Po tem, ko je sodišče na podlagi tretjega odstavka 435. člena ZKP že odredilo vročitev obtožnega predloga, uporaba določb 437. člena, česar se je poslužilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni več procesno dopustna, tj. ne glede na to, ali je bila zadeva (pre)dodeljena drugemu sodniku in ne glede na to, ali je primarni sodnik spregledal obstoj katerega od razlogov za zavrženje obtožbe, vključno z določilom prvega odstavka 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP.
Pravila službe v Slovenski vojski (1996) točka 102, 103, 104, 105. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 4, 8.
službena ocena - preverjanje - vojaški policist
Kot bistveno pri presoji objektivnosti in pravičnosti tožniku podane ocene, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi, da A. A. pred podajo službene ocene o tožnikovem delu ni pridobil tudi mnenja E. E., ki je bil tožniku nadrejen v času opravljanja nalog varovanja MORS GŠSV, čeprav je tožnik to nalogo izvajal kar četrtino leta. Strinjati se je z razlogovanjem prvostopnega sodišča, da iz določb Pravilnika izhaja, da je mnenje neposredno nadrejenega, pod čigar vodstvom je vojaška oseba dlje časa opravljala delo, pri čemer relevantno časovno obdobje za to opredeljuje na tri mesece, pomembno za izdelavo ocene. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča mnenje E. E., ki je izpovedal, da tožnikovo delo ocenjuje kot "odlično", pri ugotavljanju vseh relevantnih okoliščin za pravično oceno ne bi smelo ostati prezrto.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00077988
ZKP člen 308, 308/3, 308/6. KZ-1 člen 47, 47/2, 50, 50-2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - omilitev kazenske sankcije - posebne olajševalne okoliščine - priznanje krivde
Pri primarno ugotovljeni gre namreč za objektivno, prepričljivo in posebno olajševalno okoliščino nedvomno takšne narave, ki prevlada na splošno in ne le v posamezno ugotovljenem primeru. Že zgolj ugotovitev obstoja slednje omogoča omiljeno sankcioniranje, posledično čemur je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo izrek obdolženemu omiljene prostostne kazni na dve leti in šest mesecev zapora v konkretni kazenski zadevi povsem zadostil namenom generalne in specialne prevencije.
tajno opazovanje in sledenje - izločitev dokazov - prekluzivni rok
Opazovanje določene osebe ni namenjeno ugotavljanju njenega videza, temveč njenega ravnanja, to pa je v konkretni zadevi bilo neoizogibno povezano z vozili, ki so prihajala na tehnični pregled in kot je poudarilo sodišče prve stopnje, je bilo za ugotovitev oziroma raziskovanje očitkov o izvrševanju kaznivega dejanja, potrebno pridobivati tudi podatke o vozilih, ki so prihajala na tehnični pregled, da bi se ugotovilo, za katero vozilo je bil narejen zapisnik o tehničnem pregledu, čeprav teh vozil na samem tehničnem pregledu dejansko ni bilo.
Dostopanje organov pregona do gradiva, pridobljenega s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ko je to gradivo enkrat na sodišču, ni izključeno, čeprav sta minili več kot dve leti od konca izvajanja teh ukrepov, ker se rok iz četrtega odstavka 153. člena ZKP in drugega odstavka 154. člena ZKP nanašata le na tista kazniva dejanja, zaradi katerih so bili prikriti preiskovalni ukrepi odrejeni oziroma konkretni izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov zbrani. Ko pa je ta prvotni namen pridobitve izsledkov potrjen oziroma "validiran" s pravočasnim začetkom kazenskega pregona za kaznivo dejanje iz sodne ali tožilske odredbe, se gradivo še naprej hrani vse dokler se hrani kazenski spis in v tem času se lahko pokaže potreba po uporabi teh izsledkov še za druga kazniva dejanja, za katera ZKP in sodna praksa dopuščata njihovo uporabo.
ZPP člen 12, 142, 142/3, 142/4. ZIZ člen 15. Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku (2017) člen 12.
vročitev po fikciji - nastop fikcije vročitve - obvestilo o prispeli sodni pošiljki - oprava vročitve s potekom 15 dnevnega roka - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
V skladu z načelnim pravnim mnenjem obče seje VS RS z dne 14. 1. 2015 in sklepom VS RS II Ips 39/2012 z dne 11.4.2012 besedna zveza "po poteku tega roka" iz četrtega odstavka 142. člena ZPP pomeni, da se pisanje šteje za vročeno s potekom 15-dnevnega roka oziroma da fikcija vročitve nastopi s pretekom zadnjega 15 dne, od kar je bilo stranki puščeno obvestilo v hišnem predalčniku.
ZUP člen 113, 113/1. ZUPJS člen 34, 34/1, 41, 41/3, 42,.
socialni spor - stroški predsodnega postopka - postopek začet na zahtevo stranke - postopek začet po uradni dolžnosti
Temeljni pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče kljub določilu 113. člena ZUP upoštevati specifičnosti tega socialnega spora in tožniku priznati stroške predsodnega postopka, ker je bilo tožnikovo postopanje potrebno za zavarovanje njegovih pravic, mora ostati neuspešen. Sodišče je v 6. točki argumentirano pojasnilo, da je tudi v novem upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožnika in ne po uradni dolžnosti upravnega organa. In ravno slednje je v zadevi odločilno. Kljub temu, da v novem upravnem odločanju prvostopenjski upravni organ sicer ni popolnoma sledil predhodnem napotku sodišča, ne v ZDSS-1 in ne v ZUP ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Nenazadnje je toženec v drugostopenjskem upravnem odločanju upošteval stališče sodišča in pravnomočno sodbo, čeprav prepozno, izvršil v celoti.
predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj - razveljavitev sklepa
Sodišče, ki se ne strinja s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, obvesti o tem upravičenega tožilca, torej tudi oškodovanca kot tožilca (drugi odstavek 431. člena ZKP), in ne izdaja posebnega sklepa. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje pravilno procesno postopati, tj. ob smiselni uporabi določb 60. člena ZKP, sicer so pritožniku pravice, ki mu gredo po tem členu, izvotljene.
izvršba na uveljavitev nedenarne terjatve - nenadomestno dejanje - alternativna obveznost - pravica izbire - sredstvo izvršbe - denarna kazen kot sredstvo izvršbe
Skladno s prvim odstavkom 27. člena ZIZ mora upnik, če ima dolžnik po izvršilnem naslovu pravico izbirati med več predmeti svoje obveznosti, v predlogu za izvršbo označiti predmet, s katerim naj bo obveznost izpolnjena. Dolžnik ima pravico izbire, vse dokler upnik ni vsaj delno prejel predmeta, ki ga je v predlogu za izvršbo zahteval. Alternativna obveznost je obveznost z več predmeti, dolžnik pa je prost obveznosti, če izpolni en predmet. Z namenom izpolnitve obveznosti po izvršilnem naslovu je upnik sicer predlagal izvršbo, vendar pa v prvi vrsti niti ni povsem jasno označil predmeta, s katerim naj se obveznost izpolni, saj je po eni strani predlagal, da se dolžniku naloži vgradnja cilindričnega vložka (ključavnice), ki je bil vgrajen pred motilnim ravnanjem, kumulativno k temu pa še izročitev ključev, kar pa je del druge, alternativno določene obveznosti dolžnika. Že iz tega razloga njegov predlog za izvršbo ni povsem ustrezal določilom 27. člena ZIZ. Poleg tega pa upnik za opravo izvršbe tudi ni predlagal pravilnega izvršilnega sredstva. Ker gre za nenadomestno obveznost, bi upnik za izterjavo obveznosti moral predlagati izvršbo z izterjavo denarne kazni po 226. členu ZIZ, sam pa je predlagal izvršbo z napačnim izvršilnim sredstvom, t.j. opravo izvršbe z izvršiteljem. Sredstvo izvršbe je materialna predpostavka izvršbe, zato upnika niti ne bi bilo mogoče pozivati k popravi predloga.
ZSPJS nima posebnih določb o poteku postopka preizkusa ocene. Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili. Postopka preizkusa ocene ni mogoče šteti za dokazni postopek, niti ga primerjati s takšnim postopkom. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da preizkus ocene pred komisijo ni podvržen tako strogim procesnim pravilom, kot veljajo za postopek pred sodiščem in da je namen določbe prvega odstavka 17.a člena ZSPJS v tem, da se javnemu uslužbencu zagotovi preizkus ocene pred komisijo in s tem možnost dodatno obrazložiti svoje stališče o oceni, zaradi česar ni izrecno določeno v kakšni obliki mora biti zahteva vložena. V prvem odstavku 17.a člena ZSPJS je določeno, da ima javni uslužbenec, ki se ne strinja z oceno, v roku 8 delovnih dni od seznanitve z oceno, pravico zahtevati preizkus ocene pred komisijo, ki jo imenuje odgovorna oseba v roku 15 dni od vložitve zahteve za preizkus ocene. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik z oceno seznanjen 12. 1. 2022 ter da ni podpisal ocenjevalnega lista zaradi nestrinjanja z oceno. Tožnik je izpovedal, da je nadrejenemu že ob seznanitvi z oceno povedal, da se z oceno ne strinja in se zoper njo pritožuje.
ZPP člen 8, 286, 321, 321/3. ZDR člen 84, 84/1, 87, 87/2, 89, 89, 89/1, 89/1-1, 118, 118/1, 118/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - dokazno breme delodajalca - dokazni predlog - prekluzija dokaznega predloga - vezanost na odpovedni razlog - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ocenilo, da dopustitev spornih dokazov (zvočnih in video posnetkov), predloženih po prvem naroku za glavno obravnavo, ne bo zavlekla reševanja predmetnega spora, torej je uporabilo drugo od možnih izjem predlaganja dokazov po prvem naroku (odsotnost vpliva na dolžino postopka) in ne pogoja nekrivde, pravilnosti takega prvostopnega zaključka pa toženka v pritožbi niti ne graja. Zato tožniku ni bilo treba pojasnjevati in opravičevati, zakaj teh dokazov do prvega naroka ni mogel predložiti. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, kako je pri izvedbi teh dokazov upoštevaje načelo sorazmernosti tehtalo med pravico direktorja toženke do zasebnosti ter pravico tožnika do varstva pred odpovedjo iz nezakonitega razloga in zakaj je slednji dalo prednost, kar niti ni (več) pritožbeno izpodbijano.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve pravilno pojasnilo, da je dokazno breme za obstoj in resničnost odpovednega razloga, kot ga je navedla v odpovedi, na toženki (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Slednja je pri utemeljevanju in dokazovanju odpovednega razloga v sodnem postopku omejena z dejanskim odpovednim razlogom, ki ga je navedla v izpodbijani odpovedi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), ki ga ne sme širiti, spreminjati ali dopolnjevati z uveljavljanjem drugih ali dodatnih razlogov. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je toženka med postopkom na prvi stopnji sklicevala na dodatne odpovedne razloge (slabe poslovne oziroma finančne rezultate, upad prihodka in upad prometa glede na pričakovanja), česar v odpovedi ni omenjala, saj se je v njej dejansko in obrazloženo sklicevala zgolj na organizacijski razlog in v tem okviru na zatrjevano reorganizacijo z združitvijo procesa nabave in prodaje v en nabavno - prodajni proces. Tega v postopku na prvi stopnji niti s predloženimi listinskimi dokazi niti z osebnimi dokazi (izpovedbe direktorja A. A. in prič B. B. ter C. C.) toženka ni uspela dokazati.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00076818
ZPND člen 22a, 22a/8, 22b, 22b/2, 22d. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 27, 27-5, 27-7. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3, 13, 13/1. ZBPP člen 46, 46/3.
nasprotni stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč - nasilje v družini - ukrepi po zpnd - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - odločanje o stroških postopka - vračilo sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči
Predlagateljičina mati je bila ob podoživljanju dogodkov pri zaslišanju vidno prizadeta. Ob pričanju je jokala, kar je očitno predstavljalo oviro za potek postopka. Pri tem je življenjsko logično, da je prizadeto podoživljala dogodke, v katerih je prišlo do nasilja nad njeno hčerko. V takšnih položajih je tudi starša mogoče šteti za (posredno) žrtev nasilja nad otrokom. Tudi zanj velja, da se je treba izogniti njegovi sekundarni viktimizaciji v sodnem postopku. Sodnica se je z namenom spoštljivega in uvidevnega obravnavanja priče pravilno odzvala, ko je odvetnico nasprotnega udeleženca pozvala, da naj navede vprašanja, za katera že ve, da jih bo postavila omenjeni priči (17. stran zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 15. 3. 2024). Ta vprašanja je nato sodnica na dostojen in uvideven način posredovala priči.
predhodne odredbe - premoženjsko stanje - finančno stanje - likvidnostno stanje - verjetna nevarnost za uveljavitev terjatve
Ugotovljeni prilivi in odlivi na transakcijskih računih dolžnika v zadnjih šestih oz. osmih mesecih dokazujejo, da je imel slabih 130.000,00 EUR pozitivnega salda in je kljub plačevanju mesečnega obroka kredita 30.000,00 EUR več je razlogov za to, da bo sposoben plačati kapitalizirani znesek upnikove terjatve, zaokrožene na 70.000,00 EUR. Ugotovljeno dolžnikovo stanje v zadnjem delu leta 2023 in v začetku leta 2024 po izpiskih iz TRR pretehta starejši upnikov dokaz z revidiranima letnima poročiloma iz leta 2021 in 2022.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078626
ZPP člen 339, 339/2, 329/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46. ZObr člen 97č, 97e.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Ali straža izpolnjuje pogoje za izvzetje iz področja uporabe direktive, je odvisno od narave dejavnosti straže in ne od tega, ali gre za običajno delo pripadnika SV. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predstavlja straža redno mirnodobno delovno nalogo, ki je bila načrtovana vnaprej. Ni se izvajala v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, prav tako ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Tožnik je v okviru straže varoval objekt F. v rotaciji 8 ali 12 ur na način, da je bil izmenično na straži in v pripravljenosti. Objekta v času pripravljenosti ni smel zapuščati.
Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da varovanje državne meje ne predstavlja posebne dejavnosti, zaradi katere bi se lahko izključila uporaba Direktive 2003/88/ES. Toženka tudi v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje neutemeljeno uveljavlja, da ni šlo za redno delo tožnika, saj je pomembno le, ali predstavlja varovanje državne meje posebno vojaško dejavnost, za katero se lahko izključi uporaba direktive.
ZPP člen 394, 394-9, 394-10, 394-11, 396. KZ-1 člen 20, 205, 205/1, 205/1-3.
predlog za obnovo postopka - nova dejstva in dokazi - kazenska oprostilna sodba
Po 10. točki 394. člena ZPP se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva, oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Nova dejstva so dejstva, ki so nastala že v prejšnjem postopku do pravnomočnosti, le stranka zanje ni vedela. Dejstva, ki so nastala pozneje, niso razlog za obnovo postopka, saj se v prejšnjem postopku sploh niso mogla uporabiti. Ker je tožnica prejela pravnomočno oprostilno sodbo kazenskega Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI K 52811/2013 dne 18. 1. 2024, tega dokaza ne bi mogla uporabiti v postopku, ki je tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani in katerega sodba opr. št. I Pd 1087/2013 z dne 28. 5. 2014 je postala pravnomočna 19. 2. 2015, zato dejstvo, ki ga uveljavlja tožnica, ni razlog za obnovo postopka po tej določbi, ne glede na to, da je bil predlog vložen v rokih, ki jih določa 396. člen ZPP.
Namen potrditve izjave izvedenca o predlogu na njegovo izločitev (četrti odstavek 73. člena v zvezi z 247. členom ZPP) je zgolj v pridobitvi mnenja izvedenca glede očitkov o nepristranskosti oziroma glede okoliščin v zvezi z njegovim delom.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00078820
ZKP člen 129.a, 129.a/1. KZ-1 člen 86, 86/9.
alternativna izvršitev kazni zapora - prestajanje kazni v odprtem zavodu - izvedba naroka - presoja dejanskega stanja - stanje v času odločanja - teža kaznivega dejanja - razveljavitev sklepa
Čeprav ni dvoma, da je obsojenka tekom kazenskega postopka spremenila svoje osebno ime, kot tudi stalno bivališče, ter da vseh posredovanih sodnih pisanj ni dvignila osebno, pa je zaključek sodišča prve stopnje, da vse to kaže na osebnost obsojenke in da zato ni podan prvi posebni pogoj za ugoditev njenemu predlogu, to je vedenje v času odločanja (ki ga sicer sodišče sploh ni presojalo in ne ocenilo), zgolj na tej podlagi pomanjkljiv in vsaj preuranjen, če ne celo zmoten.
nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist - merila za odločanje o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - preuranjena odločitev - alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - delo v splošno korist - način izvršitve kazni zapora
Posledično je pritožbeno grajana odločitev glede na listino z dne 11. 3. 2024, nedvomno že obstoječo v času izdaje izpodbijanega prvostopenjskega sklepa, preuranjena, stališče, da bo v danem primeru namen retribucije in prevencije dosežen le z izvršitvijo izrečene kazni zapora, pa nezanesljivo in glede na ponujeno razlogovanje v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa neprepričljivo.
V zadevi je sporno vprašanje, ali je podan dejanski stan po tretjem odstavku 68. člena ZDSS-1, ki se nanaša na separatne stroške.
Kot to poudarja že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavilo sodnega izvedenca specialista grafologa. Skladno z metodološkimi napotki kot izhajajo iz 8. člena ZPP, mora sodišče v okviru proste dokazne ocene odločiti, katere dokaze bo izvedlo in nato tudi oceniti njihovo dokazno vrednost. Izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo (prvi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče je postopalo skladno z navedenimi določbami ZPP. Stranka je podala dokazni predlog in na sodišču je bilo, da glede na potrebe postopka presodi, katere dokaze bo izvajalo. Ker je sodišče presodilo, da je dokaz s postavitvijo izvedenca potreben, so s tem v zvezi neutemeljene pritožbene navedbe o krivdnem ravnanju tožnika (ta ima pravico predlagati dokaze, medtem ko je odločitev o izvedbi dokazov v pristojnosti sodišča). Prav tako tudi tožniku ni mogoče očitati zavlačevanja postopka. Toženec je izvedbi tega dokaza nasprotoval z razlogi, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, vendar sodišče njegovih razlogov ni sprejelo. V tem primeru ne gre za stanje, kot je urejeno v tretjem odstavku že citiranega 68. člena ZDSS-1.
vpliv umika tožbe na zastaranje - zastaranje - fikcija umika tožbe zaradi neplačila takse - umik tožbe - neplačilo sodne takse - pripoznava dolga - pretrganje zastaranja in umik tožbe - pretrganje zastaranja z vložitvijo tožbe
Ne glede na to, da gre pri neplačilu sodne takse za domnevo umika, se posledice v ničemer ne razlikujejo od umika z izrecno izjavo. Na posledice neplačila sodne takse je bila namreč stranka v plačilnem nalogu izrecno opozorjena. Neplačilo pomeni torej njeno odločitev, da se postopek ustavi. Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, zato učinkuje takoj, ko se z umikom seznani sodišče (pri neplačilu sodne takse s trenutkom, ko poteče rok za plačilo sodne takse). Sklep o ustavitvi postopka pa je le deklaratorne narave in ni treba, da je v njem izrecno ugotovljeno, da je prišlo do umika tožbe (tretji odstavek 188. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Bistveno je, da je v postopku I Pg 149/2020 tožnik umaknil tožbo (z odločitvijo, da ne plača sodne takse).
Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 5, 10. ZZRZI člen 40, 40/1. ZDR-1 člen 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-4, 196. ZPP člen 7, 7/2, 337, 337/1. ZPIZ-1 člen 103.
sodba SEU - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - delovno mesto - prilagoditev delovnega mesta - delovni proces - spremembe delovnega procesa
Na podlagi 196. člena ZDR-1 mora delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, delodajalec zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti oziroma opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo delovno zmožnost, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. To zakonsko določilo je treba razlagati v luči Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (v nadaljevanju: Direktiva). Ta v 5. členu z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, zahteva zagotovitev razumnih prilagoditev; delodajalce obvezuje k sprejemu ustreznih ukrepov glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Dokazno breme, da načelo enakega obravnavanja ni bilo kršeno, je skladno z 10. členom Direktive naloženo toženi stranki. V uvodni izjavi št. 20 k Direktivi so kot ustrezni ukrepi za prilagoditev delovnih mest hendikepiranim osebam primeroma navedeni: prilagoditev delovnih prostorov in opreme, ritma delovnega časa, razdelitve delovnih nalog, zagotovitev sredstev za usposabljanje ali uvajanje v delo. Iz uvodne izjave št. 21 izhaja, da se pri ugotavljanju, ali ukrepi povzročajo nesorazmerno breme, morajo upoštevati zlasti z njimi povezani finančni in drugi stroški, velikost in finančni viri organizacije ali podjetja ter možnost pridobitve javnih sredstev ali kakšne druge oblike pomoči. Glede na uvodno izjavo št. 17 se ne zahteva, da se obdrži v službi ali usposablja posameznika, ki ni usposobljen, zmožen in na razpolago za izpolnjevanje bistvenih funkcij zadevnega delovnega mesta ali za ustrezno usposabljanje, kar pa ne vpliva na obveznost zagotavljanja razumnih prilagoditev za hendikepirane ljudi. Dolžnost upoštevanja citiranih določb Direktive je poudarjena tudi v sodni praksi Sodišča EU (prim. C-485/20, C-631/22 idr.).