Dejstvo, da toženka izvaja storitve gospodarske javne službe, vpliva na presojo, ali je zadržanje bilančnega dobička ali njegovega dela "po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje". Gre za pravni standard, ki ga v okviru uporabe materialnega prava zapolni sodišče glede na okoliščine konkretnega primera. Stališče, da mora insolventnost vsaj neposredno in izkazano groziti, je v konkretnem primeru za toženko, ki v javnem interesu opravlja storitve gospodarske javne službe, prestrogo. Glede na posebne okoliščine konkretnega primera (izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje), je toženka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje (pravni standard iz 399. člena ZGD-1) nujno, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala.
Skupščina lahko odloči, da se del ali celotni bilančni dobiček ne razdeli med delničarje. V tem primeru nerazporejeni dobiček postane preneseni dobiček. Ta se prenese v poslovni izid naslednjega poslovnega leta in se takrat praviloma prikaže kot bilančni dobiček, razen v izjemnem primeru, če je družba poslovala z izgubo.