Sporazum med Republiko Srbijo in Republiko Slovenijo o socialnem zavarovanju člen 3, 7, 8, 8/, 21. ZPIZ-1 člen 187, 187/1, 187/1-3.
starostna pokojnina - odmera - sporazum s Srbijo
Tožniku je bila v predsodnem postopku zakonito priznana in odmerjena samostojna starostna pokojnina glede na dopolnjenih 71 let starosti ter 37 let, 4 mesece in 23 dni pokojninske dobe, brez upoštevanja pokojninska dobe, dopolnjene v zavarovanju na temelju zaposlitve pri zveznem organu bivše SFRJ (4 leta). Ta pokojninska doba je bila dejansko dopolnjena pri nosilcu zavarovanja tedanje SR Srbije in ne pri pravnem predhodniku tožene stranke v bivši SR Sloveniji. Zvezni organi bivše SFRJ so imeli sedež na območju tedanje SR Srbije in so se zato tudi prispevki iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja plačevali tamkajšnjemu nosilcu zavarovanja. To pa je tudi razlog, da srbski nosilec zavarovanja v skladu z veljavnim mednarodnim Sporazumom med Republiko Srbijo in Republiko Slovenijo o socialnem zavarovanju, čas zaposlitve pri zveznih organih bivše SFRJ potrjuje kot svojo pokojninsko dobo. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb in priznanje višje pokojnine z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene v zavarovanju na temelju zaposlitve pri zveznem organu bivše SFRJ, ni utemeljen.
obnova postopka - ničnost odločbe - obnovitveni razlog
V konkretni zadevi ni podan noben od taksativno določenih razlogov iz 267. člena ZUP/86, v katerih se odločba izreče za nično, niti ni verjetno izkazan obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP/86 (ni bilo navajano takšno novo dejstvo ali nov dokaz, ki ne bi bil znan ali uporabljen že v prejšnjem, pravnomočno končanem upravnem postopku) ne obnovitveni razlog iz 7. točke 249. člena ZUP/86 (odločbe ni izdala oseba, ki takšne pravice ne bi imela), zaradi katerih bi bila mogoča obnova postopka, končanega s pravnomočno zavrnilno odločbo z dne 10. 6. 1994 (v zvezi s denarnim nadomestilom za čas brezposelnosti). Zato tožbeni zahtevek na odpravo upravnih aktov, s katerima sta bila zavrnjena zahteva za ugotovitev ničnosti odločbe in predlog za obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo z dne 10. 6. 1994, ni utemeljen.
ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZFPPIPP člen 14. ZJSRS člen 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Po 2. odstavku 24. člena ZJSRS mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnici je delovno razmerje pri delodajalcu B. d.o.o. - v likvidaciji prenehalo dne 25. 5. 2012 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Stečajni postopek nad tem delodajalcem pa se je začel 28. 12. 2012, torej po tem, ko je tožnici delovno razmerje že prenehalo. Tožnica je zahtevo za priznanje pravic na Javni jamstveni preživninski in invalidski sklad RS vložila šele 18. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je Javni jamstveni in preživninski sklad RS tožničino zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgel kot prepozno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zavrženje tožbe - zamuda roka
Tožnik je tožbo vložil po izteku 30 dnevnega roka za uveljavljanje sodnega varstva po 3. odstavku 200. člena ZDR-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi – nedovoljeni pritožbeni razlogi – zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka – sklenitev pogodbe o upravljanju – upravnik večstanovanjske stavbe
Tožeča stranka v pritožbi opisuje postopek, dopolnjevanje svoje vloge in zatrjuje, da je zadostila svojemu dokaznemu bremenu ter bi morala v nasprotnem primeru tožena stranka podati navedbe, ki bi izpodbijale trditve tožeče stranke, ter zatrjuje, da pavšalni ugovor tožene stranke glede pogodbe o upravljanju ni bil zadosti substanciran in ga zato sodišče ne bi smelo upoštevati. Zatrjuje torej kršitve procesnega prava, vendar so navedene kršitve le relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih sodbe v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati.
ZDR člen 42, 126, 130. OZ člen 49, 49/1. ZDR-1 člen 44, 137, 138/8. ZZZVZZ člen 31.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlika v plači - pogodbeno dogovorjena plača - veljavnost pogodbe o zaposlitvi
V obdobju od 1. 8. 2012 do 31. 1. 2013 je med pravdnima strankama poleg veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto administratorja (z dogovorjeno plačo v višini 766,80 EUR bruto) veljala tudi pogodba o zaposlitvi za delovno mesto poslovne sekretarke, s katero je bila tožnici določena osnovna plača v višini 800,00 EUR neto. Zato je tožnica v spornem obdobju upravičena do plačila razlike med dejansko prejeto plačo in s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno plačo. Prav tako je tožnica upravičena do razlike med dejansko izplačano plačo in s pogodbama o zaposlitvi dogovorjeno plačo za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje kadrovsko - finančne službe oziroma za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje pisarne.
Čeprav je tožena stranka izpodbijani upravni odločbi sama odpravila še pred končanjem tega sodnega postopka in je s tem odpadel tudi pravni interes za vloženo tožbo, se v okoliščinah konkretnega primera ne more razrešiti odgovornosti za povzročene stroške tožnici. Sodna praksa za krivdno ravnanje šteje tudi neprivolitev tožene stranke v umik tožbe potem, ko je izpolnila tožbeni zahtevek. Tožnica je v pisni vlogi izrecno izjavil, da tožbo iz spora o glavni stvari umika, vendar je tožena stranka umiku nasprotovala, zato mora skladno s 156. členom ZPP tožnici povrniti nastale stroške postopka.
nagrada in stroški izvedenca – odmera nagrade izvedencu – nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Predmet pritožbe zoper sklep o odmeri nagrade izvedencu ne more biti lastna dokazna ocena stranke glede izvedenskega mnenja. Eventuelne nepravilnosti oziroma nepopolnosti se razčistijo v nadaljnjem postopku, takšnega predloga pa s strani skrbnika drugotožene stranke ni bilo.
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0063163
SPZ člen 115, 116, 116/1, 116/1-1. OZ člen 347. ZPP člen 184, 184/2, 184/3.
upravljanje poslovne stavbe – delitev stroškov – pogodba o medsebojnih razmerjih – veljavnost pogodbe – kvorum za veljavno sklenitev pogodbe o medsebojnih razmerjih – vsebina pogodbe – posli izrednega upravljanja – sprememba ključa delitve – neposreden poseg v lastninska upravičenja etažnih lastnikov – zastaranje – zastaralni rok – občasne terjatve – sprememba tožbe – eventualna kumulacija – istovetnost zahtevkov – sklicevanje na drugo vrsto pravne podlage
SPZ, ki je relevanten predpis za ureditev upravljanja poslovnih stavb, izrecnih določb glede kvoruma, potrebnega za veljavno sprejetje pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, ne vsebuje. Razlog za takšno pravno praznino je po oceni višjega sodišča v tem, da je pogodba o medsebojnih razmerjih (lahko) sestavljena iz različnih vsebin. Za sklepčnost pri odločanju je zato predvsem pomembno, katero od vsebin zajema odločanje, in ne na splošno, da gre za pogodbo o medsebojnih razmerjih.
Večina etažnih lastnikov je s pogodbo o delitvi stroškov dogovorila drugačen ključ delitve stroškov, kot ga je predvidel zakonodajalec v 115. členu SPZ, in sicer obveznosti etažnih lastnikov niso sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, temveč so določene po prostornini ali po kvadraturi poslovnega prostora, po številu oseb, ki delajo na naslovu poslovnega objekta, pa tudi tako, da so nekateri poslovni prostori iz obračunavanja določenih stroškov izvzeti. Sprememba ključa delitve stroškov v pogodbi tako odstopa od zakonsko predvidenega in predstavlja neposreden poseg v lastninska upravičenja etažnih lastnikov (konkretno v pravico vsakega posameznega etažnega lastnika odločati o načinu in posledično višini obremenitve svoje nepremičnine). Delitev stroškov v sporni pogodbi zato predstavlja posel izrednega upravljanja, za katerega se zahteva soglasje vseh.
Etažni lastniki s pogodbo o medsebojnih razmerjih sicer lahko derogirajo osnovno delitev na posle rednega in izrednega upravljanja, kot tudi pravilo o odločanju z nadpolovično večino ali soglasno, vendar pa morajo takšno odločitev (v konkretnem primeru, da se bo dogovor o delitvi stroškov sprejemal z navadno večino) sprejeti soglasno, saj bi bila v nasprotnem primeru popolnoma izigrana razmejitev med posli redne in izredne uprave.
Pri vprašanju eventualne kumulacije je vselej potrebno upoštevati istovetnost zahtevkov: če sta zahtevka ista, gre le za en zahtevek in nikakršna kumluacija, niti eventualna, ni mogoča. Prav tak (istoveten) zahtevek pa je zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila kot podrejenega, saj z njim de facto zahteva isto, plačilo denarnega zneska, in na podlagi istega dejanskega stanja. Ko je tako, pa je teorija enotnega mnenja, da gre (čeprav so dejstva, ki so relevantna za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka na pogodbeni oziroma zakonski podlagi, ne pokrivajo povsem) vendarle le za en historični dogodek in s tem za eno dejansko podlago, zato pomeni sklicevanje na drugo vrsto pravne podlage samo spremembo pravne kvalifikacije zahtevka, ki pa ni sprememba tožbe.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/2.
izvedenec - nagrada za ustno podajanje izvedenskega mnenja
Skladno z 2. odstavkom 52. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih izvedencu oziroma cenilcu za ustno podajanje izvida in mnenja oziroma cenitve pripada za vsake začete pol ure 35,00 EUR. Kot izhaja iz zapisnika in prepisa zvočnega posnetka z glavne obravnave, je ustno podajanje mnenja izvedenke trajalo nekaj manj kot eno uro. Gre torej za čas, ki predstavlja dvakrat začete pol ure. Zato je izvedenka upravičena do nagrade dvakrat po 35 EUR, skupaj 70 EUR.
Po oceni pritožbenega sodišča bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti tožbeni zahtevek iz razloga, ker tožeča stranka zaradi pomanjkljive pasivne legitimacije tožbenega zahtevka ni pravilno oblikovala. Tožena stranka namreč ni izpodbijala celotnega posla verižnih kompenzacij (zlasti odpusta dolga v razmerju med tožečo stranko kot upnikom in tretjo osebo kot dolžnikom), saj bi lahko le na ta način od tretje osebe, ki je bila poleg pravdnih strank vključena v ta posel, zahtevala vrnitev 55.132,70 EUR s pp.
Zaradi tega bi moral stečajni dolžnik v konkretnem primeru s tožbo zajeti tudi tretjo osebo in s tožbenim zahtevkom izpodbijati celoten posel verižne kompenzacije. Z razveljavitvijo tega pravnega posla bi oživele obligacijske pravice, spričo česar bi šele v tem primeru nastali pogoji za povračilni zahtevek po drugem odstavku 278. člena ZFPPIPP.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti prejeti denarni znesek, saj tožena stranka ni prejela svoje terjatve s plačilom, ampak je ta terjatev prenehala z verižnim pobotom.
vpis pripojitve prevzete družbe k prevzemni družbi - pravne posledice vpisa pripojitve - vpliv pripojitve na pravice tretjih do prevzete družbe - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
ZGD določa pravne posledice vpisa pripojitve v sodni register. Gre za materialnopravne posledice, ki nastanejo z dnem pripojitve in s pritožbo zoper sklep o vpisu pripojitve pritožnik ne more doseči učinka vzpostavitve takega registrskega stanja, kot je bil pred vpisom s pritožbo. S pripojitvijo nastanejo obligacijskopravne in premoženjskopravne posledice, ki so v tem, da se na novo družbo prenese celotno premoženje prevzete družbe, hkrati s tem pa prevzemna družba prevzema vse obveznosti prevzete družbe. Korporacijskopravne posledice pa se kažejo v tem, da prevzeta družba preneha, delničarji oziroma družbeniki prevzete družbe pa postanejo delničarji prevzemne družbe. Pravno varstvo na katerega opozarja pritožnik, to je varovanje njegove terjatve, je pritožniku zagotovljeno na podlagi tistih določil ZGD-1, ki določajo pravne posledice pripojitve. S pripojitvijo in prenosom prevzete družbe na prevzemno družbo upnikove pravice niso okrnjene, ker je prevzemna družba prevzela vse obveznosti prevzete družbe in nanjo preidejo pravice tretjih.
ZDSS-1 člen 7, 63, 72, 72/1. ZPIZ-1 člen 10, 252. ZPP člen 181.
vzrok invalidnosti - pasivna legitimacija
Sodno varstvo je v primeru uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja dopustno uveljavljati le zoper nosilca pravic obveznega pokojninskega zavarovanja. Nosilec pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (10. člen ZPIZ-1) in je le zoper njega kot subjekta zatrjevane obveznosti mogoče uveljavljati pravice iz obveznega zavarovanja in s temi pravicami povezanimi dejstvi, kot je tudi vzrok nastale invalidnosti. Ker drugo tožena stranka ni nosilec pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni pasivno legitimirana za tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo dokončnih upravnih odločb o uveljavljanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja, izdanih s strani prvo tožene stranke. Zato tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko ni utemeljen.
Dejstvo, da je druga oseba pri prekrškovnem organu vložila dopis, da je storila prekršek in plačala globo v imenu storilca (osebe, ki ji je bil izdan plačilni nalog), na pravnomočnost plačilnega naloga ne vpliva, saj sam storilec zoper plačilni nalog v predpisanem roku pravnega sredstva, ki ga je imel na voljo (zahteve za sodno varstvo), ni vložil. V postopku o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja se sodišče ne more več ukvarjati z dejanskim stanjem glede storilca prekrška, ugotovljenim s pravnomočnim plačilnim nalogom.
zdraviliško zdravljenje - zavrženje tožbe - zamuda roka
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
Toženec je pri izračunu minimalnega dohodka tožnice in uporabnikov stanovanja upošteval vseh pet uporabnikov stanovanja, kot jih je tožnica uveljavljala z vlogo. Ugotovljeni dohodek uporabnikov stanovanja, upoštevajoč pet oseb, presega cenzus, določen za pridobitev subvencije najemnine za neprofitno najemnino. Zato tožnica ni upravičena do subvencionirane najemnine.
ZIZ člen 15. ZPP člen 2, 2/1, 212, 339, 339/2, 339/2-14. ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5.
oprostitev plačila sodnih taks - pravna oseba - zavrnitev predloga za taksno oprostitev - pogoji za oprostitev plačila sodnih taks - obrazložitev sklepa - pravno pomembne okoliščine - dobiček - bilančni dobiček - več transakcijskih računov - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - podatki o premoženjskem stanju - odlog plačila sodne takse - obročno plačilo sodne takse - podredni zahtevek - vezanost na zahtevek - opredelitev zahtevka
Dolžnik ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks, saj posluje z dobičkom in ima odprtih več transakcijskih računov, ki niso blokirani, nanje pa je v zadnjih treh mesecih tudi imel prilive.
Bilančni dobiček odraža višino prostega kapitala družbe po koncu poslovnega leta, ki ga je dovoljeno uporabiti.
V primeru, ko dolžnik izrecno in jasno zaprosi zgolj za oprostitev plačila sodnih taks in ne (tudi) za odlog plačila ali obročno plačilo takse, v zvezi s tem pa tudi ne postavi nobene trditvene podlage, od sodišča ne more pričakovati, da bo odločalo tudi o tem.
Namen predhodnih odredb je res zavarovanje terjatev upnika za primer, da bi bila kasneje terjatev onemogočena, vendar je to zavarovanje vedno le pogojno, treba pa je upoštevati tudi posebno ureditev stečaja in temeljna načela, ki veljajo v stečajnem postopku, predvsem načelo enakega obravnavanja upnikov. V trenutku začetka stečaja terjatev tožnika še ni bila pravnomočno ugotovljena in zato tudi še niso bili izpolnjeni pogoji za izvršbo (ter s tem za spremembo pogojne zastavne pravice v nepogojno).
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 238, 238/2, 244. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
nezmožnost za delo - bolniški stalež - absolutna bistvena kršitev postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Imenovani zdravnik je z izpodbijano odločbo odločil, da je zavarovanka (v tem sporu stranska intervenientka) od 11. 1. 2014 do 11. 4. 2014 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Pred tem pa je imenovani zdravnik z odločbo že odločil, da je zavarovanka od 11. 1. 2014 zmožna za delo. Do tega, da obstajata za isto obdobje dve različni odločitvi, se sodišče prve stopnje ni opredelilo in je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Odločba, s katero je bilo odločeno, da je zavarovanka od 11. 1. 2014 zmožna za delo, lahko vpliva na odločitev o začasni nezmožnosti za delo, potem ko bo ugotovljeno, ali in kdaj ter v kakšnem obsegu je postala pravnomočna. Pri tem je pomembno, da je bilo s to odločbo odločeno le o tem, da je stranska intervenientka zmožna za delo od 11. 1. 2014, ni pa odločeno, do kdaj oziroma za katero obdobje po 11. 1. 2014. To pomeni, da je v primeru pravnomočnosti navedene odločbe ta odločba pravnomočna le glede datuma, to je 11. 1. 2014.
ZPP člen 274, 274/1. ZDR-1 člen 200, 200/1, 200/2.
tožba - zavrženje tožbe - rok za sodno varstvo - zamuda roka
Tožnica je toženo stranko z dopisom z dne 19. 3. 2015 v skladu s 1. odstavkom 200. člena ZDR-1 pozvala, da izpolni svojo obveznost iz sklenjenega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. V tem sporazumu se je tožena stranka zavezala, da bo tožnico po poteku projekta ponovno zaposlila pod enakimi pogoji za nedoločen čas, na enako ali enakovredno delovno mesto. Tožena stranka je tožnici odgovorila, da nova zaposlitev pri njej ni možna in da njen poziv štejejo za brezpredmeten in neutemeljen. Tožničin pooblaščenec je ta odgovor prejel 27. 3. 2015. Tožnica pa je tožbo, s katero je od tožene stranke zahtevala sklenitev pogodbe o zaposlitvi, vložila šele 18. 5. 2015, kar je po izteku roka iz 2. odstavka 200. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo kot prepozno (274. člen ZPP).