Dejstvo, da je v pogodbi dogovorjen izpolnitveni rok, samo po sebi nič ne pove o naravi tega roka. Določenost izpolnitvenega roka še ne pomeni, da je pogodba fiksna. Pogodbeno določeni rok je fiksen šele, če je hkrati tudi bistvena sestavina pogodbe. Za presojo narave roka je odločilno, ali ima izpolnitev z zamudo za sopogodbenika še kakšen smisel. Če v primerih sicer na videz jasne pogodbene določbe pogodbeni stranki uspe z ustreznimi navedbami ustvariti dvom v to, da sta bistveni sestavini pogodbe ne samo izpolnitev same obveznosti, temveč tudi njena izpolnitev v predpisanem roku, in da je zato povsem mogoče, da je bil skupni namen pogodbenikov drugačen - tak, ki bi v primernem dodatnem izpolnitvenem roku dovoljeval tudi izpolnitev z zamudo - potem je treba šteti pogodbeno določbo za sporno in je ni mogoče enostavno uporabiti, tako, kot se glasi. Tedaj je treba dognati, kakšen je bil v resnici skupni namen pogodbenih strank (drugi odstavek 82. člena OZ).
Na tožencih je bilo trditveno in dokazno breme, da imata za svojo posest pravno podlago (v smislu obrambe pred reivindikacijskim zahtevkom) oziroma da njuno vznemirjanje ni protipravno (v smislu obrambe pred negatornim zahtevkom). Toženca sta trdila in uspela dokazati, da sta za izgradnjo nasipa in urejanje dela parcele imela tožničino soglasje.
S tem se še ni nazaj na tožnico prevalilo trditveno in dokazno breme glede vseh ostalih značilosti in elementov tega razmerja. Sodišči nižjih stopenj sta povsem upravičeno presojali celotno trditveno podlago, ki sta jo v zvezi s tem razmerjem podala toženca.
Ni šlo za sodbo presenečenja, ker sta sodišči zatrjevana dejstva podvrgli določeni pravni podlagi, ki je v postopku ni prej nihče izrecno "poimenoval". Tudi ni šlo za sodbo presenečenja, ker sta pri presoji zahtevka upoštevali vsa ugotovljena dejstva, ne pa le enega specifičnega, za katerega sta toženca menila, da je edino upoštevno, to je obstoj soglasja. To ne pomeni, da jima je bila odvzeta možnost izjave glede ostalih dejstev - še več, ta dejstva sta celo sama zatrjevala.
Toženkine trditve, da ji solastnica ni dovolila uporabljati sporne nepremičnine in da nanjo (zaradi odklonitve soglasja) ni bilo moč priključiti vode in elektrike, zadoščajo za obrazloženo nasprotovanje primernosti stanovanja, ki ga poseduje najemnik in predstavlja krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe, sklenjene za neprofitno najemnino.
Zakonska dikcija primernega stanovanja je široka in jo je treba napolniti glede na okoliščine vsakokratnega primera. Po oceni revizijskega sodišča pa postavlja pod vprašaj primernost stanovanja oziroma stavbe, v kateri ni (mogoče priklopiti) vode in elektrike ali v kateri ni drugih pogojev za običajno in človeku dostojno bivanje.
Do odgovora glede dopustnosti uveljavljanja neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ tudi po začetku stečajnega postopka nad podjemnikom je zato mogoče priti le na podlagi namenske razlage tega instituta. Glede na že pojasnjen namen zakonodajalca, da z uzakonitvijo neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ zavaruje položaj podjemnikovega sodelavca v primeru, ko ne prejme plačila od podjemnika, bi bila v izrecnem nasprotju s tem namenom razlaga, ki bi podjemniku odrekala takšno zavarovanje (kljub obstoju dejanskih predpostavk 631. člena OZ) v primeru, ko je možnost uveljavitve (celotnega) poplačila od podjemnika najbolj ogrožena, to je v primeru, ko je nad podjemnikom začet stečajni postopek. Stališče revidenta, da naj bi tožeča stranka z začetkom stečajnega postopka nad podjemnikom izgubila možnost uveljavljanja neposrednega zahtevka, je zato materialnopravno zmotno.
Ker revizijsko sodišče še ni izdalo odločbe, je umik revizije po drugem odstavku 334. člena v zvezi s 383. členom ZPP dopusten in upošteven, zaradi česar revizijsko sodišče o reviziji ne bo odločalo.
Dopuščeno revizijsko vprašanje odpira dileme dopustnosti oz. uspešnosti uveljavljanja izločitvene pravice v primeru pravnega nasledstva (singularnega ali univerzalnega) na stvari, ki je predmet izločitvene pravice, če do nasledstva pride po začetku stečajnega postopka.
Izločitvenemu upniku razpolaganja s predmetom, ki je predmet izločitvene pravice, ne prepoveduje niti ZFPPIPP niti katerikoli drug predpis. Ob upoštevanju lastninskih upravičenj je zato izločitveno pravico treba razumeti kot pravico vsakokratnega lastnika stvari od stečajnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar, ki je v njegovi posesti, zato pravno nasledstvo stvari, ki je predmet izločitvene pravice, ne privede do nastanka nove izločitvene pravice, pač se zaradi nasledstva spremeni zgolj njen imetnik.