so nastale, in da zato lahko takšno delo odkloni. Tožniku zato ni mogoče očitati soodgovornosti.
Za nastanek škodljive posledice ni mogoče upoštevati tožnikovih starostnih degenerativnih sprememb v povezavi z utesnitvenim sindromom, ki ni posledica poškodbe. Tožnikove osebne lastnosti niso imele pomembnejšega vpliva na nastanek škodljive posledice, saj iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke povsem jasno izhaja, da je bil vpliv osebnih lastnosti tožnika na nastanek posledice neznaten.
začasna odredba – verjeten obstoj neznatne škode - neznatna škoda – poseg v lastninsko pravico – zavarovanje denarne terjatve
Sodišče prve stopnje je navedbe o neznatni škodi zaradi časa pridobitve premoženja in mladoletnosti drugo toženca zavrnilo z obrazložitvijo, da vsak poseg v lastninsko pravico že predstavlja škodo za lastnika, kot škoda pa je mišljeno vsako zmanjšanje premoženja ali preprečitev njegovega povečanja. Glede na to, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnikov o tem, da bosta toženi stranki kljub izdani začasni odredbi nepremičnine lahko oddajali, v njih živeli in s tem imeli ustrezno ekonomsko korist, pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje o verjetnem neobstoju neznatne škode za toženo stranko.
ZTLR člen 28, 28/2, 28/4. ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3, 272, 272/1. SPZ člen 266, 266/1.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - verjetnost terjatve - nevarnost uveljavitve terjatve - dogovor o skupni gradnji - priposestvovanje
Pri izkazu pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve mora upnik oziroma tožnik zatrjevati in verjetno izkazati konkretno ravnanje dolžnika oziroma toženca z njegovim premoženjem, zaradi katerega bi bil upnik lahko izigran.
Toženčevo dovoljenje tožniku, da si uredi stanovanje v zgornjem delu toženčeve hiše, ne predstavlja dogovora o skupni gradnji, ki bi bil lahko podlaga za pridobitev solastninske pravice tožnika na tej nepremičnini.
Lastninska pravica, ki jo je posestnik pridobil s priposestvovanjem na podlagi določil ZTLR, ostane veljavna, če so se vsi pogoji za njeno pridobitev izpolnili do 31.12.2002.
solastnina – soposest – solastninska pravica na nepremičnini – pravica do uporabe solastne stvari - pravica solastnika do posesti
Drži sicer, da bi tožnica kot solastnica lahko utemeljeno zahtevala izročitev tistega dela hiše, ki presega solastninski delež tožencev, vendar hiša ni razdeljena, zato ni jasno, koliko in kateri del hiše njun solastninski delež presega. Tako tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, čeprav v zadevi sicer ni sporno, da toženca v naravi uporabljata večji del, kot jima glede na njun skupni solastninski delež pripada. Opisan položaj je rešljiv le v nepravdnem postopku s predlogom za delitev solastnine ali za ureditev razmerij med solastniki.
obnova postopka – obnovitveni razlogi – nova dejstva in novi dokazi – vložitev tožbe kot novo dejstvo
Obnovitveni razlog je okoliščina, da stranka najde ali pridobi možnost uporabiti nov dokaz ali da izve za novo dejstvo, na podlagi katerega bi bila lahko zanj izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva in dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Vložitev tožbe pa ne more predstavljati novega dejstva, ki bi v konkretni pravdi lahko privedla do ugodnejše odločitve, saj ne gre za novo dejstvo v smislu določbe 10. točke 394. člena ZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0056931
OZ člen 9, 239, 242, 242/1. ZPP člen 214, 214/1.
poslovna odškodninska odgovornost – vzročna zveza med nastalo škodo in kršitvijo pogodbe – višina škode pri kršitvi leasing pogodbe – pozitivni pogodbeni interes
Če je tožena stranka kršila svoje obveznosti iz leasing pogodbe in je ta razdrta, je tožeči stranki dolžna povrniti škodo. Višina škode ustreza njenemu pozitivnemu pogodbenemu interesu – to je premoženju, ki bi stranki pripadalo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena, pri tem pa je potrebno upoštevati, da bo tako plačilo opravljeno prej (diskontiranje leasing obrokov), kot bi bilo ob pravilno izpolnjeni pogodbi, in odšteti vrednost predmeta leasinga, ki ga je leasingojemalec prejel.
ZNP člen 131. ZPP člen 247, 249. SPZ člen 77, 77/2.
ureditev meje - domneva o močnejši pravici - močnejša pravica
Na predlagateljih je trditveno in dokazno breme, da izpodbijeta domnevo o močnejši pravici po meji, ki je bila v konkretni zadevi dokončno urejena ob mejnem ugotovitvenem postopku v letu 1986.
nepremoženjska škoda - strah - pravno priznana škoda - izvedenec - dokazovanje z izvedencem - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem
Izvedensko mnenje ne more biti neuporabno le iz razloga, da se je izvedenec medicinske stroke oprl na ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke, s katerimi se tožnik v pritožbi ne strinja. Nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca, če so bile nepravilnosti v mnenju odpravljene v skladu z določili ZPP.
Navaden, običajen strah, le zaskrbljenost ali negotovost za prihodnost, ki preneha kmalu po tem, ko se pojavi, ni pravno priznana škoda.
Neutemeljeni so očitki pritožnika, da le izstavljena računa štev. 57446 in štev. 64439 predstavljata izvršilni naslov, saj ZIZ v 1. odstavku 23. člena določa, da se izvršba za izterjavo denarne terjatve dovoli tudi na podlagi verodostojne listine, pri čemer 2. odstavek 23. člena ZIZ našteva, kaj je verodostojna listina. Glede na to, da sta v skladu z določilom 2. odstavka 23. člena ZIZ izpisek iz poslovnih knjig, ki je bil overjen s strani odgovorne osebe, in obračun obresti verodostojni listini, pritožnik neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z navedbami, da le računa št. 57446 in 64439 predstavljata izvršilni naslov.
dedovanje - stranka zapuščinskega postopka - pravica do pritožbe - dedna nevrednost - pravica do pritožbe dedno nevrednega
Dedič, glede katerega je odločitev o dedni nevrednosti pravnomočna, ni več stranka zapuščinskega postopka, zato nima pravice do pritožbe proti sklepu o dedovanju.
ZIKS člen 145. ZDen člen 3, 3/1, 3/1-8. ZNZGP člen 1, 4.
zaplemba premoženja - vrnitev zaplenjenega premoženja - nacionalizacija po znzgp - smiselna uporaba zden - enotna sodna praksa - enakost pred zakonom
ZNZGP je bil neposredna podlaga podržavljenja podjetij in izdaja posebne odločitve ali izvedba posebnega postopka nista bila potrebna. Premoženja, ki je bilo zaplenjeno v kasnejši sodbi kazenskega sodišča, vendar pa v času, ko je sporno premoženje ex lege že prišlo v državno last, ni mogoče vračati po določbah ZIKS, ampak po ZDen.
delitev solastne nepremičnine - način delitve solastne stvari
Ker solastnih nepremičnin ni mogoče fizično deliti brez znatnih stroškov in se udeleženci niso sporazumeli o načinu delitve, je pravilna odločitev, da se opravi civilna delitev.
Stranka ne more vložiti izrednega pravnega sredstva brez dokazila, da ima opravljen pravniški državni izpit. Sodišče v takem primeru revizijo kot nedovoljeno zavrže.
URS člen 14, 22. ZOR člen 154, 154/2, 154/3, 156, 156/3, 200, 203. ZPP člen 185.
odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - odškodninska renta - bolezen - bolezen v zvezi z delom - servisiranje bencinskih črpalk - izpostavljenost naftnim derivatom - večja škodna nevarnost - protipravnost - sprememba tožbenega zahtevka - zvišanje tožbenega zahtevka
Pravilna je prvostopna ocena o materialni podlagi tožbenega zahtevka v določilih 156. člena, tretjega odstavka ZOR in sicer v povezavi s členom 154/II-III ZOR, ki pa ne zahteva izpolnitve elementa protipravnosti, ko gre za dovoljeno dejavnost, temveč namesto protipravnosti večjo škodno nevarnost.
Ne more biti uspešno pritožbeno vztrajanje pri prikazovanju, da tožnik pri delu ni bil izpostavljen večji koncentraciji hlapov naftnih derivatov.
Pritožbeno sodišče pritrjuje kot pravilni prvostopni oceni o obstoju vprašanja vzročne zveze, ki je skrbno pojasnjena.
V konkretnem primeru je treba uporabiti, ZPPSL, ki je veljal v času, ko je bil nad dolžnikom začet stečajni postopek. Z dnevom začetka stečajnega postopka so se namreč stekli pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, kot pravni posledici začetka stečajnega postopka. To pa so okoliščine, ki so nastopile po vložitvi tožbe, ki so glede na drugačno ureditev izpodbijanja pravnih dejanj, kot jih določa OZ, terjale privilegirano spremembo tožbe. Dejstvo, da je tožeča stranka spremenila tožbo šele po 1. 10. 2008, ZPPSL pa se je uporabljal le do 1. 10. 2008, ni odločilno. Prehodno določbo ZFPPIPP, da se ZPPSL uporablja od 1. 10. 2008, če ni v oddelku 10.1 drugače določeno, je mogoče razumeti le tako, da se za stečajne postopke, ki so bili začeti po 1. 10. 2008, uporabljajo določbe ZFPPIPP, za stečajne postopke, ki so bili začeti pred 1. 10.2 008, pa se s 1. 10. 2008 uporabljajo določbe ZFPPIPP, naštete v 495. členu ZFPPIPP, za ostala vprašanja pa se še naprej uporabljajo določbe ZPPSL. Določbe ZFPPIPP o izpodbijanju pa se v stečajnih postopkih, ki so se začeli pred 1. 10. 2008 po določbi 495. člena ZFPPIPP ne uporabljajo.
preživninska obveznost - preživnina – preživljanje polnoletnih otrok
Preživninska obveznost staršev do polnoletnih otrok se presoja po milejših kriterijih kot za mladoletne otroke. Starši niso več dolžni vlagati izrednih naporov za izboljšanje poklicne izobrazbe polnoletnih otrok.
kaznivo dejanje spolnega napada na mladoletno osebo – odločilni dejavnik – izvor škode – nepremoženjska škoda – izvedensko mnenje - primerna odškodnina – individualizacija odškodnine
Glede pritožbene navedbe, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in da je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen, je ugotoviti, da je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je ugovor toženca, da je k posledicam, ki jih tožnik trpi, oziroma pri višini odškodnine potrebno upoštevati, da je bil tožnik že pred nedopustnim dejanjem toženca frustriran, delikventen in asocialen, strokovno ovržen z mnenjem izvedenke, saj so ti dejavniki (razmere, ki niso bile ugodne za zdravo osebnostni razvoj) lahko osnova za razvoj delikventnega vedenja, nimajo pa vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, medtem ko je tožniku škoda nastala prav na tem področju in je toženec s svojim ravnanjem (spolnimi igrami) povzročil izvor tožnikove škode.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2006 do plačila, v 15 dneh. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 2.890,37 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe RS, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, izpodbija jo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je sodišče previsoko odmerilo odškodnino. Navaja, da je dejstvo, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen. Zaradi neustreznega čustvenega odnosa, ki ga je imel doma, je tudi sam iskal nek čustven odnos do toženca in zato je potrebno ravnanje toženca in oškodovanca ocenjevati skozi optiko viktimološkega razmerja. Neustrezen družinski tretman je oškodovanca zanesljivo huje travmatiziral, kot pa spolne igre med njim in tožencem. Tožnik zaradi nespodobnih ravnanj toženca z njim ne bo imel trajnih posledic, na zaslišanju je izjavil, da ima punco in da to ni njegovo prvo dekle, kar je za adolescenta povsem normalna spolnost, prav tako je izjavil, da nima istospolnih odnosov. Če je tako, torej ravnanje toženca le ni pustilo na osebnostnem razvoju tožnika travmatičnih posledic. Izvedenka je v 5. točki glede tožnikovega pojmovanja spolnosti izpostavila le dvom, da bo spolni napad nanj kasneje posegel v njegove navezave in mu oteževal oblikovanje zdravih odnosov, torej toženčevo ravnanje ni tako usodno poseglo na osebnostni razvoj tožnika. Ne gre prezreti tudi same hiperaktivnosti tožnika, ki ga najbrž žene v razmerja, ki niso zdrava. Odškodnina je previsoka in je ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami, sodišče samo ugotavlja, da tožnik ni trpel fizičnih bolečin, pač pa le močna čustvena neugodja, zbeganost in ambivalenco, mnogo tega pa je že pred tem občutil.
Kot izhaja iz pritožbenih navedb, se tožena stranka pritožuje le glede same višine odškodnine, ne pa tudi glede temelja odškodninske odgovornosti. Tudi glede višine odškodnine pa je sodišče prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sodišče druge stopnje se na ugotovljeno dejansko stanje in razloge v zvezi s tem v celoti sklicuje, v izogib ponavljanju, v nadaljevanju pa odgovarja na konkretne pritožbene navedbe v zvezi s tem.
Glede pritožbene navedbe, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in da je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen, je ugotoviti, da je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je ugovor toženca, da je k posledicam, ki jih tožnik trpi, oziroma pri višini odškodnine potrebno upoštevati, da je bil tožnik že pred nedopustnim dejanjem toženca frustriran, delikventen in asocialen, strokovno ovržen z mnenjem izvedenke dr. T., saj so ti dejavniki (točka 6. mnenja, razmere, ki niso bile ugodne za zdravo osebnostni razvoj) lahko osnova za razvoj delikventnega vedenja, nimajo pa vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, medtem ko je tožniku škoda nastala prav na tem področju in je toženec s svojim ravnanjem povzročil izvor tožnikove škode. Tudi glede pritožbene navedbe, da je neustrezen družinski tretman tožnika huje travmatiziral, kot pa spolne igre med njim in tožencem, je zato ugotoviti, da torej ta tretman ni imel vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, kot je navedlo sodišče prve stopnje pa je škoda nastala ravno na tem področju.
Glede navedbe, da ima tožnik za adolescenta normalno spolnost in da ravnanje toženca ni pustilo na osebnostnem razvoju tožnika travmatičnih posledic pa je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik sam zatrjuje odnose z dekleti, vendar se nanje ni sposoben močneje in dalj časa navezati, sodišče je zato pravilno zaključilo, da dogodki s tožencem vplivajo na zmanjšanje tožnikovih spontanih komunikacij z osebami nasprotnega spola in mu otežujejo vzpostavitev normalnih odnosov z ženskami. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, po oceni dr. T. te posledice pri tožniku močno zavirajo spontanost in zmožnost tožnikovega celostnega osebnega oblikovanja in razvoja, zato v letih, ki so sledila dejanjem toženca, tožnik močno duševno trpi. Neutemeljena je zato navedba, da ravnanje toženca na tožnikovem osebnostnem razvoju ni pustilo travmatičnih posledic. Res je izvedenka v 5. točki izvedenskega mnenja navedla, da so dejanja s tožencem posegla v tožnikovo pojmovanje spolnosti kot sredstva za manipulacijo v medsebojnih odnosih, nato pa, da je mogoče, da bo to še kasneje posegalo v tožnikove navezave in mu otežkočalo oblikovanje partnerskih odnosov, vendar pa je potrebno upoštevati, da je navedla tudi, da se tožnik še vedno boji, da je kaj narobe z njegovo spolno usmerjenostjo in da je razvil celo vrsto obrambnih mehanizmov, s katerimi želi zavestno in nezavedno prepričati sebe in druge, da ni spolno odklonski, to povečuje njegovo negotovost vase in ga vodi v neustrezne načine samopotrjevanja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je zato neutemeljena pritožbena navedba, da toženčevo ravnanje ni tako usodno poseglo na osebnostni razvoj tožnika.
Glede hiperaktivnosti tožnika, za katero zdaj tožena stranka prvič v pritožbi navaja, da naj bi tožnika gnala v razmerja, ki niso zdrava, torej gre za nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) pa je tudi sicer ugotoviti, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da naj bi ta hiperaktivnost vplivala na razvoj tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, torej na področje, na katerem je tožniku škoda nastala.
Glede na vse navedeno je neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena navedba tožene stranke, da je prisojena odškodnina previsoka in je ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami. Tožena stranka navedeno navaja le pavšalno in ne konkretizira navedbe, da odškodnine ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami, zato sodišče druge stopnje navaja le, da je sodišče prve stopnje pravilno opravilo tako širšo, kot ožjo individualizacijo in je pravilno uporabilo pravni standard pravične odškodnine. Prisojena odškodnina predstavlja 23 povprečnih neto plač in je tudi po tem kriteriju sorazmerna in primerljiva z odškodninami, ki jih v podobnih primerih priznava sodna praksa, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, sklicujoč se na zadevo II Ips 238/2006. V zadevi II Ips 278/95 pa je bilo npr. prisojeno 19 plač, šlo je za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, s katero je toženec enkrat spolno občeval, v konkretni zadevi pa je škoda nastajala v obdobju od 24.6. do 11.8.2004, pri čemer je toženec, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, na prefinjen način, brez sile, ob poznavanju tožnikovih slabših intelektualnih sposobnosti, dotedanjih neugodnih življenjskih razmer in neizpolnjenih čustvenih potreb, ustvarjal pogoje za tožnikovo čustveno odvisnost in navezanost nanj in v takem razmerju posegel v spolno integriteto tožnika.
Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Glede na navedeno in, ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe glede razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).