imisije – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – možnost obravnavanja pred sodiščem – prisotnost strank pri ogledu z izvedencem
Toženka je imela kljub izvedenkini napaki pri vabljenju možnost obravnavanja tega dokaza, ki jo je tudi izkoristila, načeli kontradiktornosti in neposrednosti nista bili kršeni. Toženka je namreč po prejemu izvedenskega mnenja predlagala zaslišanje izvedenke, zaradi česar je sodišče izvedenko vabilo na obravnavo. Na njej je izvedenka odgovorila na pripombe in vprašanja strank. Po zaključeni podaji ustne dopolnitve izvedenskega mnenja je toženka predlagala postavitev drugega izvedenca. Tudi temu dokaznemu predlogu je sodišče prve stopnje ugodilo, vendar pa je izvedbo tega dokaza opustilo, ker toženka ni založila potrebnega predujma. Toženka je glede na opisani potek postopka v zvezi z izvedenskim mnenjem imela možnost učinkovitega sodelovanja v postopku.
pravnomočni sklep o dedovanju – vezanost na pravnomočni sklep o dedovanju - razglasitev dedičev – izpodbijanje sklepa o dedovanju v pravdi - dediščinska tožba – pravni interes
S tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve, da toženka, ki je bila s sklepom o dedovanju razglašena za dedinjo, ni dedinja po zapustniku JH. Zaradi učinkov pravnomočnosti sodišče v pravdnem postopku o vprašanjih, o katerih je odločeno s sklepom o dedovanju, ne more odločati ponovno.
Ker je bil po pokojnem JH izpeljan zapuščinski postopek in izdan pravnomočen sklep o dedovanju, bi morala tožnica, če zahteva zapuščino, ki jo je podedovala toženka, zahtevati, naj sodišče ugotovi, da je le ona dedinja ali sodedinja in da naj toženki naloži, da ji izroči zapuščino, ki jo ima slednja v posesti. Dediščinska tožba mora vsebovati dva zahtevka: ugotovitveni in dajatveni zahtevek.
ZIKS člen 145. ZDen člen 3, 3/1, 3/1-8. ZNZGP člen 1, 4.
zaplemba premoženja - vrnitev zaplenjenega premoženja - nacionalizacija po znzgp - smiselna uporaba zden - enotna sodna praksa - enakost pred zakonom
ZNZGP je bil neposredna podlaga podržavljenja podjetij in izdaja posebne odločitve ali izvedba posebnega postopka nista bila potrebna. Premoženja, ki je bilo zaplenjeno v kasnejši sodbi kazenskega sodišča, vendar pa v času, ko je sporno premoženje ex lege že prišlo v državno last, ni mogoče vračati po določbah ZIKS, ampak po ZDen.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0056931
OZ člen 9, 239, 242, 242/1. ZPP člen 214, 214/1.
poslovna odškodninska odgovornost – vzročna zveza med nastalo škodo in kršitvijo pogodbe – višina škode pri kršitvi leasing pogodbe – pozitivni pogodbeni interes
Če je tožena stranka kršila svoje obveznosti iz leasing pogodbe in je ta razdrta, je tožeči stranki dolžna povrniti škodo. Višina škode ustreza njenemu pozitivnemu pogodbenemu interesu – to je premoženju, ki bi stranki pripadalo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena, pri tem pa je potrebno upoštevati, da bo tako plačilo opravljeno prej (diskontiranje leasing obrokov), kot bi bilo ob pravilno izpolnjeni pogodbi, in odšteti vrednost predmeta leasinga, ki ga je leasingojemalec prejel.
ZPP člen 319, 319/2, 339, 339/2, 339/2-12. ZOR člen 380, 380/6.
pravnomočnost – ugovor pravnomočno razsojene stvari – stranski intervenient – subjektivne meje pravnomočnosti – zastaranje – ugovor zastaranja – utemeljenost ugovora zastaranja
Pravnomočna sodba veže stranke (res iudicata facit ius inter partes), stranski intervenient pa ni pravdna stranka, ima samo interes, da določena stranka v sporu zmaga, zato ugovor pravnomočno razsojene stvari ni utemeljen.
Ugovor zastaranja ni upoštevan, če ne temelji na ustreznih dejstvih, zatrjevanih med postopkom pred sodiščem prve stopnje, na podlagi katerih ga je mogoče preizkusiti.
začasna odredba - verjetnost obstoja terjatve - dokazni standard - dokazni standard verjetnosti - fotokopije listine - dokazna vrednost fotokopije
Ker se odloča na podlagi verjetnosti, sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe (še) ne opravi celostne dokazne ocene, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Zato praviloma ne izvaja dokazov, pač pa oceni na podlagi gradiva v spisu, ali so navedbe, s katerimi tožeča stranka utemeljuje izdajo začasne odredbe, izkazane s stopnjo verjetnosti.
ZOR člen 277. OZ člen 376, 1060. ZPP člen 155, 155/1. ZUstS člen 1, 1/3, 44.
zamudne obresti – prepoved ultra alterum tantum – učinek odločbe ustavnega sodišča – pravdni stroški v zvezi s pripravljalnimi vlogami – potrebnost stroškov – odločba ustavnega sodišča kot splošni pravni akt
Sodišče prve stopnje je moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS US U-I 300/2004 z dne 2.3.2006, upoštevaje določbo 3. odstavka 1. člena ZUstS, v skladu s katero so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Tudi konkretna odločba torej predstavlja splošni pravni akt, ki ga morajo upoštevati sodišča pri odločanju.
Nepotrebne so tiste pripravljalne vloge, ki so vsebinsko prazne in v katerih stranka le ponavlja tisto, kar je bilo že povedano. Le v teh primerih ni mogoče priznati stroškov v zvezi z njihovo sestavo. Okoliščina, da je tožnik vlogi predložil isti dan oziroma dva dni pred narokom za glavno obravnavo, v spornem primeru ni predstavljala razloga za nepriznanje stroškov za njuno sestavo.
OZ člen 179. ZPP člen 7, 7/1, 286. ZVPSBNO člen 15, 25. EKČP člen 6, 6/1, 41. URS člen 23, 26.
odškodnina za škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku - posebna vrsta objektivne odgovornosti države - splošna pravila civilnopravne odškodninske odgovornosti - pravno priznana škoda
Za obstoj odškodninske odgovornosti je poleg protipravnosti po našem pravu med drugim potrebno izkazati tudi obstoj pravno priznane škode, ki bi jo v obravnavani zadevi lahko predstavljale duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice (pravice do sojenja v razumnem roku), če bi dosegle trajanje in stopnjo, ki v skladu s 179. členom OZ prisojo odškodnine iz tega naslova opravičujejo. Trditveno in dokazno breme v zvezi z obstojem pravno priznane škode je v celoti na tožnicah. S podano trditveno podlago tožnici konkretno ne uveljavljata nobene od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, saj poseg v osebnostne pravice sam po sebi po OZ v nobenem primeru ni pravno priznana škoda.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila – protipravnost – pravnorelevantna vzročna zveza – vključevanje z neprednostne na prednostno cesto
Do trčenja je prišlo na prednostni cesti, kjer je bilo v območju križišča s stransko cesto s talnimi označbami (neprekinjena sredinska črta) zavarovancu tožene stranke dovoljeno prehitevanje vozil. Kritično situacijo in s tem prometno nezgodo je povzročil voznik tožeče stranke, ki se pred vključevanjem s stranske na prednostno cesto ni ustavil, čeprav mu je to narekovala tako prometna signalizacija (stop znak) kot nepreglednost križišča. Za nezgodo je podana izključna odgovornost voznika tožeče stranke.
odškodninska odgovornost - zavarovalna pogodba - splošni pogoji zavarovalne pogodbe - izključitev obveznosti zavarovalnice - alkoholiziranost - vzročna zveza - izpodbijanje domneve o vzročni zvezi - nične določbe splošnih pogojev
Določilo splošnih pogojev, ki ne dopušča izpodbijanja vzročne zveze med vinjenostjo in nezgodo, je v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi oz. moralnimi načeli, torej je nično.
ZOR člen 600, 749, 749/1, 758, 759, 579/1, 762, 762/2.
naročilo - nalog - pogodba o delu – mandatno razmerje – presoja vsebine pogodbe – plačilo za trud in prizadevanje – prevzem rizika rezultata – obligacija rezultata
Za mandatno razmerje gre v primeru plačila za trud in prizadevanje prevzemnika posla. V kolikor pa gre za dogovor, da je prevzemnik upravičen do prejetih denarnih zneskov zgolj v primeru, če doseže uresničitev dogovorjenega cilja, da je torej prevzel tudi riziko rezultata, pa pogodba ne bi imela več značilnosti naročila v opisanem pomenu in vsebini, temveč predvsem elemente pogodbe o delu.
dolžnost izpolnitve obveznosti – pobotni ugovor – oblikovanje pobotnega ugovora - litispendenca – začetek teka zamudnih obresti od pravdnih stroškov
Pavšalne navedbe toženca, da je prenehal s plačevanjem obrokov zato, ker ima tudi sam zapadlo terjatev do tožnika, ni mogoče šteti kot ugovor pobota. Pobotna izjava mora biti namreč jasna in nedvoumna ter mora izražati voljo za pobotanje. Toženec pa mora po višini opredeliti terjatev, ki jo uveljavlja v pobot, in navesti tudi ostala dejstva, na podlagi katerih bo sodišče lahko presojalo o utemeljenosti njegove terjatve.
Dejstvo, da je zavarovalnica svojo obveznost plačila zavarovalnine po zavarovalni pogodbi v pretežnem delu poravnala že pred pravdo ter je izvedenec v pravdnem postopku ugotovil zgolj 0,83 % večjo invalidnost tožnika, kot je to pred pravdo ugotovila zavarovalnica, še ne more pomeniti, da zavarovalnica ob profesionalni skrbnosti ne bi mogla že pred pravdo ugotoviti celotne višine njene obveznosti. Že takrat je namreč razpolagala z vso zdravstveno dokumentacijo, stopnja invalidnosti pa se odmerja po njenih splošnih pogojih. Zavarovalnica tako ne more biti v plačilni zamudi šele od dneva prejetja izvedeniškega mnenja v pravdnem postopku.
ZTLR člen 28, 28/4, 33, 36, 70, 70/2, 72, 72/3. SPZ člen 24, 41,44, 44/2, 49. ODZ paragraf 1468. ZPP člen 196.
priposestvovanje - posest - dobra vera - solastnina - sosporništvo - nujno sosporništvo - solastnika kot sospornika - prekinitev postopka - razlog za prekinitev postopka
Solastnici nepremičnine, glede katere zahteva tožnica ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, nista nujni in enotni sospornici.
Ker je toženka pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini z dedovanjem, se ne more sklicevati na določilo 2. odstavka 44. člena SPZ.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnica lastnica parc. št. AA, pripisane pri vl. št. 999 k.o. K. v., do ½ ter da ji je toženka dolžna izstaviti za vknjižbo te lastninske pravice primerno listino. Odločilo je še, da je toženka dolžna plačati tožnici njene pravdne stroške v znesku 1.868,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje.
Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrže, podrejeno pa zavrne, oziroma da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je sledilo stališču, ki ga je sodišče že zavzelo v identični pravdni zadevi, ki je tekla zoper drugo solastnico sporne nepremičnine N. M.. Slednja je zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2829/2007 z dne 21.5.2008, vložila revizijo, zato je predlagala prekinitev predmetnega pravdnega postopka do odločitve revizijskega sodišča, čemur pa sodišče prve stopnje neupravičeno ni sledilo. Meni, da bi morala tožnica, ker uveljavlja priposestvovanje celotne nepremičnine, zahtevati ugotovitev lastninske pravice proti obema solastnicama z eno tožbo, saj sta z N. M. nujni in enotni sospornici. Nadalje navaja, da je kupoprodajna pogodba z dne 21.6.1977, ki naj bi bila podlaga dobri veri tožnice, ponarejena. Te pogodbe ni nikoli sklenil oziroma podpisal njen pravni prednik M. K., zato priposestvovanje ni moglo teči na podlagi dobre vere. Njen pravni prednik je dovolil zgolj črpanje gramoza. Ko je bil ta izčrpan, pa je tožnica oziroma njena pravna prednica posest opustila, zato se je ta začela zaraščati, kar je dokazala z izpovedbama prič Š. in A. ter z orto foto posnetki, do česar pa se sodišče prve stopnje ni zadosti opredelilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da se je oprlo na izpovedbo priče K., ki ni vedela povedati ničesar odločujočega, niti ni vedela povedati natančne lokacije sporne parcele, poleg tega pa je ta priča pristranska, saj je bila do upokojitve zaposlena pri tožnici. Podobno navaja tudi glede izpovedb prič K., S. in A.. Meni, da tožnica ni dokazala ne dobrovernosti, saj je bila kupoprodajna pogodba ponarejena, poleg tega pa ni predložila dokazila o plačilu kupnine, niti priposestvovalne dobe, saj je imela parcelo v posesti do največ leta 1992, ko je bila gramoznica v celoti izčrpana. Opozarja tudi na določilo 2. odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika, v skladu s katerim je pridobila lastninsko pravico na sporni parceli v dobri veri in v zaupanju v javne knjige, še preden se je tožnica na podlagi priposestvovanja vpisala v javno knjigo. Meni tudi, da tožnica ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, saj ni ravnala v skladu z načelom ekonomičnosti in je vložila dve samostojni tožbi, zoper vsako solastnico sporne parcele posebej, s čimer ji je namerno povzročila stroške. Poleg tega pa je stroškovna posledica v tej pravdi večja, kot v pravdni zadevi zoper toženko N. M..
Tožnica je po svojem pooblaščencu na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišče predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženki pa naloži plačilo njenih stroškov pritožbenega postopka.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti toženkinemu predlogu za prekinitev postopka do odločitve o reviziji zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3829/2007 z dne 21.5.2008, s katero je bilo ugodeno tožničinemu zahtevku na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ½ nepremičnine, ki je predmet tudi tega pravdnega postopka, zoper solastnico te nepremičnine, toženkino sestro N. M.. Tak predlog namreč ne predstavlja nobenega od razlogov za prekinitev postopka, ki so določeni v 205. in 206. členu ZPP, poleg tega pa je z omenjeno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani o pravdni zadevi tožnice zoper N. M. že pravnomočno odločeno.
Nadalje pritožba zmotno meni, da sta toženka in njena sestra N. M., ker sta (bili) solastnici sporne nepremičnine in ker tožnica uveljavlja priposestvovanje celotne nepremičnine, v tej pravdni zadevi nujni in enotni sospornici ter da bi zato morali biti obe skupaj toženi. Kot je to pritožbeno sodišče pojasnilo v že omenjeni sodbi, opr. št. I Cp 3829/2007 z dne 21.5.2008, je vsak solastnik samostojen pravni subjekt, ki mu pripada določen del lastninske pravice na stvari, s katerim lahko samostojno razpolaga (ga proda, obremeni,...). Pri solastnini je namreč razdeljena lastninska pravica, ne stvar. Toženka in njena sestra, ki sta bili pred vložitvijo predmetne tožbe v zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini kot solastnici vknjiženi vsaka do 1/2, tako nista nujni in enotni sospornici, zaradi česar bi morali biti s predmetno tožbo obe toženi.
Pritožbene navedbe o tem, da naj bi bila kupoprodajna pogodba z dne 21.6.1977 (priloga A/4), ki je bila glede sporne nepremičnine sklenjena med pravnima prednikoma pravdnih strank, ponarejena oziroma da naj je ne bi podpisal toženkin prednik M. K., pa za odločitev v tej pravdni zadevi niso relevantne. Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, uveljavlja tožnica pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, in ne na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe. Zato ni relevanten tudi pritožbeni očitek, da tožnica ni predložila dokazila o plačilu kupnine za sporno nepremičnino. Ker iz pred sodiščem prve stopnje izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnica oziroma njena pravna prednica od sklenitve omenjene kupoprodajne pogodbe dalje, ko je pridobila sporno nepremičnino v posest, ves čas dobroverna posestnica te nepremičnine, je zaradi poteka priposestvovalne dobe to nepremičnino priposestvovala in tako na izviren način pridobila lastninsko pravico. Posesti sporne nepremičnine ni tožnici oziroma njeni pravni prednici nihče oporekal, tudi toženka oziroma njeni pravni predniki ne. Slednja tega niti ni zatrjevala. Pritožba tudi ne izpodbija, da je pravna prednica tožnice pridobila sporno nepremičnino v posest že leta 1977. Takrat je priposestvovanje urejal Občni državljanski zakonik (ODZ, z dne 1.6.1811), v skladu s katerim je znašala najdaljša priposestvovalna doba 30 let (par. 1468). Sodišče prve stopnje navedenega predpisa sicer ne omenja, saj se sklicuje zgolj na določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami; v nadaljevanju ZTLR), vendar pa to na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. Z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960 je bila namreč priposestvovalna doba za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah skrajšana na 20 let. Tudi v skladu z 4. odstavkom 28. člena ZTLR, na katerem temelji izpodbijana sodba, dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let. Domneva se, da je posest dobroverna (3. odstavek 72. člena ZTLR). Toženka, kot to izhaja iz gornje obrazložitve in iz obrazložitve izpodbijane sodbe, te domneve ni izpodbila. Upoštevaje navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja že v letu 1998.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je pravni prednik toženke dovolil tožnici zgolj črpanje gramoza iz sporne nepremičnine. Navedeno iz kupoprodajne pogodbe z dne 21.6.1977, kot tudi iz drugih izvedenih dokazov, ne izhaja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se je sporna parcela kasneje začela zaraščati, kar naj bi toženka dokazala z izpovedbami prič in orto posnetki, o čemer pa naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku na 6. strani obrazložitve oziroma v prvem odstavku na 7. strani obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da to ni relevantno, saj je tožnica pridobila lastninsko pravico že v letu 1998. Pritožbeno sodišče se z navedenim strinja, saj tudi če je parcela zadnja leta res delno zaraščena oziroma zapuščena, kot sta to izpovedali priči Š. in A. in kar naj bi izhajalo iz orto posnetkov, to na odločitev v tej zadevi ne more vplivati, ker je bila tožnica takrat že lastnica te parcele. Ne glede na to, pa iz izvedenih dokazov (izpovedb prič, med drugim tudi priče A., katere zaslišanje je predlagala toženka) izhaja, da je po izčrpanju gramoza del sporne parcele tožnica oddala in jo še vedno oddaja v najem, kar pa ne pomeni izgube posesti, pač pa zgolj posredno posest (2. odstavek 70. člena ZTLR; enako določa tudi 2. odstavek 24. člena Stvarnopravnega zakonika – Ur. l. RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ), del parcele pa je tožnica uporabljala in jo še vedno uporablja za potrebe asfaltne baze in kot deponijo. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ni relevantno, da priče, ki jih je predlagala tožnica, niso vedele povedati povsem natančne lokacije sporne nepremičnine. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da se sporna parcela nahaja v območju gramoznice in je njen sestavni del. Nenazadnje je bila za ta namen, kot to izhaja iz že omenjene kupoprodajne pogodbe, tudi kupljena. Zato so tudi priče o njej izpovedovale kot o delu celotne gramoznice, saj jo je tožnica oziroma njena pravna prednica v tem sklopu tudi ves čas uporabljala.
Pritožba se zmotno sklicuje tudi na določilo 2. odstavka 44. člena SPZ, ki določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Navedeno določilo v tej pravdni zadevi ne pride v poštev, saj toženka ni pridobila lastninske pravice na sporni nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR, sedaj 49. člen SPZ), pač pa z dedovanjem, že v trenutku zapustničine smrti dne 5.1.2000 (36. člen ZTLR v zvezi s 132. členom Zakona o dedovanju – Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami; sedaj 41. člen SPZ). Ob konkurenci pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in na podlagi dedovanja, pa je pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja močnejša pravica, saj bi tožnica enak tožbeni zahtevek lahko uspešno uveljavljala tudi proti zapustnici toženke.
V zvezi s pritožbenimi očitki, da tožnica s tem, ko je uveljavljala priposestvovanje sporne nepremičnine z dvema tožbama, zoper vsako solastnico posebej, ni ravnala v skladu z načelom ekonomičnosti in je tako povzročila nepotrebne pravdne stroške, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna odločitev tožnice, glede na to, da sta bili obe solastnici v zemljiški knjigi vknjiženi na podlagi istega pravnega naslova, res nenavadna. Vendar pa to na drugačno odločitev o pravdnih stroških, kot je v izpodbijani sodbi, ne more vplivati. Toženka bi morala vztrajati pri predlogu za združitev pravd (1. odstavek 300. člena ZPP), ki ga je podala v odgovoru na tožbo. Ne glede na navedeno, pa po oceni pritožbenega sodišča tožnici ni mogoče očitati nepoštenosti, saj je dne 27.2.2007 predlagala umik tožbe, s katerim pa se toženka ni strinjala. Ker toženka v pravdi ni uspela, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora povrniti tožnici njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o sami višini stroškov v tej pravdi pa ne more biti odvisna od stroškov, ki jih je sodišče odmerilo v pravdi zoper N. M., kot to zmotno meni pritožba, saj gre za dve ločeni pravdi.
Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).
Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).
obnova postopka – obnovitveni razlogi – kriva izpovedba priče ali izvedenca
Pogoj za uspešno uveljavljanje obnovitvenega razloga iz 5. točke 394. člena ZPP je pravnomočna sodba v kazenskem postopku (oziroma ustavitev postopka ali obstoj okoliščin, zaradi katerih se postopek ne more uvesti).
obnova postopka - rok za vložitev predloga za obnovo postopka - argument teleološke redukcije
Rok iz 2. točke 396. člena ZPP je s pomočjo razlagalnih argumentov (predvsem argumenta teleološke redukcije) sicer res mogoče razlagati tako, da ta začne teči s trenutkom, ko se stranka zaveda obstoja obnovitvenega razloga. Vendar pa določila ni mogoče teleološko reducirati, če bi stranka s skrbnim ravnanjem za vse razsežnosti obnovitvenega razloga lahko izvedela že prej.
priposestvovanje služnosti – trditvena podlaga – redno izvrševanje služnosti – prenehanje služnosti zaradi neizvrševanja – zastaranje služnosti
Zastaranje služnosti, ki pripelje do njenega prenehanja, ne teče v času, ko služnosti ni mogoče izvrševati zaradi objektivnih ovir, ne pa zaradi lastnikove prepovedi.