Delno urejena točka pa pomeni točko, ki je določena v upravnem postopku, v kateri se neurejena meja stika z urejeno mejo. Kar pomeni preprosteje, da se je sporna točka določala le glede meje med državno cesto in spornima nepremičninama, ne pa tudi glede meje med spornima nepremičninami.
Tožniku, ki je poslovodja toženke, katere ničnost sklepa skupščine se uveljavlja, ne gre odrekati pravnega interesa za tožbo na ugotovitev ničnosti obravnavanega sklepa.
Pravni interes za tožbo mora obstajati ves čas postopka, prav tako mora pravni interes za pritožbo obstajati tako ob njeni vložitvi kot v celotnem pritožbenem postopku, na kar pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.
Nasprotna udeleženka je predlagala, naj sodišče prve stopnje z vmesnim sklepom odloči o tem, ali je solastnina med strankama navidezna (gre za dejansko etažno lastnino) ali pa gre za pravo solastniško razmerje. Takega predloga ni mogoče razčleniti na "temelj" in "višino", zato izdaja vmesne odločbe na način, kot to želi nasprotna udeleženka, ne pride v poštev. Cilj tega postopka je, da so vsa vprašanja celovito obravnavana in je o zadevi enotno odločeno (prim. sklep VSL II Cp 2214/2018).
Ker ne gre za sklep, katerega izdajo bi zakon sploh predvideval, se nanj tudi ne more raztezati splošna določba prvega odstavka 363. člena ZPP. Če zakon ne predvideva izdaje odločbe, posledično ne predvideva niti pritožbe proti takšni odločbi. Pritožba bi bila tako dopustna le v primeru, če bi bilo z izdajo odločbe poseženo v strankine pravice, dolžnosti ali pravne interese (25. člen Ustave RS). Za to v obravnavanem primeru ne gre (prim. smiselno sklepe VSL II Cp 2088/2018, II Cp 988/2015 in I Cp 548/2008).
V postopku zavarovanja se kontradiktornost nujno ne zagotavlja pred izdajo začasne odredbe, ampak šele naknadno z vložitvijo ugovora zoper prvostopenjsko odločitev, kar je skladno z določbami ZIZ in stališči Ustavnega sodišča. Je pa zato še toliko bolj potrebno oziroma nujno, da se sodišče prve stopnje v sklepu, s katerim odloča o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, do ugovornih navedb tudi opredeli. V nasprotnem primeru, če sklep o ugovoru predstavlja le prepis navedb strank in nato v delu, ki naj bi predstavljal obrazložitev odločitve o ugovoru le prepis sklepa o začasni odredbi, je načelo kontradiktornosti dejansko izvotljeno. Ugovorne navedbe so dopustne in za odločitev pomembne, v izpodbijanem sklepu pa o njih ni najti razlogov. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Vpis zadeve v posamezen vpisnik sodišča sam po sebi ne vpliva niti na pristojnost niti na pravila postopka. Zato morebiten napačen vpis zadeve v posamezen vpisnik sodišča še ne predstavlja kršitve pravice do zakonitega (naravnega) sodnika. Pritožba pa ne zatrjuje, da sodnica, ki je izdala izpodbijani sklep, ne bi bila določena skladno z vnaprejšnjimi pravili ZS, Sodnega reda in letnega razporeda dela sodnikov, kot tudi ne navaja, da bi sodišče prve stopnje uporabilo kakšno določbo, ki jo sme uporabiti samo v gospodarskih sporih.
Pri presoji, ali je izvedenka opravila delo, ki ji ga je naložilo sodišče, ni pomembno, ali se stranke oziroma udeleženci postopka z mnenjem strinjajo, prav tako ni pomembno, ali bo sodišče v dokaznem postopku sprejelo njene ugotovitve.
Za odmero nagrade za pregled je ključno trajanje pregleda samega in ne morebitne kasnejše analize ob pregledu zaznanega; te so del izdelave mnenja, njihova zahtevnost pa se upošteva v okviru postavk zahtevno/zelo zahtevno/izjemno zahtevno.
Tožnik je bil v oddaji označen kot "najbolj znani proticepilec". Ta del prispevka je središče pravne presoje, znotraj katerega se ugotavlja, ali je bil s tako označbo prizadet zasebni interes tožnika, kakšen vtis si je ustvarila javnost glede stališč tožnika glede cepljenja ob ogledu oddaje, in znotraj tega okvira, ali obstaja interes javnosti, da se skozi nadaljnji dialog seznani s pogledom tožnika na označbo "proticepilec", kot to zahteva tožnik z objavo popravka. Za presojo pravovarstvenega zahtevka tožnika je namreč bistveno, kakšen vtis si je javnost ustvarila glede sporne označbe.
V obravnavanem primeru sta dolžnika hkrati z ugovorom, v katerem sta uveljavljala ničnost izvršilnega naslova (notarskih zapisov), vložila tudi predlog za odlog izvršbe zaradi vložene tožbe na ugotovitev ničnosti notarskih zapisov, kateremu je bilo ugodeno ter je bila izvršba odložena do pravnomočnosti pravde P 743/2017 Okrožnega sodišča v Celju. Dolžnika sta v tej pravdi s svojim tožbenim zahtevkom uspela, sodišče prve stopnje pa je ugodilo njunemu ugovoru in razveljavilo sklep o dovolitvi izvršbe ter zavrnilo upničin predlog za izvršbo, pri čemer ta odločitev sodišča prve stopnje (prvi odstavek točke I. izreka) ni pritožbeno izpodbijana. Glede na šesti odstavek 38. člena ZIZ je zato treba šteti, da stroški predloga dolžnikov za odlog izvršbe predstavljajo strošek, ki jima ga je upnica neutemeljeno povzročila.